Nadaljevanje iz: Gorica, prva slovenska gimnazija po fašizmu, 1944–1945 [1]

Dr. Joža Lovrenčič leta 1944. VIR: Erika Jazbar

Ravnatelj Joža Lovrenčič in učni kader 

Ravnatelj slovenske gimnazije v Gorici v letih 1944–1945 je bil kobariški pisatelj, pesnik in urednik Joža Lovrenčič (1890–1952), takrat delujoč v Ljubljani, ki je v Gorici nato sooblikoval tudi slovenske kulturne dogodke, predaval ter pisal za poltednik Goriški list. Zora Saksida, ki je bila pri časopisu zaposlena kot računovodkinja, mi je leta 2011 povedala, da je Lovrenčič redno prihajal na uredništvo, ki je bilo na Korzu, se pogovarjal z urednikom Milanom Komarjem in prinašal svoje zapise, članke, poezije, daljša besedila, med temi si posebno mesto zasluži razširjeno predavanje Zgodovina slovenske besede v Posočju, ki je izhajalo v več deset nadaljevanjih.

Poezija in podlistek sta izšla v poltedniku Goriški list ( 1944–1945). »Na Kornu« je staro ime za trg pred palačo Attems v Gorici, kjer je nekoč stal Herkulejev vodomet. Lovrenčič je živel v bližini v ulici Formica. VIR: Erika Jazbar

Hotel je mladino spraviti na zeleno vejo

Lavrenčič na gimnaziji v glavnem ni učil, le tu pa tam je polnil vrzeli, bil kak teden suplent, z dijaki se ni družil, »nanj smo gledali kot na pomembno osebnost, zelo visoko smo ga cenili, bil je odličen gospod, vedno je nosil klobuk in črn plašč,« mi je povedal eden izmed dijakov. Ana Saksida mi je dejala, da je živel pri sorodnikih v ulici Formica, mladi profesorji Oton Muhr, Janez Mahnič in Anton Zakšek pa so živeli skupaj v stanovanju na Korzu nasproti Ljudskega vrta.

Duhovnik, profesor in cerkveni zgodovinar Franc Kralj (1929–2023) je v oddaji Pričevalci Jožeta Možine, ki je bila na sporedu 1. novembra 2016, spregovoril tudi o obiskovanju slovenske gimnazije pod kostanjeviško Kapelo. Kot bogoslovec je živel v zavodu Stella Matutina, za katerega so odgovarjali jezuiti in kamor so v drugi polovici leta 1944 prišli iz videmskega Castelleria, kamor se je zaradi vojne preselilo goriško bogoslovje. »Bila je to prva slovenska šola v Gorici, potem ko so Italijani zatrli slovensko šolstvo. To so domobranci dosegli leta 1944 in Jožeta Lovrenčiča poklicali za ravnatelja. On je bil apolitičen človek, vemo, da je bil po prepričanju kristjan, hotel je predvsem to mladino, ki je bila vzgojena v italijanskem duhu, spraviti, kot pravimo, na zeleno vejo. Šolo smo obiskovali, pouk smo imeli neredno, ker smo gostovali v italijanski šoli pod Kostanjevico in ker je bila v bližini severna železniška postaja, svetogorska, često bombardirana.«

Franc Kralj med oddajo Pričevalci. VIR: Erika Jazbar

Po 25 letih ukinitve slovenske gimnazije delati med našo mladino

Monografska številka Goriškega letnika, ki so jo posvetili Joži Lovrenčiču. VIR: Erika Jazbar

Andrej Vovko je v prispevku Knjiga s sedmimi pečati. O življenju in delu dr. Jože Lovrenčiča (Goriški letnik, Nova Gorica, 1991, strani 14–15) zapisal: Kljub psovkam, ki jih je bil deležen kasneje, dr. Lovrenčič s svojo družino ni bil kak »hlapec Italijanov«, pomagal je vsakemu pomoči potrebnemu, tudi pristašem Osvobodilne fronte. Njegov »izvirni greh« za povojni čas je bilo njegovo ravnateljevanje na slovenski gimnaziji v Gorici in sodelovanje pri ustanovitvi učiteljišča v Tolminu. /.../

Dr. Joža Lovrenčič nikakor ni prevzel ravnateljevanja, da bi tam podprl okupatorja, ki ni mogel najti izdajalcev med primorskimi Slovenci /.../ in pomagal reakciji pri njeni nameri, da odtrga Primorsko od Jugoslavije, kot beremo v povojni obtožnici proti njemu, pač pa zato, kot navaja v svojem zagovoru, ker se je v vesti čutil primoranega iti med svoje rojake in po 25 letih ukinitve slovenske gimnazije delati med našo mladino in jo utrditi v narodni zavesti ter navdušiti za Slovenijo in Jugoslavijo.

