Predstavila sta ga nadškofijski delegat Marijan Markežič in koordinator praznovanj David Bandelj.

Cerkev sv. Ivana v Gorici je bila vedno kraj, kjer so se zbirali Slovenci

Marijan Markežič je dejal, da je bila cerkev sv. Ivana v Gorici vedno kraj, kjer so se zbirali Slovenci. Do časa Napoleona je bilo okrog nje pokopališče.

Slovenci so v Gorici prisotni od nekdaj. Maše so imeli v stolnici, na Travniku, pri sestrah na corsu v ulici don Bosco, na Placuti, kjer je bila v letih 1980–1990 družinska maša, po prvi svetovni vojni pa tudi pri sv. Roku.

Ko se je začelo malo bolj organizirati duhovno življenje za Slovence v Gorici, se je čutila potreba po bolj organiziranem delovanju. Razmišljali so, kako urediti župnijsko delovanje v župniji, ki nima niti centimetra svojega ozemlja.

Po raznih poskusih so oblikovali idejo, da ustanovijo slovensko pastoralno središče, po vzoru iz Amerike, kjer imajo razne narodnosti župnijo morda tudi v isti ulici.

Tako je župnik pri sv. Ivanu uradno škofov delegat. Deluje kot v župniji, upravna ureditev pa je malo drugačna. Pomembno je bilo, da država oziroma mesto sprejme eno župnijo, da lahko vpisujejo krste, poroke, da je urejena korespondenca itn. Dodal je, da ni bilo nikoli problemov, medtem ko so imeli v Trstu kakšen problem pri podobni ureditvi.

Vodja Slovenskega pastoralnega središča Marijan Markežič. FOTO: Ivo Žajdela

Župniji oz. SPS rečejo po domače duhovnija sv. Ivana

Pred 50 leti je goriški nadškof Pietro Cocolin (od leta 1967 do 1982) ustanovil Slovensko pastoralno središče v Gorici. Od takrat naprej delujejo kot prava župnija, po domače ji rečejo duhovnija sv. Ivana.

Dejal je, da so leta 1982 v Italiji prestrukturirali župnije, nekatere so ukinili, druge ustanovili. Dovolj je bilo, da je škof predložil seznam novih župnij in izločil tiste, ki niso bile več zmožne upravljanja.

Tako se je pojavilo tudi vprašanje za Slovence v Gorici, ko je bil nadškof Antonio Bommarco (od leta 1982 do 1999). Želel je preštevanje prebivalstva in ne seznama, vsaj tisoč ljudi naj bi podpisalo, da želijo biti člani te nove ustanove.

Slovenci so k temu rekli ne, ker so poznali slabe izkušnje koroških Slovencev s plebiscitom in v Benečiji. Rekli so, da želijo ohraniti obstoječo ureditev, s katero so lahko uporabljali cerkve po mestu in da jih tako ne morejo izločiti. Če je sv. Ivan središče, bodo tu organizirali svojo dejavnost.

Marijan Markežič je sklenil, da je cerkev sv. Ivana (Janeza Krstnika) podružnica travniške župnije, dušnopastirsko središče duhovnija sv. Ivana pa nima svojega »teritorija« (ozemlja, območja), zato je personalna, osebna župnija.

Koordinator praznovanj David Bandelj. FOTO: Ivo Žajdela

Kratek zgodovinski oris nastanka SPS

Dr. David Bandelj je k povedanemu dodal, da nastanek Slovenskega pastoralnega središča sega precej daleč v zgodovino, še v čas, ko so se prav v cerkvi sv. Ivana zbirali tudi slovenski verniki, ki so bili del mestnega prebivalstva.

Zgodovinski dogodki so se nato burno spreminjali vse do prve svetovne vojne. Že tik pred njo, na začetku 20. stoletja, ko je travniški župnik postal Slovenec Ivan Kokošar (1860–1923) in je spodbujal slovensko udeležbo pri maši, so se v njej občasno zbirali slovenski verniki.

Po letu 1920 je Ivan Reščič (1877–1955) pridobil cerkev sv. Ivana za potrebe slovenskih vernikov. Vendar je bil njihov položaj dokaj zapleten. Bili so člani različnih italijanskih župnij in z naraščajočim fašizmom, so ukinili bogoslužja, kjer je bila v uporabi slovenščina.

Cerkev sv. Ivana so leta 1942 zažgali fašistični nestrpneži

Leta 1942 so cerkev fašistični nestrpneži celo požgali. Šele po vojni so jo slovenski verniki sicer s težavo pridobili v uporabo. Za to je poleg že omenjenega Ivana Reščiča skrbel Mirko Mazora (1913–1983), leta 1955 pa je Reščiča nasledil Mirko Filej (1912–1962), ki je navdušeno poskrbel tudi za obnovo precej uničene cerkve.

Po prerani smrti Mirka Fileja je skrb za cerkev prevzel mons. Franc Močnik (1907–2000). Pod njegovim vodstvom so slovenski duhovniki razmišljali o tem, kako bi bilo modro v središču mesta oblikovati personalno župnijo, ki bi vključevala Slovence.

Do tedaj so namreč Slovenci lahko imeli slovenske maše raztresene po cerkvah v mestu. Italijanski duhovniki so temu sprva nasprotovali, a je na koncu prevladal razum.

