Niste hoteli postati škof, niste hoteli postati prefekt, niste hoteli postati papež. Ali ni človek tudi malce prestrašen spričo tega, kar se mu vedno znova dogaja čisto proti njegovi volji?

Res je tako: ko človek pri duhovniškem posvečenju izreče privolitev, ima sicer lahko svojo zamisel o tem, kaj bi mogla biti njegova karizma, toda človek ve tudi: izročil sem se škofu in naposled Gospodu. Ne morem si izbirati tega, kar sam hočem. Na koncu se moram pustiti voditi. V resnici sem mislil, da je profesor teologije moja karizma. Bil sem zelo srečen, ko se je moja predstava uresničila. A bilo mi je tudi jasno: Vedno sem v Gospodovih rokah in moram računati tudi s stvarmi, ki jih nisem hotel. V tem smislu so gotovo bila presenečenja, ko si na lepem iztrgan in ne moreš več hoditi po svoji poti. Toda, kakor rečeno, je bilo v načelni privolitvi vsebovano tudi to: Gospodu sem na voljo in morda bom moral nekega dne delati tudi stvari, ki jih sam ne bi rad.

Redkokdaj popr...