Zakaj po vaših izkušnjah največkrat prihaja do intervencij?

V zadnjih letih predvsem zaradi nespoštovanja in premalo izkušenj. Ljudje se v gore odpravijo po občutku in ne preverijo informacij, ali pa si si izberejo pretežko turo, kateri niso kos niti fizično niti psihično. Vse prevečkrat jih zavedejo družbena omrežja in forumi, kjer ljudje izmenjujejo informacije in seveda gre pri tem za subjektivne ocene, nekaj, kar je meni lahko, ni nujno da je tudi drugemu. Na Instagramu in Facebooku ljudje na fotografijah vidijo samo nek končni cilj, neko fotografijo čudovitega razgleda, bivaka, ne pomislijo pa, da gre lahko za zelo zahtevno brezpotje, za katerega človek rabi veliko kilometrine, da se po njem varno giba.

Pohodnike pogosto zavedejo družbena omrežja, pravi Matjaž Šerkezi. FOTO: osebni arhiv

V zadnjih letih je pri nas tudi ogromno turistov, tujcev (predvsem Francozi, Nemci in Hrvati). V turističnih informacijskih centrih kdaj dobijo nepopolne informacije, ker so v glavnih turističnih sezonah tam študentje, ne pa strokovni delavci. Tudi zato gredo v gore nepripravljeni in posledično se zgodijo težave – od tega, da se izgubijo, da so neprimerno obuti in da jih preseneti naš alpski svet z zahtevnostjo brezpotij.

V gore hodi že, od kar je pri dveh letih shodil.

Kdo lahko postane reševalec? Kakšni so pogoji?

Pogoj je, da si najprej alpinist in da imaš ogromno izkušenj iz gora in plezanja. To je eden od osnovnih pogojev, da greš čez celotno usposabljanje oziroma sistem osnovne planinske šole, kasneje pa še opraviš izpit za alpinista pri komisiji za alpinizem.

Usposabljanje gre po principu piramide. Važno je, da je spodnji del zelo stabilen in da imamo tam ogromno znanja in izkušenj. Tem izkušnjam potem dodamo še znanje iz reševanja. Da postaneš gorski reševalec, ponovno zahteva najmanj tri leta usposabljanja iz zimske in letne tehnike reševanja, radijske zveze, prve pomoči in dela s helikopterjem. To je potem tisti vrh.

»Pri reševanju gre za tveganje, ampak gre za tveganje v mejah oziroma pod kontrolo.« FOTO: Osebni arhiv

Gorski reševalec je oseba, ki dela v zelo zahtevnem svetu, kjer lahko hitro pride do napake. To lahko pomeni smrt ene osebe ali več. Drug drugemu si moramo zaupati in imeti veliko izkušenj. To ne pomeni, da ko si enkrat gorski reševalec, znaš vse, ampak moraš vsako leto znanje obnavljati skozi intervencije in dodatne vaje.

Bi lahko izpostavili primer, ki vam je bil najtežji?

Intervencij je toliko, da se s čustvi sploh več ne ukvarjaš. Vsaka je nekaj posebnega. Najtežje je takrat, ko z gora pripeljemo mrtve ljudi. Vsaka intervencija je sama po sebi nek stres za vsakega od nas. Zahteva posebne prilagoditve, ker ni vedno isti način reševanja. Vedno se moraš na vsako stvar pripraviti.

FOTO: Osebni arhiv

Vedno sem vesel, ko z gora pripeljemo žive ljudi, ne glede na to, kako so tja zašli, in ne glede na to, kakšne kritike krožijo po forumih od raznih »kavč kritikov«, konec koncev šteje življenje in vsak se v situaciji pač znajde. Je pa res, da je naša dolžnost oziroma delamo v tej smeri, da skušamo podati v svet prave informacije, da te informacije ljudje spremljajo in se v čim večjem številu vključijo v planinska društva ali si najamejo vodnika - take stvari bi morale priti v kri ljudi.

Intervencij je toliko, da se s čustvi sploh več ne ukvarjaš.