Nujna bi bila poglobljena študija o značaju in pomenu te goriške slovenske gimnazije, ki je delovala po učnem načrtu predvojnih slovenskih gimnazij in je ne glede na danajske nemške namene dosegla cilje, za katere se je boril dr. Lovrenčič: za ohranjevanje in razvoj slovenstva na Primorskem. /.../ Dejstvo, ki ga ni mogoče zanikati, je, da so povojne zavezniške zasedbene oblasti ob prihodu v Gorico potrdile šolsko stanje, na katerega so naletele, in tako se je tudi po zaslugi dr. Lovrenčiča ter drugih slovenskih ustanoviteljev in profesorjev na tej šoli do današnjih dni v Gorici ohranilo slovensko srednje šolstvo.

Joža Lovrenčič med snemanjem na Radiu Ljubljana. VIR: Erika Jazbar

Obnova nekoč zelo bogatega slovenskega šolstva v Gorici

Boris Mlakar je v prispevku Dr. Joža Lovrenčič in mimohod revolucije v Goriškem letniku (Nova Gorica, 1991, strani 29–30) zapisal: Po kapitulaciji Italije se je na Primorskem pričel neke vrste narodni preporod. Pri tem je sodelovala tudi protirevolucionarna oziroma domobranska stran, ki je ob odločujoči pomoči iz Ljubljane ter ob toleranci novih nemških oblasti skušala obnoviti nekoč zelo bogato slovensko šolstvo ter drugo kulturno in prosvetno dejavnost. To ji je v veliki meri tudi uspevalo, seveda le v večjih krajih, ki so bili izven partizanske kontrole. Iz Ljubljane so v ta namen na Primorsko odhajali profesorji, akademiki, uradniki, sodniki, vojaki itd. Nekateri so dol odhajali iz zgolj političnih – protirevolucionarnih nagibov, drugi, predvsem primorski rojaki, pa pretežno iz narodnostnih in kulturnih. Med slednje lahko prištejemo tudi dr. Jožo Lovrenčiča oziroma kar celo njegovo družino.

Že spomladi 1944 je kot domobranec na Primorsko odšel njegov sin Jože. Poslan je bil na Kobariško, kjer se je iz prvotne propagandne domobranske skupine kasneje oblikovala močna 9. četa Slovenskega narodnega varnostnega zbora, kot se je uradno nazivalo primorsko domobranstvo. Narednik Jože Lovrenčič je v Kobaridu in okolici pričel z organiziranjem kulturnih in propagandnih prireditev, kar je pri domačinih ter tudi pri organih Osvobodilne fronte in komunistične partije vzbujalo različne odmeve in tudi takojšnje namige na njegovega očeta. Ta se do poletja 1944 še ni odločil, da bi spet pogledal v domače kraje. Videti je, da ga je v začetku avgusta tja pritegnila prav izredna aktivnost njegovega sina, ki je prirejal manjša zborovanja, šolske akademije in navsezadnje pripravljal tudi ustanovitev – obnovitev kulturnega društva »Goriški slavček«. To naj bi bilo po fašističnih oblasteh razpuščeno pred 17 leti.

Namestnik ravnatelja je bil zavedni goriški duhovnik Alfonz Čuk

Namestnik ravnatelja Lovrenčiča je bil zavedni goriški duhovnik Alfonz Čuk (1912–1975), ki je učil tudi verouk, sicer je bil profesor v semenišču, izobražena in poznana osebnost, ki je odigrala pomembno vlogo v letih raznarodovanja. Zrcalnost goriških in ljubljanskih protagonistov se je odražala tudi pri profesorskem kadru. V njegovih vrstah najdemo znana domača imena: Rado Bednarik, Viktor Birsa, Kazimir Humar, Anton Kacin, Emil Komel, Mirko Mazora, ob njih profesorje, ki so prihajali iz osrednje Slovenije, med njimi so bili tudi nekateri šele diplomirani, za katere je bila Gorica prvo službovanje, in sicer Rado Lenček, Oton Muhr, Karel Rakovec, Mira Tršar, Nada Laharnar, Frane Pengov, Janez Mahnič.

