FOTO: Tatjana Splichal.


Postaje križevega pota lahko opazujemo v skoraj vseh cerkvah, lahko pa jih gledamo tudi na ulicah in v stanovanjih današnjega sveta. Ničkolikokrat se med molitvijo križevega pota čudimo nad prizori, pritrjenimi visoko na steno.

Kako se je lahko to zgodilo? Zakaj? Zakaj vse to sovraštvo do Jezusa? Zakaj njegovo tiho podrejanje okrutnim mučiteljem? Zakaj Jezusova smrt in očiten poraz?

Pred nami je postni čas in seveda molitev križevega pota. Spet bomo gledali podobe in ob njih premišljevali.

Jezus, križevega pota ne želim moliti samo zato, da bi se spomnil na tvoje zgodovinsko trpljenje, ampak da bi s tvojo pomočjo spoznal, kaj se dogaja zdaj v meni in okoli mene. Vem, da nisi postal človek zato, da bi živel svoje kratko življenje na zemlji, ampak da bi živel vsako naše življenje. Svojega trpljenja nisi izbral zato, da bi trpel v svojem človeškem telesu, ampak zato, da bi trpel v trpljenju vsakega izmed nas.

Besedilo: p. Maksimilijan File, stiški opat.
Slike križevega pota: Fortunat Bergant (1721–1769).
Fotografije: p. Branko Petauer.


Prva postaja – OBSODBA



»Nedolžen sem pri krvi tega človeka. Vi glejte!« (Mt 27,24) je rekel Pilat. Večina nas ima izkušnjo obsodbe. Morda so nas celo kdaj obdolžili za stvari, ki jih nismo naredili. Ni prijetno. Spomnimo se tistih, ki jih vedno znova krivično obsojajo in blatijo. Tistih, ki so jih obsodili zaradi vere in resnice. Ne pozabimo tistih, ki so žrtve javnega mnenja samo zato, ker niso na pravi strani ali si upajo povedati resnico.

Jezus, obsojam …, ko premišljujem o drugih, ko jih srečujem na ulicah, ko vozim po cesti, ko čakam v vrsti pred blagajno ali ko poslušam poročila. Ugotovil sem, da to sploh ni težko. Kar sama od sebe se v misli prikrade beseda in nato najde pot na ustnice. Če pa mene kdo samo grdo pogleda, kaj šele obdolži …, raje ne bi razmišljal. Jezus, pomagaj mi, da ne bom obsojal. Pomagaj mi, da bom kritično presojal, kar slišim, in pomagaj mi, da bom za resnico pripravljen pričevati in sprejeti tudi nestrinjanje ter obsodbe.


Druga postaja – KRIŽ



»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Pri tej postaji se spomnimo tistih, ki v življenju brez pritoževanja in obsojanja nosijo svoj težki križ. Včasih težko, mnogokrat pa okrepljeni z Jezusovo močjo. Ob pogledu na Jezusa se spomnimo na svoje brate in sestre, ki stopajo po križevem potu, ko doživljajo trpljenje, preizkušnje, bolezni, izgube, pa tudi obsodbe, zavračanje in zlo, ki jih marsikdaj vodi tudi v smrt.

Jezus, odveč mi je križ. Ovira me. Še posebno moti, da ga moram prevečkrat nositi, včasih imam občutek, da celo večkrat kot drugi. Ne, najbrž ni tako hudo. Samo zdi se mi. Prevečkrat vidim le svoj križ – sebe, zato premalokrat opazim druge, tudi tiste, ki morajo vse življenje nositi svoj veliko težji križ. S križem si rešil svet in s križem bom tudi jaz lahko rešil sebe in upam, da še koga.


Tretja postaja – PADEC



»Sunil si me, sunil, da bi padel, toda Gospod mi je pomagal« (Ps 118, 13). Spomnimo se tistih, ki so se zlomili pod težo svojih neuspehov in padli. Srečujemo se z Jezusom, ki pada in z njim padajo bratje in sestre, ki so izčrpani zaradi zatiranja, brezdomstva, sovražnih besed. Srečujemo se z Jezusom, ki vstaja in z njim vstajajo vsi pogumni in močni, ki jim neuspehi in padci ne vzamejo poguma, ter nadaljujejo svojo pot – svoj križev pot.