Nova zunanja podoba Slovenskega pastoralnega središča.

Slovensko pastoralno središče so ustanovil 24. oktobra 1972

Nadškof Peter Cocolin je tako v soglasju z duhovniškim zborom, svetovalci in zborom kanonikov z dekretom 24. oktobra 1972 ustanovil Slovensko pastoralno središče, ki ga je nato razglasil na nedeljo Kristusa kralja 25. novembra istega leta.

Za prvega odgovornega je postavil mons. Franca Močnika, po katerem se zdaj imenuje dom poleg cerkve (župnišče s pastoralnimi prostori).

David Bandelj je poudaril, da so tem dejanjem »Slovenci končno dobili prostor in tudi formalno ureditev za župnijo, ki ni teoritorialna, ampak personalna in se vanjo lahko vključijo vsi, ki čutijo potrebo in željo, da obiskujejo župnijo in liturgijo v slovenskem jeziku, saj je prav zaradi te temeljne človekove pravice nastalo to središče, kjer se zbiramo Slovenci in slovensko govoreči ljudje in je trenutno še edina cerkev v Gorici, poleg sicer redovnih skupnosti sester v Zavodu sv. Družine in na Korzu, kjer je maša izključno v slovenskem jeziku«.

Cerkev sv. Ivana v Gorici. FOTO: Ivo Žajdela

Duhovniki, ki so delovali v Slovenskem pastoralnem središču

Od Franca Močnika se je v Slovenskem pastoralnem središču zvrstilo več duhovnikov, ki so bili župniki oz. »škofijski delegati« ali pomočniki. Od že pokojnih Jožeta Markuže in dolgoletnega župnika mons. Cvetka Žbogarja vse do trenutnega vikarja za Slovence v goriški nadškofiji, mons. Karla Bolčine, jezuita p. Mirka Pelicona, Alessia Stasija in Marijana Markežiča, ki je bil več let pomočnik mons. Močnika, nato pa je sam prevzel vajeti duhovnije in bil pobudnik tudi obnove cerkve in nastanka prostorov ob njej.

Zadnje leto mu je v pomoč p. Jan Cvetek, ki je prišel iz Kanalske doline (videmski škof mu ni dovolil, da bi se tam lahko ustalil kot slovenski duhovnik).

Cerkev sv. Ivana v Gorici, glavni oltar. FOTO: Ivo Žajdela

50-letnico Slovenskega pastoralnega središča bodo obeležili z vrsto prireditvami

David Bandelj je predstavil tudi poseben program, s katerim bodo obeležili 50-letnico Slovenskega pastoralnega središča v Gorici.

Najprej bo 20. novembra zahvalna maša, ki jo bo vodil goriški nadškof Carlo Roberto Maria Redaelli.

Med januarjem in februarjem 2023 bodo izdali brošuro z zgodovino nastanka Slovenskega pastoralnega središča, ki jo pripravlja Mariza Perat, pripravili pa bodo tudi razstavo fotografij ob 50-letnici SPS.

Od 9. do 12. marca 2023 bodo pripravili duhovno obnovo in župnijsko romanje. Župnijsko duhovno obnovo, ki bo potekala v postnem času in se bo zaključila z župnijskim romanjem na svetišče na Sveti Gori, bo vodil Stanko Gerjolj.

Od 23. do 25. junija 2023 bodo pripravili še Ivanovanje, tridnevno praznovanje zavetnika Janeza Krstnika, z liturgičnimi, kulturnimi in družabnimi vsebinami, s čimer bodo uradno zaključili praznovanje.

Oltarna slika zavetnika cerkve sv. Ivana v Gorici. FOTO: Ivo Žajdela

Nova zunanja podoba Slovenskega pastoralnega središča

David Bandelj je predstavil tudi novo zunanjo podobo Slovenskega pastoralnega središča z novim logotipom, ki ga je izdelal grafik Walter Grudina.

V novem logotipu je iskal predvsem duhovno simboliko, ki naj bi bila grafično čimbolj preprosta, enostavna, takoj prepoznavna, da bi takoj ostala v spominu in vzbujala empatijo.

Logotip je sestavil iz križa in štirih src. Ta so hkrati štiri stilizirane puščice proti centru križa. Lahko so tudi štirje evangelisti, kar pomeni moč Božje besede.

Lahko so tudi stilizirani cvet, ki spominja na štiriperesno deteljo, simbol sreče, upanja, ljubezni. Grafično spominjajo tudi na slovensko ornamentiko, kar poudarijo tipične slovenske barve.

Duhovna razlaga simbolike vključuje modro barvo kot barvo človeštva, rdečo pa kot barvo božanstva.

Križ je tudi stičišče vodoravnega in navpičnega, zemeljskega in nebeškega. Štiri srca oziroma puščice pa lahko stilizirano spominjajo tudi na Jakobove školjke, ki skupaj z modro barvo križa spominjajo na vodne curke in s tem na krst, kar povezuje simboliko z Janezom Krstnikom, ki je zavetnik slovenskega pastoralnega središča. Vse točke se stekajo v sredino – središče, kar pomensko obogati tudi poimenovanje same ustanove.