Predmetnik in učni kader goriške gimnazije. VIR: Erika Jazbar

Prej je bilo greh, da si se imel za Slovenca

To so bili pravi idealisti, mi je povedal Karl Bonutti, »malo prej so končali univerzo, dana jim je bila možnost, da pridejo v Gorico, in so prišli, pa čeprav jim je bila neznana. Duhovnik Pengov nas je učil tudi biologijo, v Gorico je prišla tudi Mira Tršar, sestra slikarja Marjana Tršarja, pa znani mons. Jaklič. Najbolj je na nas vplival naš razrednik Rado Lenček, bil je mlad, idealist, vzgajal nas je, formiral, veliko se z nami pogovarjal. Ker so prišli iz Ljubljane, so bili ti profesorji v naših očeh zelo pomembni, ker so prišli za nas, je bilo to posebno zadoščenje.

Profesorji, ki sem jih imel v tem letu gimnazije, so mi ostali globoko v spominu, bistveno bolj, kot tisti kasneje, kar je veljalo tudi za moje sošolce. Poučevali so z dušo, s posebnim notranjim žarom. Da so nam odprli slovensko šolo! To je bilo nekaj tako pomembnega! Prej je bilo greh, da si se imel za Slovenca. Škoda, da je prenehalo, če bi trajalo še eno leto, bi ta šola vplivala na slovensko sliko v Gorici. Če bi ta šola ostala, bi veliko naredila.«

Med profesorji je bil tudi mladi klasični filolog in zagovornik samostojne Slovenije Oton Muhr (1918–1972). VIR: Erika Jazbar

Nemci se niso vtikali v predmetnik

Pouk je potekal v narodnem duhu, predmetnik in sistem ocenjevanja sta bila povzeta po predvojni ljubljanski gimnaziji. Marija Kacin mi je potrdila, da je šola delovala povsem samostojno, propagande ni bilo, primorski domobranci in Nemci se niso vtikali v predmetnik, vsebine in delovanje. Povedano so mi ponovili tudi drugi pričevalci. Če je pogovor nanesel na politiko, razlikovanje, vojno, so se profesorji zadržali. Edin za Otona Muhra se je vedelo, da je že takrat podpiral idejo o neodvisni Sloveniji.

Pač pa so bili do gimnazije skrajno nestrpni Italijani, zanje je bila trn v peti. Fizičnih napadov in vandalskih dejanj z italijanske strani se Marija Kacin ne spominja, »odprtje šole so skušali preprečili, a jim ni uspelo. Ko je stekel pouk, so bili najprej osupli: kako je mogoče, da so po Gentilejevi reformi in po vsem, kar je bilo, v Gorici odprli slovensko gimnazijo!« Spominja pa se, da so nekega popoldneva prišli v šolo in je bila veža polna klopi, ki so bile nagrmadene ena na drugi, da niso mogli v stavbo.

Naslovnica dnevnika Alfonza Čuka, ki ga hrani Katoliški inštitut. VIR: Erika Jazbar

Dnevnik Alfonza Čuka o osnovni šoli v Štandrežu in o slovenski gimnaziji

Na spletu je dostopen rokopisni dnevnik Alfonza Čuka, ki sega v obdobje 1943–1947 in še čaka na dokončno objavo. Digitalizirali so ga v režiji Katoliškega inštituta iz Ljubljane, dnevnik pa je pridobil Janez Arnež, ki ga je objavljal v svoji publikaciji Pogledi, in spada v fond Studia Slovenica.

Najprej vam ponujamo v branje odlomek iz medvojnega časa, ko je bil Čuk še župnik v Štandrežu, kjer je leta 1944 dosegel ustanovitev slovenske osnovne šole. Zaradi nasprotovanja partizanov pa je zamrla po prvem mesecu. Takole piše v dnevniku:

Štandrež, 18. februarja 1944: S šolo ne gre. Po enem mesecu smo zadeli na velike težave, in sicer od strani, od katere nismo pričakovali. Že več časa opažam, da nam partizani rovarijo proti. Pred 14 dnevi so celo vdrli v šolo in nam en razred pomazali z napisi. Pred dnevi so mi naši možje povedali, da so dobili naročilo, naj se v šolo vpelje njihov program. Včeraj pa sta prišla dva v šolo in prinesla učiteljstvu listek, v katerem se zahteva, naj se šolo prekine, učiteljstvo pa naj se opraviči, kako da je stopilo na stran belogardistov – izdajalcev slovenskega naroda. Radi tega smo šolo suspendirali, in ako se stvari ne razčistijo, jo bomo kratkomalo zaprli.

