Pri telovskih procesijah so najbolj pretresljive duhovnikove prošnje – mogočni vzkliki, na katere zbor navadno odgovarja s štiriglasnim odpevom: »Prosimo te, usliši nas.« Ob letošnji procesiji mi je ob tolikšnem pomanjkanju duhovnikov, ki se nakazuje, prišlo na misel, da se bodo morale dvigati pred Jezusa, Dobrega pastirja, še močneje naše prošnje: »Pomanjkanja duhovnikov – reši nas, o Gospod.« Daj nam duhovnikov, da bodo naše župnije lahko živele iz evharistije. »Evharistija je zemeljsko srce Cerkve. Ona jo rojeva, zbira in ji daje moč. Ona je kruh, ki nasičuje naša največja pričakovanja in krepi naše najlepše sanje,« je dejal papež v Ostiji pri letošnji telovski procesiji. Brez duhovnikov pa ni evharistije.

Ko smo se slovenski škofje letos na obisku ad limina pogovarjali s papežem, smo govorili tudi o pomanjkanju duhovnikov. Poleg nekaterih drugih vzrokov, kot je na primer evropska demografska zima, je omenjal tudi preveliko posvetnost nas duhovnikov. Sodobni meščanski individualizem in uživaštvo prodira tudi v nas. In vendar smo duhovniki poklicani, da bi živeli Jezusovo življenje in poslanstvo. Duhovnik se mora vedno bolj upodabljati po življenju Trojice. Duhovnik je tako kot Jezus trinitarični človek in je poklican, da oznanja, spodbuja in živi novo življenje, ki ni samo razodetje troedinega Božjega življenja, ampak tudi posredovanje darujočega se bivanja. »Ta duhovni življenjski slog vsebuje oblike občestva in vzajemne bratske bližine. Jezus je svoje učence res poklical osebno, toda ne kot izolirane posameznike. Jezusova oblika življenja je občestvena in utemeljuje občestveno življenje,« pravi kardinal Walter Kasper. Po duhovniškem posvečenju smo sprejeti v en sam bratski duhovniški zbor in povezani v najtesnejšem bratstvu. Duhovniki se moramo torej zbirati, se med seboj obiskovati, si izmenjevati dobre in slabe pastoralne izkušnje, se tolažiti, drug drugega opogumljati, podpirati in si med seboj solidarno pomagati. Tuje nam mora biti tudi zapiranje v zelo ozek krog. Takšno pričevanje bo privlačno tudi za mlade, ki se danes bojijo osamljenosti in izključenosti in hrepenijo po pravem bratskem občestvu.

Dragi letošnji novomašniki! Polni ste načrtov, pričakovanj in želja, da bi naredili čim več za Boga in bližnje. A naj vam položim na srce del tega, kar je v svojem duhovnem in pastoralnem dekalogu zapisal Božji služabnik nemški škof Klaus Hemmerle:

n Pomembnejše je, kako kot duhovnik živim, kot to, kaj kot duhovnik delam.
n Pomembnejše je to, kar Kristus dela po meni, kot to, kar delam jaz.
n Pomembnejše je, da živim v edinosti s škofom in vsem duhovniškim zborom, kot to, da se sam zaganjam v dušnem pastirstvu.
n Pomembnejši je križ, ker je bolj rodoviten, kot pa navidezni uspehi, ki so sad človeških darov in naporov.

Vzemite po zgledu apostola Janeza k sebi tudi Marijo, da bo kot Mati in Kraljica duhovnikov bdela nas vašim življenjem in z materinsko priprošnjo spremljala vaše duhovniško delo.

+ Andrej Glavan novomeški škof