Knjiga Delovanje UDV v okraju Gornja Radgona in Radgonskem kotu 1945–1950 je druga doktorska naloga Ivana Rihtariča iz Radencev.

V uvodnem poglavju avtor obravnava zgodovino širšega območja Gornje Radgone v kontekstu novejše zgodovine v času po koncu druge svetovne vojne (1945–1950).

V drugem poglavju obravnava teritorij okraja in pet vasi slovenske narodne manjšine v Radgonskem kotu. Prikazal je upravno-politične spremembe v okraju ter primerjavo go­spodarskega stanja v okraju v letih 1931 in 1951.

V tretjem poglavju je osvetlil konec vojne na gornjeradgonskern območju ter na obmo­čju okraja Radkersburg (Radgona) v sosednji Avstriji. Za razumevanje celostne slike dogod­kov v Radgonskem kotu je prikazan prisotnost angleških zasedbenih sil in nji­hov vpliv.

V četrtem poglavju je prikazal delovanje Komunistične partije (osnovne celice, članstvo, aktivnosti in problemi), čas Informbiroja in njegove posledice v okraju. Prikazal je odnos KP in Uprave državne varnosti (UDV oz. Udbe) do katoliške in evangeličanske cerkve in oblike nadzorovanja obeh.

V petem po­glavju je predstavil organizacijsko strukturo UDV v republiki in okraju, pridobivanje sode­lavcev (informatorji, agenti, ožje zveze) ter njihovo poklicno in socialno strukturo.

Ko so zločinci preganjali »bande«

V šestem poglavju je raziskal pobege ljudi čez državno mejo, njihove vzroke in posle­dice. Obsežno je prikazal delovanje ilegalnih skupin (t. i. bande), odkrivanje od UDV ter njihovo uničenje od organov pregona oziroma Narodne milice in Korpusa narodne obrambe Jugoslavije (KNOJ). Prikazal je tudi obmejno območje okraja in vpliv obmejnosti na delo­vanju UDV.



V sedmem poglavju je prikazal Apaško polje in njegovo etnično strukturo na podlagi popisov prebivalstva od sredine 19. stoletja dalje. Izselitev Apaških Nemcev v začetku leta 1946 je osrednja vsebina tega poglavja, ki se nadaljuje v prikazu in posledicah kolonizacije tega območja z naseljenci iz drugih predelov Slovenije.

V osmem poglavju je avtor prikazal delovanje UDV v okraju Radkersburg (Radgona) in delovanje UDV iz okraja Radgona s tujino. Pri tem so odločilno vlogo odigrali tam živeči agenti UDV, ko so se nekateri uspeli vključiti v angleško obveščevalno službo (FSS). UDV je celo uspela pridobiti osebe iz vrst avstrijskih varnostnih organov, ki so postali njeni sode­lavci.

V devetem poglavju je osvetlil etnično-demografsko sliko območja Radgonskega kota po rezultatih popisov prebivalstva od sredine 19. stoletja z vsemi spremljajočimi problemi prebi­valstva pri njegovem boju za ohranitev slovenske narodne identitete do današnjih dni.

V desetem poglavju je prikazal sodne postopke in kazenske sankcije, ki so jih izrekala sodišča (okrajno, okrožno, višje, vrhovno) nasprotnikom komunističnega režima, vključ­no z izrečeno in izvršeno smrtno kaznijo.

Delovanje komunističnega režima v prvih letih po vojni



Knjigo je Ivan Rihtarič moral izdati tako rekoč v samozaložbi. Sicer jo je izdala tiskarna Letis iz Pretetinca pi Čakovcu na Hrvaškem. V Sloveniji mu je nihče ni hotel izdati. Tiskal jo je na Hrvaškem, ker so tam cene občutno nižje.

Zakaj mu je nihče v Sloveniji ni hotel izdati? Verjetno zaradi vsebine. Ta razgalja postavljanje in delovanje komunističnega režima v prvih letih po nasilnem prevzemu oblasti leta 1945. Poleg članov Komunistične partije so pri utrjevanju oblasti igrala ključno vlogo Uprava državne varnosti (UDV oziroma Udba).