Prepoved je izdala OF, ki je nasprotovala ustanavljanju slovenskih šol

O omenjenem kratkem življenju štandreške osnovne šole je Damjan Paulin, ki je rojstni vasi posvetil več knjig, takole napisal (Štandrež 1927–1947. Od fašizma do zavezniške vojaške uprave, Gorica 1998, str. 101): Na pobudo župnika je pod nemško okupacijo začela delovati v Štandrežu slovenska osnovna šola. V knjigi, ki jo hrani arhiv štandreške župnije sv. Andreja, je med župnijskimi oznanili na nedeljo, 9. januarja 1944, tudi obvestilo, da se bo v Štandrežu začel pouk v sredo, 12. januarja 1944, ob 8.30, in sicer v prvem, drugem, tretjem in četrtem razredu. Ob tej priliki je župnik pozval starše bodočih učencev, naj skrbijo za učiteljice.

V poročilu učiteljice Vladislave Ferlat – poučevala je na štandreški šoli v letih po prvi svetovni vojni, leta 1930 pa so jo fašisti premestili v notranjost Italije – odposlanem 28. avgusta 1945 Narodnoosvobodilnemu odboru, je razvidno, da sta po prizadevanju dr. Čuka v letu 1944 nekaj časa poučevali v Štandrežu dve učiteljici. V poročilu je dodano, da po izjavi župnika v šoli ni bilo nič političnega. Štandreški učenci so bili deležni pouka samo do 20. februarja 1944. V že omenjeni knjigi oznanil je tudi zabeleženo, da z 20. februarjem 1944 pouka ne bo več, ker so ga prepovedali. Prepoved je izdala OF, ki je nasprotovala ustanavljanju slovenskih šol, ki ne bi delovale po njenih smernicah, in je te šole proglasila za domobransko propagando.

Stran iz dnevnika Alfonza Čuka iz decembra 1944. VIR: Erika Jazbar

Zaradi nevarnosti, da bi ga partizani ubili, se je umaknil v Furlanijo

Septembra 1944 je Alfonz Čuk zapustil štandreško župnijo ter se preselil v Gorico, kjer je ostal do 4. maja 1945, ko se je zaradi nevarnosti, da bi ga partizani zaprli ali ubili, umaknil v Furlanijo in nato v begunska taborišča po Italiji.

V branje vam ponujam nekaj odlomkov iz dnevnika od decembra 1944 do aprila 1945, v katerih je govor o slovenski gimnaziji.

Gorica, 6. decembra 1944: Sinoči je bilo na Travniku miklavževanje za slovenske otroke. Igrali so: Miklavž prihaja. Veliko ljudstva. Lepa slov. afirmacija!

Gorica, 8. decembra 1944: Praznik Brezmadežne! Tudi slov. gimnazija ga je dostojno praznovala. Zjutraj ob 8. dijaška sv. maša s skupnim sv. obhajilom, ob 10.30 pa Marijanska akademija pri Notre Dame: vse je bilo sicer nekako improvizirano, toda je nad vsakim pričakovanjem lepo izpadlo.

Gorica, 12. decembra 1944: Danes sem začel reden pouk verouka na slov. gimnaziji. Gimnazija deluje sicer že poldrugi mesec, toda dosedaj sem moral radi pomanjkanja profesorjev suplirati grščino. Učim v peti in šesti gimnaziji.

Gorica, 31. decembra 1944: Viharno leto v vseh ozirih, za svet, za narod in zame osebno. Hvaležen sem Bogu, da sem ga razmeroma še dobro preživel. Prineslo mi je veliko spremembo: prehod iz župnije v mesto in mi s tem naložilo novega dela, dolžnosti in odgovornosti.

Gorica, 1. januarja 1945: Temna je bodočnost pred menoj! Toda to me ne plaši: z veliko vero in z močnim optimizmom stopam novemu letu naproti.