Ali pri reševanju kdaj občutite strah? Kako je, ko ne morete pomagati?

Pravega recepta ni. Vedno pravim, da je preventiva tek na dolge proge.

Mene je iskreno hoditi v hribe vedno strah. Tudi če grem čisto sam. Ker so nepredvidljivi in vem, kaj se lahko zgodi, ampak glede na svoje znanje in izkušnje lahko določene stari predhodno preprečim. Sem pa seveda kot vsi ostali krvav pod kožo in se mi lahko zgodi karkoli in enako to velja za vse gorske reševalce. Pridemo v določene situacije, ki so včasih na meji, zato pa imamo tako veliko predhodnih postopkov. Tudi pilot v letalu pogleda papir, kaj vse mora preveriti, preden vzleti, in enako se dogaja pri nas. Sploh pozimi, kadar je večja verjetnost plazov, presojamo, ali gremo na teren ali ne, zato ker smo že tudi v naših vrstah izgubili veliko dobrih ljudi in seveda je vsakega življenja škoda.

Pri reševanju gre za tveganje, ampak gre za tveganje v mejah oziroma pod kontrolo. Lahko se pa hitro vse zalomi. Ko misliš, da imaš vse v svojih rokah, pa se zgodi tisto najbolj nepričakovano.

Kaj bi kot reševalec sporočil slovenski javnosti?

Vsem skupaj bi svetoval, naj gredo po informacije na primerne točke. To so razni vodniki v tiskani obliki, ki jih imamo v slovenskem prostoru veliko. Predvsem naj se držijo nasvetov strokovnjakov s planinskega področja, gorskih vodnikov, reševalcev in planinskih vodnikov. Naj se pozanimajo o stanju poti na spletni strani Planinske zveze Slovenije in še pri oskrbnikih planinske koče. Naj se držijo postopnosti, naj jih ne premamijo družbena omrežja s čudovitimi fotografijami, ker se lahko hitro kaj zgodi.

Ko misliš, da imaš vse v svojih rokah, pa se zgodi tisto najbolj nepričakovano.

Slovenski prostor je tako pester, da ne rabimo gledati sto ljudi v eni uri na Triglav, ampak si lahko izberejo tudi kakšen drug hrib in tam uživajo v miru.

Sam stremim k temu, da iščem v gorah mir, da sem sam s sabo, da lahko napolnim baterije in razmislim o sebi in svojih. Alkohol in razne zabave v gorski svet ne sodijo, to je še vseeno svet živali in rastlin in moramo to spoštovati in ohranjati za naše bodoče rodove. To naravo smo dobili od naših prednikov. Moramo jo pustiti, da jo bodo lahko uživali tudi naši vnuki.

FOTO: Osebni arhiv

Prenašate to znanje tudi na svoje otroke?

Z otroki hodim v hribe že odkar so shodili. Vse te stvari prenašam na njih, ne samo na svoje, tudi na druge otroke. V okviru planinskega društva Kamnik in drugih imamo vsako leto tabor Vesele gorice ter različne tabore pozimi, kjer otoke učimo spoštovanja do narave, pravilne hoje in zdravega načina življenja ne samo v smislu zdrave prehrane, ampak tudi odnosa do narave.

»Vse te stvari prenašam na njih, ne samo na svoje, tudi na druge otroke.« FOTO: Osebni arhiv

Zakaj je lepo biti reševalec?

Življenje je za moje pojme tista največja vrednota, ki nima vrednosti. Gorski reševalci to dejansko udejanjamo. Ne samo preko medijev, ampak celoten sistem zaščite in reševanja udejanjamo v praksi. Največja plačilo je to, da rešimo življenje in človeka pripeljemo v dolino.

Veliko je govora, da gorski reševalci to delamo zastonj in pa za razna nadomestila. To počnemo, ker smo se sami odločili, da bomo to postali. To je naše osnovno poslanstvo – pomagati ljudem v stiski, v gorah. To je naše plačilo.