Ti ne le da so oblast utrjevali tako, da so odstranjevali ali strogo nadzorovali vse, ki se jim niso popolnoma podredili, za to delovanje so organizirali mrežo številnih tajnih sodelavcev. Te so pridobivali na različne načine: na t. i. domoljubni osnovi, kar je pomenilo na osnovi oportunizma (prilizovanja) ali z izsiljevanjem, za kar so uporabljali kar koli, s čimer so lahko osebo izsiljevali, da je za Udbo zbirala podatke o ljudeh v okolici.

Zakaj so mnogi danes še vedno oportunisti?

Več knjig o Udbovcih in sodelavcih je objavil publicist Roman Leljak, ki živi na Kapeli pri Radencih. Drugi doktorat je z mukotrpnim delom v arhivih opravil, ko je pregledoval gradivo o delovanju organov nove komunistične oblasti v prvih povojnih letih, Ivan Rihtarič, ki živi v Radencih. Dva iz Prlekije torej, iz neke vrste obrobja.

Kje drugje po Sloveniji, kaj šele zahodno od Trojan, takšnih ljudi ni. Oportunizma ni niti po 28 letih življenja v demokraciji nič manj, kot v povojnem partijskem nasilju, ko so morali ljudje dobesedno reševati svoja življenja in premoženje pred nepopisnim nasiljem komunistov in njihove Udbe. Danes nam tega ni treba. Pa smo kljub temu oportunisti, kar se tiče razgaljanja zločinov neke politike.

Ddr. Ivanu Rihtariču je po dolgotrajnem prizadevanju zdaj svojo doktorat uspelo izdati v knjižni obliki. Najprej torej zares mukotrpno delo v arhivih, potem pisanje, zdaj dolgotrajno prizadevanje, da bi raziskavo izdal v knjigi, sledi prav tako nehvaležno prodajanje knjige, izvod za izvodom, pri čemer mora skrbno paziti, da mu država ne odvzame še teh nekaj evrov, ki bi jih za svoje delo dobil.

Problematika sodelavcev z Udbo

50 letno obdobje delovanja komunistov na Slovenskem (1941–1990) je nabito z nasiljem in vsemi mogočimi grdobijami. Na eni strani je komunistični režim od leta 1945 do 1990 zaradi svoje nasilnosti povsem obvladoval ljudi, po drugi pa so bili ti zaradi tega povsem nemočni oziroma so bili podvrženi najrazličnejšemu izsiljevanju. Posledično je veliko ljudi sodelovalo s komunistično politično milico Udbo.

Naj posebej poudarim, da vendarle velika večina sodelovala neprostovoljno in med njimi večina bolj ali manj prisiljeno. Mnogi ljudje sodelovali z Udbo zaradi nasilja in nepopisnega strahu, eni bolj aktivno, drugi manj, eni so ji dajali bolj kakovostne informacije, drugi manj.
Ko je Roman Leljak pred nekaj leti objavil več knjig z dolgimi seznami sodelavcev Udbe, ki jih je naredil na osnovi arhivskega gradiva, bi moral v uvodu v te knjige posebej opisati naravo komunističnega režima. Ta je bila izrazito nasilna in totalitarna.

Zato mora vsa krivda tudi za sodelovanje oziroma za sodelavce z Udbo pasti na zločinski komunistični režim. Na sodelavce pa bistveno manj, pa čeprav za večino s pomočjo ohranjenega arhivskega gradiva težko določimo, kako zagreto so sodelovali z Udbo. Mnogi so bolj ali manj le formalno. Toda Udba jih je kljub temu imela zavedene v svojih seznamih kot sodelavce.