Jezus, padel sem. Pa ne samo enkrat. Nekaj v meni mi šepeta, da sem slab, da ne morem naprej, da je celo Bog obupal nad mojimi padci. Ampak to ni tvoj glas. Tudi ti si padel, vendar si vstal in šel naprej. V tebi je bilo nekaj Božjega in to ti je dalo moč, da si vstal in šel naprej. Pomagaj mi razumeti, da je tudi v meni Božja podoba in da moram zato vstati in živeti naprej.


Četrta postaja – MATI



Rekel si: »Kdor koli namreč uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati« (Mt 12,50). Tako kot Jezus tudi mi na tej postaji sočustvujmo z vsemi materami, očeti in starimi starši, ki opazujejo, čakajo in objokujejo težko stanje svojih otrok. Ne pozabimo ... moja mati, tvoja mati ... vsi smo poklicani, da bi bili matere drug drugemu, čeprav drug za drugega tako redko najdemo čas, čas, da bi si pogledali v obraz in odprli srce.

Jezus. Verjetno ob tem srečanju ni bilo besed. Zadoščala sta pogled in človeška bližina. Sploh se ne zavedam, kakšno moč ima človeška bližina, sočutje brez besed, prijazen pogled. Ja, gotovo imajo te drobne pozornosti silno moč, zakaj bi jih bilo sicer v življenju tako težko narediti? Pomagaj mi, Gospod, da ne bom izgubljal besed in bom drugim brez hrupa v oporo.


Peta postaja – POMOČ



»Ko so šli ven, so naleteli na človeka iz Cirene, ki mu je bilo ime Simon. Prisilili so ga, da je nesel njegov križ« (Mt 27,32). Ne pozabimo pri tej postaji vseh tistih, ki pomagajo drugim, ne da bi bili prepoznani ... tistih, ki sami sebe dajejo, da so bremena drugih lažja, tistih, ki brez plačila pomagajo revnim. In tistih, ki vidijo slabost in zlomljenost drugega ter mu priskočijo na pomoč.

Jezus, čeprav si Božji Sin, si na križevem potu sprejel človeško pomoč. Trmast sem in sam bi rad nosil svoj križ. In ko se tako ukvarjam s svojim, prezrem križe mnogih drugih, ki se ravno tako trudijo. Prezrem pa tudi tiste, ki so mi pripravljeni priskočiti na pomoč. In tako moj križ postaja še težji, njihov pa tudi. Čeprav ljudje potrebujemo drug drugega, kljub temu preveč mislimo le vsak nase. Pomagaj mi videti dlje od mojega križa.


Šesta postaja – POZORNOST



»Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Ne pozabimo pri tej postaji vseh, ki delajo v najtežjih oblikah dobrodelnosti. Tistih, ki pomagajo žrtvam aidsa, zapornikom, beguncem, obolelim s koronavirusom ... Ne pozabimo, da v svojih srcih nosimo Jezusovo podobo in podobo drug drugega. Jezus je hvaležen vsem Veronikam, ki v našem svetu brišejo iznakažene obraze svojim bratom in sestram, vsem, ki pomagajo bližnjim iz ruševin, ki jih pušča življenje.

Jezus, v svojih besedah si bil zelo jasen. Kar storim bližnjim, storim tebi, in česar jim ne storim, tebi ne storim. Tebe imam rad. Vsaj mislim tako. Veš, kaj vse bi naredil zate. Toda, tvoja podoba z obrazov bratov in sester zre vame na vsakem koraku mojega življenja. Ti si Emanuel, Bog z nami. Pomagaj mi, da bom v svoje srce vklesal podobo svojih bližnjih. Vseh, prav vseh. Ne bo lahko, ampak s tvojo pomočjo … bo morda šlo.


Sedma postaja – VZTRAJNOST



»Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,24). Spomnimo se pri tej postaji tistih, ki jim primanjkuje poguma in moči, da bi premagali odvisnosti, osebne pomanjkljivosti, grešnost, in se vedno znova vračajo v stare navade in vedenje. Življenje brez vztrajnosti je življenje, ki računa z naravnimi talenti, pri tem pa pozabi, da so nekateri, tudi najbolj nadarjeni ljudje na svetu, neuspešni zato, ker odnehajo, ko postane težko.

Jezus, tako kot si na križevem potu padel ti, tako neprestano padam tudi jaz in mnogi moji bratje in sestre ravno tako. Tvoj Oče mi je podaril talente, v šoli sem se marsikaj naučil, s svojim delom sem si nekaj ustvaril, pa vendar … ne gre. Padam. Omahujem. Obupujem. Zbegan sem. Vem, vztrajnost zmore iz človeka potegniti največ. Ti si vztrajal, zato si zmogel vstati in iti naprej. Pomagaj mi vztrajati.