Gorica, 22. januarja: Naša mlada gimnazija krepko napreduje. Dijaki so se začeli lepo organizirati. Le alarmi nam motijo šolo.

Gorica, 25. februarja 1945: Spet nekaj kratkih novic iz mojega in našega življenja. Že teden časa nas preganjajo hudi in neprestani alarmi, tako da nam zastaja vse delo: šola in organizacije. Zdi se, da se nam obetajo zelo hude reči, morda celo invazija. Človek ima namreč vtis, da se bližamo koncu in da so pred vrati oni dnevi, katerih smo se vedno tako bali. Naše notranje razmere so tudi hude. Veliko se je poskušalo, da bi prišlo vsaj v našem taboru do zbližanja, a zaman.

Neka pobitost in negotovost se me polašča zadnje čase. Delam se sicer pogumnega, vendar me gloda: strah pred bodočnostjo. Ne morda radi moje osebe, niti manj: jaz sam sem osebno na vse pripravljen, tudi na največje žrtve – temveč strah za nas, za naše ljudstvo, za našo duhovščino. V božjih rokah smo!

Karl Bonutti (drugi z desne), ob njem Rado Lenček in Alfonz Čuk (iz knjige Med izbiro in zgodovino. Spomini goriškega Slovenca, GMD, 2015). VIR: Erika Jazbar

Med bombandiranje je bilo v Štandrežu mrtvih okoli 14 ljudi

Gorica, 18. marca 1945: Sinoči je umrl Jožko Kogej. Predsinočnjim je bil v via Baiamonti težko ranjen, najbrž od tovarišev. Vedno bolj postajamo nervozni. S šolo gre bolj klavrno: veliko dijakov je šlo domov. V mestu vse mrgoli tovarišev: najbrž se zbirajo v slučaju nenadnega poloma. Zdi se mi, da bo treba res pravega čudeža, da se srečno izmažemo iz te zagate.

Gorica, velikon. ponedeljek, 2. aprila 1945: Prazniki so nam še lepo in mirno minili. Preživel sem jih v Gorici, le danes popoldne sem šel pogledat v Štandrež. Živimo v napetem pričakovanju ...

Gorica, bela nedelja, 8. aprila 1945: Ob 1/2 1 smo imeli zelo hud zračni napad. Prizadet je bil okraj okrog slov. gimnazije in Štandrež. Okrog župnišča je pravo razdejanje, župnišče samo stoji, a je zelo pokvarjeno. Mrtvih je v Štandrežu okoli 14.

Zapisnik seje profesorskega zbora. VIR: Erika Jazbar

Zapisniki sej profesorskega zbora gimnazije

V arhivu slovenskega klasičnega liceja Primož Trubar v Gorici hranijo glavnino šolskih dnevnikov posameznih razredov gimnazije, tudi redovalnice in vpisne pole. Iz tega gradiva lahko izluščimo več zanimivih podatkov, ki nam približajo šolski vsakdan pod Kapelo. Najprej pade v oči pogostost alarmov, ki so se z letom 1945 stopnjevali in močno ovirali ne le pouk, temveč tudi obisk šole. Več učencev je zato bilo neocenjenih, veliko je bilo zamud. Tudi opravičila govore o vojnem stanju. Učenci so večkrat navajali, da niso prišli v šolo, ker niso imeli primerne obutve ali obleke; zaradi oddaljenosti od šole; ker so jim zaplenili kolo; zaradi strahu pred bombardiranjem; ker so bili v zaklonišču; dečku je mina poškodovala nogo. Ob njih nastopajo klasična opravičila: zobobol, grlo, želodec, vročina, kašelj.

Uspeh je nekoliko slabši zaradi nepoznavanja slovenščine

Povedni so tudi zapisniki sej razrednega profesorskega zbora. Prva konferenca za 1. razred je bila 18. decembra 1944 pod predsedstvom ravnatelja. Razrednik je bil Oton Muhr. Člani profesorskega zbora: verouk je učil Mirko Mazora, slovenščino Joža Lovrenčič, nemščino in zemljepis Rado Bednarik in Karel Rakovec, italijanščino Neda Močnik, latinščino Oton Muhr, matematiko Slavko Vuga, prirodopis Frane Pengov, risanje Viktor Birsa, petje Emil Komel.