Primer radgonskega župnika Franca Puncerja

To pišem tudi zato, ker sem v pogovoru z Ivanom Rihtaričem v Družini (15. julija 2018) imenoval duhovnike iz radgonskega okraja, ki jih je za obdobje 1945–1950 v svoji raziskavi navedel zgodovinar. Povzel sem za njim, da je radgonska Udba 22. novembra 1947 »vrbovala«, to je pridobila za sodelovanje, radgonskega župnika Franca Puncerja. Iz ohranjenega Udbinega zapisa v arhivu izhaja, kot lahko zdaj preberemo v Rihtaričevi knjigi na straneh 203–214, da je Udba Puncerja sicer »vrbovala«, toda ta je bil eden redkih duhovnikov iz radgonskega okraja, ki se ni hotel udeleževati vrste sestankov, ki jih je Udba organizirala z duhovniki v tistih letih – z namenom, da si jih podredi. Iz tega lahko z gotovostjo sklepamo, da se župnik Puncer, ki je pretrpel medvojno nacistično taborišče, kljub formalnemu »vrbovanju«, Udbovcem ni dal oziroma v resnici z njimi aktivno ni sodeloval.

Toda, kljub temu je Franc Puncer danes na seznamu sodelavcev. Rihtarič je v knjigi na straneh od 341 do 351 objavil tri sezname oziroma tri kategorije sodelavcev. Puncer je na prvem seznamu (str. 344).

Eno je udbovski vir, ki se je ohranil v arhivu, drugo pa dejansko stanje. Vsaj, kar se župnika Puncerja tiče, je tako.

Treba je upoštevati okoliščine in čas

2. septembra 2018 je Družina objavila odziv p. Edvarda Kovača, ki se je zgražal nad tem, da naj bi radgonski župnik Franc Puncer sodeloval z Udbo, češ, da je to zaradi njegove hude izkušnje z nacističnim taboriščem Dachau praktično nemogoče.

Tudi p. Kovač je pravilno ugotovil, da sta bila tako »križar« Vinko Kovačič«, ki je med udbovskim zasliševanjem obremenil Puncerja, da naj bi z njimi sodeloval, kot Puncer potem, ko ga je Udba zasliševala in trdo pritiskala nanj v zvezi s tem, pod hudim pritiskom. Vsa krivda torej gre izključno na zločinstvo Udbe, ne pa na »križarja« Kovačiča, še manj na župnika Puncerja.

Tudi ta primer kaže, kako je tema udbovstva in sodelovanja z njim zapletena in občutljiva. Zato, ker hitro lahko komu naprtimo krivdo, ki mu je v resnici ne bi smeli, moramo biti pri obravnavanju teh tem še posebej previdni. Če se le da, moramo raziskati okoliščine dogajanja.
Župnik Franc Puncer je bil najprej žrtev nacistov (zaprli so ga v Dachau), po vojni pa še komunistične Udbe. Žrtev Udbe je dvakrat: najprej zaradi mnogih pritiskov, ki so jih izvajali nad njim, potem pa še v posledici, ker je ostal v arhivu naveden kot sodelavec zločinske Udbe (čeprav je bil v resnici njena žrtev).

Seveda je treba to temo obravnavati čim bolj, kot se da, za vsak primer posebej. Pri tem treba poleg značilnosti vsakega primera upoštevati tudi obdobje. Eno je npr. bilo prvo desetletje po vojni, precej drugačne okoliščine pa so bile v 80. letih.

Ivan Rihtarič

Zgodovinar ddr. Ivan Rihtarič se je rodil leta 1948 v Gornji Radgoni. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz zgodovine in umetnostne zgodovine. Med letoma 1971 in 1995 je bil predavatelj in ravnatelj na Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru. Leta 2002 je na univerzi v Celovcu doktoriral iz zgodovine z disertacijo, ki je leta 2004 izšla v knjižni obliki z naslovom Štajerc in »Nemcem prijazni Slovenci« v prvi svetovni vojni. Objavljal je strokovne in poljudne prispevke v domačem (Časopis za zgodovino in narodopisje, Kronika, Glasilo, Zgodovinski listi, Zbornik soboškega muzeja) in tujem strokovnem tisku. Njegova bibliografija obsega 336 enot. Bil je ustanovitelj zgodovinskega društva v Gornji Radgoni (1994). Njegovo znanstveno delo je usmerjeno predvsem na nacionalno problematiko 19. in 20. stoletja v prostoru severovzhodne Slovenije. Novembra 2016 je na Filozofski fakulteti v Mariboru opravil še drugi doktorat z naslovom Okraj Gornja Radgona 1945–1950.

Rihtarič Ivan, Delovanje UDV v okraju Gornja Radgona, 2018.pdf