Osma postaja – TOLAŽBA



»Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki!« (Lk 23,28). Ne pozabimo na družine, ki se spopadajo z najrazličnejšimi stiskami. Na ljudi, ki so zatirani. Na vse žrtve trgovanja z ljudmi. Žene so objokovale Jezusa. Jezus jih je opazil in tudi danes opazi bridke solze mater in očetov, ki jokajo zaradi svojih otrok. Mi pa hodimo po ulicah svojega življenja, teh ljudi pa tolikokrat sploh ne opazimo. Ali ni Jezus nekoč rekel: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo,‹ vaš greh ostane« (Jn 9,41).

Jezus, kolikokrat grem mimo drugih in jih sploh ne vidim. Kaj šele, da bi opazil njihovo stisko in bolečino. Preveč se ukvarjam s seboj in svojimi problemi. Sploh ne morem iz začaranega kroga svojega jaza. Kakor Adam v raju, ki je raje izgubil vse nasade dobrega sadja, kakor da bi se odpovedal poželenju po enem samem sadežu. Koliko križevih potov bi moral še prehoditi, da bom končno spoznal, da je eden samo Bog, mi pa smo bratje in sestre in nam ne sme biti vseeno drug za drugega.


Deveta postaja – SPET



»Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti« (2 Kor 12, 9). Spomnimo se tistih, ki obupujejo, vseh, ki ne vidijo smeri in smisla v življenju. Naše bivanje je kot EKG, dokler se krivulje vzpenjajo in spuščajo, je v nas življenje, je upanje in so možnosti. Hudo postane, ko se krivulja spremeni v ravno črto. Takrat nas navadno pokrijejo z rjuho čez glavo in prižgejo svečo. Jezus, Božji Sin se ni bal spet pasti, ker je s tem pokazal, da je vsakomur izmed nas dovoljeno pasti, ni pa nam dovoljeno obležati.

Jezus, tvoj vnovični padec, tretji po vrsti, mi daje upanje. Pa ne, ker si padal tudi ti, ampak ker vem, da me razumeš. Življenje je nenehno padanje in vstajanje. Kot človek padam, toda s tvojo pomočjo vstajam in grem dalje. Pomagaj mi, da bom močan in bom ob vsakem padcu najprej pomislil, da je nujno takoj vstati. Pomagaj mi, da bom tudi jaz pomagal vstati tistim, ki sami za to nimajo dovolj moči.


Deseta postaja – VSE



»Razdeljujejo si moja oblačila in za mojo suknjo žrebajo« (Ps 22,19). Spomnimo se sester in bratov, ki so jim odvzeli dostojanstvo. Obleka je zaščita, je pa tudi videz, krinka, lahko celo prevara. Kadar pa te razgalijo, ti poteptajo dostojanstvo, ti vzamejo dobro ime …, se morda zdi lažje biti mrtev, kakor sprejeti ta križ. Jezusu je bilo verjetno v trenutkih križevega pota malo mar za obleko. Vzeli so mu že vse, in kmalu mu bodo vzeli še najdražje – življenje.

Jezus, kaj vse storim za svoj videz in koliko mi pomeni dobro mnenje o meni. Kako rad bi pokril nagoto svojih grehov in slabosti. Vendar namesto da bi priznal svojo krivdo in se srečal z resničnostjo ter napravil korak spreobrnjenja, se največkrat zatečem k odganjanju krivde. Preprosto zato, da bi branil in ohranil svojo namišljeno podobo o sebi. Jezus, pomagaj mi, da moje kesanje ne bo samo človeško – žal mi je, ampak Božje – žal mi je, spremenil se bom.


Enajsta postaja – ODREŠENJE



»Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Spomnimo se tistih, ki so ujeti v težkih situacijah in ne vidijo izhoda. Odrešenja nam ni prinesla samo Jezusova smrt. Predvsem trpljenje, ki je v enajsti postaji križevega pota doseglo svoj vrhunec, je bilo tisto, ki je odreševalo. Jezus je s trpljenjem, ki ga je iz ljubezni vdano sprejel, odrešil svet. Odrešenje ni prišlo, ker bi Bog ne mogel izbrati druge poti, ampak nam je pokazal, da se tudi jaz lahko odrešim samo tako, da vdano sprejmem trpljenje in ga živim do konca.