Med drugim beremo, da se je snov predelala v skrčenem obsegu zaradi pomanjkanja učnih moči, pomanjkanja učbenikov in zaradi alarmov. Uspeh je nekoliko slabši tudi zaradi nepoznavanja slovenščine. Vedenje je bilo v začetku bolj nedisciplinirano zaradi navajenosti iz ljudske šole, vendar je bilo s časom že povoljno.

Pouk so v letu 1945 pogosto pretrgali bombni alarmi. VIR: Erika Jazbar

Potek pouka je bil zelo moten zaradi alarmov

Z druge razredne konference, ki je bila 30. januarja 1945, zvemo, da je izmed 37 vpisanih redno obiskovalo pouk prek 25 dijakov. Učna snov se ni mogla predelati zaradi stalnih alarmov, ker je odpadlo približno ena tretjina ur. Uspeh se je vidno boljšal. V kolikor je bil še slab, so bile temu krive »vis maior« (alarmi) in na splošno vojne razmere.

Na tretji konferenci, 26. februarja 1945, so poročali, da je bilo število učencev nespremenjeno. Snovi ni bilo možno predelati v predvidenem obsegu pri nobenem predmetu zaradi dnevno se ponavljajočih alarmov. Iz istega vzroka tudi ni bilo možno pisati vseh nalog. Disciplinskih slučajev ni bilo, vedenje je bilo na splošno odlično.

V drugem polletju so imeli konferenco le 27. marca 1945. Potek pouka je bil do polovice marca zelo moten zaradi alarmov, po tem času pa je bil precej reden. Z 12. marcem so uvedli nov urnik, pouk je trajal od 17. ure do 19.05, torej je trajala učna ura le 25 minut.

Zvemo tudi, da je bila v dneh 18., 19. in 20. marca duhovna obnova v cerkvi svetega Ivana v Gorici, ki jo je vodil jezuit Janez Jauh. V tistem času je pater deloval v Stelli Matutini. Tja so se maja 1945 zatekli nekateri slovenski begunci, ki so se pomikali v Furlanijo in so se za krajši ali daljši čas skrivali na podstrešju zavoda. Med njimi so bili nekateri primorski domobranci, slovenski četniki, pa tudi civilisti, med katerimi je bil tudi Karl Bonutti.

Podpis razrednika Rada Bednarika. VIR: Erika Jazbar

Za Lovrenčiča so posredovali Šmajd, Geržinič in Kacin

Boris Mlakar je v prispevku Dr. Joža Lovrenčič in mimohod revolucije v Goriškem letniku (Nova Gorica, 1991, strani 32) zapisal: Profesorjev sicer v sami Gorici ni bilo dovoli, pa še ti se Kulturnemu svetu niso vsi zdeli primerni, nekaj časa je tako bil vprašljiv tudi prof. Rado Bernarik, ker naj bi bil preveč leto usmerjen, vendar je bil nazadnje le sprejet. Ostale je bilo potrebno dobiti iz Ljubljane in tu si je mnogo prizadeval dr. Ivan Martelanc, tedaj formalno v službi pri primorskem domobranstvu.

Kot prvo ime, ki je pri tem prihajalo v poštev, in to ne le za profesorja, temveč predvsem za ravnatelja gimnazije, se je pojavil prav dr. Joža Lovrenčič. Na Martelančevo prizadevanje in prek posredovanja dr. Albina Šmajda sta se nanj obrnila dr. Alojzij Geržinič in tudi sam Kacin. Po kratkem premisleku je Lovrenčič ponujeno mesto ravnatelja sprejel. Kasneje je to obrazložil tako, da je pač v skladu s svojo vestjo to moral storiti, predvsem pa da je v tem videl možnost, da se primorske dijake utrdi v narodni zavesti. Na učiteljišču v Ljubljani je dobil sprva plačan dvomesečni dopust do konca leta, kasneje pa še dva meseca, tako da je ohranil delovno mesto v Ljubljani.

Erika Jazbar, Slovenska gimnazija pod Kapelo v Gorici (1944–1945, 2. del, Mladika, št. 2–3, 2024Nadaljevanje v: Gorica, prva slovenska gimnazija po fašizmu, 1944–1945 [3]

Prispevek je objavljen v reviji Mladika (Trst, št. 2–3, 2024).

1/17