Še bolj pa potem: ko sem se mu po opravljenem nakupu še enkrat zahvalil, je odgovoril: »Hvala vama.« Seveda je bil to čisto nepomemben, komaj opazen dogodek, odvisen od tisoč stvari, povezan s sto in enim naključjem. Pa vendar: v tem drobnem dejanju se je pokazalo nekaj, kar se mi zdi vse bolj redko, že skoraj izjemno: obzir do drugega. To, da človek ob sebi vidi drugega človeka. Podobno lahko rečemo za star običaj, da se v slovenskih gorah pohodniki ob srečanju pozdravijo: ne ker bi se poznali, temveč ker je to preprosto znamenje spoštovanja do človeka kot takega, do človeškega dostojanstva, ne glede na to, kako ga posameznik udejanja. V tem je brez besed izražena globoka filozofija in, če hočete, antropologija: načelno priznavanje in sprejemanje drugega. Edina etična osnova kulture, v kateri je življenje lahko trajno občuteno kot nekaj dobrega in smiselnega.

Na drugi strani, tam, kjer se veliko in sofisticirano govori o teh rečeh, pa se javno dogaja prav nasprotno. Zavra...