Jezus, pribili so te na križ in dvignili. Mnogim v posmeh in pohujšanje, meni pa v znamenje tvoje božje ljubezni. Tiste ljubezni, ki je edina sposobna za druge izpiti grenki kelih. Zgled si mi dal, da ima trpljenje smisel, če ga sprejmem, kot si ga sprejel ti in tvoja sveta Mati. Vdano, brezpogojno in v celoti.


Dvanajsta postaja – DARITEV



»'Dopolnjeno je.' In nagnil je glavo in izročil duha« (Jn 19,30). Ne pozabimo na osamljene, umirajoče, tiste, ki nimajo nikogar, ki bi bil z njimi v zadnjih urah življenjske poti. Če je Jezus s trpljenjem dopolnil naše odrešenje, pa je s smrtjo dovršil svojo daritev Očetu. Tisto daritev, o kateri je sam dejal, da je izraz največje ljubezni, ljubezni, ki je močnejša kot želja po življenju. Prav ta močna ljubezen nam je dala življenje, večno življenje. Ne moje znanje, izkušnje, bogastvo …, ne moja dobrota, sočutje, usmiljenje ..., niti ne moje molitve in posti. Ljubezen, Božja ljubezen, ki se rojeva v meni in zaživi tudi po meni, le ta ljubezen daje življenje.

Jezus, v tišini in zbranosti si dovršil svojo daritev. Na sramotenje nisi odgovarjal. Za izzivanje se nisi menil. Edino tvoja Mati je bila v teh posvečenih trenutkih deležna tvoje pozornosti. In tvoja Cerkev. Tvoja izvoljenka, ki jo ljubiš in za katero želiš, da nadaljuje tvoje delo. Gospod, kar zdrznem se, ko slišim, naj tudi jaz nadaljujem tvoje delo. Zlasti še, ker vem, da gre pot tvojega sodelavca po poti križa. Naj bo še tako hudo, bom nadaljeval, ker si z menoj ti in brez števila mojih bratov in sester.


Trinajsta postaja – ZGODI SE



»Kdor bo vztrajal do konca, bo rešen« (Mt 10,22). Ne pozabimo tistih, ki objokujejo izgubo bližnjih, in tistih, ki hrepenijo po tolažbi. Jezusa so sneli s križa in dali v naročje njegovi Materi. Nato so ga položili v grob. Spomnimo se na vsa neimenovana telesa po svetu in v naši domovini, ki jih nikoli ne bodo vrnili v roke svojcev, da bi jih primerno pokopali. Marija pod križem ni omedlela. Stala je in s Sinom trpela, darovala in sodelovala pri odrešenju. Dekla Gospodova, naša Mati.

Jezus, ne vem, kaj se je dogajalo na veliki petek od šeste ure dalje. Zate je bilo na zemlji dokončano. Po dolgem času si bil spet deležen nekaj miru, sočutja in nežnosti. Spet si bil v Materinem objemu. Zame si zmagal še zadnji boj in premagal tisto staro kačo, ki tudi meni venomer prišepetava »Boš kakor Bog!« Vem, da bom podoben Bogu, večen, nesmrten, brez bolečin in trpljenja. Vendar ne zaradi nepokorščine ali predrznosti, ampak zaradi tega, kar si ti zame na svojem križevem potu pretrpel in zaslužil.


Štirinajsta postaja – ZADNJA BESEDA



»Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Ne pozabimo tistih, ki se soočajo s smrtjo brez upanja na večno življenje, in vseh tistih, ki bodo nepričakovano umrli. Križev pot se tu ne konča. Naša vera in izkušnje nam povedo, da v večnosti obstaja še veliko postaj. Jezusa bodo položili v grob. Oddahnili se bodo. Nekateri, ker so se ga znebili, drugi, ker je konec njihove službe, tretji, ker je minilo strašno trpljenje.

Jezus, jaz pa se ne bom oddahnil. Zajel bom sapo in se pripravil, ker vem, da je blizu dan vstajenja, tisti dan, ko boš rekel: Mir vam bodi, pošiljam vas, prejmite mojega Duha, pojdite po vsem svetu, k obrobnim, obupanim, žalostnim, trpečim, izgubljenim, zavrženim, bolnim … in jim povejte: grob nima zadnje besede. Jezus, ti si vstal, ti si vedno z nami.


Križev pot je bil najprej objavljen v tedniku Družina (08/2021).