Palača Werdenberg v Gorici, leta 1913 so tu ustanovili prvo slovensko državno gimnazijo. VIR: Erika Jazbar

Prvo slovensko državno gimnazijo so ustanovili v Gorici leta 1913, bila je rezultat več desetletnih, pravzaprav stoletnih slovenskih prizadevanj, ki jih je v ključnem času, ko se je pokazala možnost, znala izkoristiti takratna slovenska politična in družbena srenja, še posebej duhovnik in poslanec Anton Gregorčič, ki je bil najvidnejša osebnost tistega časa. Gimnazija je domovala v prostorih takratne nemške oz. še prej jezuitske gimnazije, v palači Werdenberg, kjer je danes državna mestna knjižnica (Biblioteca statale isontina), v današnji ulici Mameli. Takrat je to bila Šolska ulica. Zaradi vojne vihre, ki je s časovnim zamikom zajela tudi posoško mesto, so morali na gimnaziji že naslednje šolsko leto, maja leta 1915, prekiniti pouk. Uspelo pa ji je, da se je vpisala v zgodovino, saj je to bila prva slovenska državna gimnazija sploh. Prva slovenska gimnazija v Šentvidu pri Ljubljani iz leta 1905 je (bila) namreč zasebna, škofijska.

Palača Werdenberg v Gorici, leta 1944 in 1945 je bila v njej tudi slovenska osnovna šola. VIR: Erika Jazbar

Stara in vroča želja slovenskega prebivalstva na Goriškem

V prvem Izvestju slovenske gimnazije v Gorici, ki ga je leta 1914 založilo šolsko vodstvo in tiskala Narodna tiskarna v Gorici, so zapisali: »Z najvišjo odločbo Njegovega c. kr. Apostolskega Veličanstva z dne 3. avgusta 1913 (gl. razpis c. kr. ministrstva za bogočastje in uk z dne 12. VIII. 1910, št. 37287) je bila ustanovljena c. kr. državna gimnazija s slovenskim učnim jezikom v Gorici. S tem se je uresničila stara in vroča želja vsega slovenskega prebivalstva na Goriškem, ki je, odkar se v narodno zaveda, pri vsaki priliki prosilo državno upravo, da se v Gorici obstoječa gimnazija z nemškim učnim jezikom tako preosnuje, da bo bolje služila kulturnim potrebam in materijalnim koristim naše dežele. Opirala se je ta zahteva na pedagogične razloge; kajti od Komenskega sem so vsi pedagogi mnenja, da se more mladina uspešno poučevati edino na podlagi materinega jezika, opirala se je tudi na ekonomične razloge, ker je nepoznanje učnega jezika podaljševalo študije ter zvečavalo z njimi združene stroške, kakor tudi na narodno-politične, ker brez lastnega šolstva se ne more noben narod kulturno razvijati.«

Ob 100. obletnici prve slovenske državne gimnazije so pri Goriški Mohorjevi družbi izdali faksimile izdaje prvega Izvestja.

Italijani po prvi svetovni vojni slovenske gimnazije niso pustili obnoviti

Po koncu prve svetovne vojne, ko je Goriška prešla pod Kraljevino Italijo, slovenske gimnazije ni bilo mogoče obnoviti, Gentilejeva reforma je v času fašističnega raznarodovanja leta 1923 sprožila še izgon slovenskega in drugih manjšinskih jezikov iz vseh šol, ki so se znašle pod Italijo, tako da je slovenščina morala počakati na padec fašizma, da je lahko spet uradno prestopila prag javnih šolskih učilnic, če ne upoštevamo partizanskih in župnijskih šol.

Dijaška knjižica Vere Onesti, dijakinje 1B (ženskega) razreda slovenske gimnazije pod Kapelo, razrednik je bil Anton Zakrajšek. VIR: Erika Jazbar

Slovensko gimnazijo so lahko ustanovili šele pod nemško upravo

To ji je v Gorici uspelo pred koncem druge svetovne vojne, pod nemško upravo, in je trajalo od jeseni 1944 do konca aprila 1945. Gre za krajše poglavje narodne zgodovine, o katerem se raziskuje in objavlja predvsem v zadnjih desetletjih. Zgodba se je, glede mestnih središč, pisala samo v Gorici, enaka prizadevanja namreč v Trstu niso obrodila sadov. Razloge gre iskati v drugačnem kontekstu Trsta in Gorice, drugačni družbeni, (med)etnični, politični sliki, drugačni umeščenosti, pomenu in vlogi Slovencev v mestnem tkivu, pa tudi drugačnosti soudeleženih akterjev na slovenski in na italijanski strani.

Redovalnica 1A razreda (moškega) slovenske gimnazije pod Kapelo, razrednik je bil Oton Muhr. VIR: Erika Jazbar

Novembra letos bo poteklo 80 let od začetka pouka

Politični okvir, ki je leta 1944 omogočil odprtje slovenske gimnazije v Gorici, prepuščam zgodovinarjem, v pričujočem prispevku, ki je precej razširjena in prilagojena inačica besedila, s katerim sem sodelovala na znanstvenem posvetu Ob 100. obletnici Gentilejeve šolske reforme. Posledice za primorski prostor v Peterlinovi dvorani v Trstu 22. septembra 2023 v režiji Študijskega centra za narodno spravo iz Ljubljane in Društva slovenskih izobražencev iz Trsta, bo govor predvsem o eni izmed slik v tem okviru, o slovenski gimnaziji pod Kapelo, njenem učnem kadru, dijakih, poteku pouka ter pomenu, ki ga je odprtje te šole imelo za Slovence na Goriškem. Novembra letos bo poteklo 80 let od začetka pouka. Prizadevanja, priprave, tečaji in izpiti pa segajo v pomladne in poletne mesece leta 1944.

Pri svojem besedilu se naslanjam na pričevanja, ki sem jih zbirala v zadnjih 15 letih med Slovenci, ki so doživeli to »narodno pomlad« na najrazličnejših področjih, v ospredju bodo predvsem pričevanja nekdanjih dijakov slovenske gimnazije.

Prva in zadnja stran poročila na 30 straneh o politični sliki na Goriškem, ki ga je kvestor Vito Genchi 22. avgusta 1944 poslal nadrejenim v Salò. VIR: Erika Jazbar

Slovenci so morali svoje šolstvo ustanoviti takoj, ko je bilo mogoče

Hubert Močnik, Spomini in izkustva (Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1971, strani 189–190): Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so Julijsko krajino zasedli Nemci. Ustanovili so novo upravno enoto Jadransko Primorje. Takrat se je ponudila ugodna priložnost za obnovitev slovenskih šol v krajih pod nemško zasedbo. Začeli so duhovniki in osvobodilno gibanje po deželi v bolj odročnih krajih. Potem se je v krajih pod dejansko nemško kontrolo začelo šolstvo počasi organizirati. Že takrat je bilo jasno, in danes je še bolj, da ni pri tem šlo za nobeno politično ali strankarsko delo. Kdo je namreč takrat po strahotnem nemškem porazu pri Stalingradu, po italijanski vdaji in po izkrcanju v Normandiji še verjel v nemško zmago? Vedelo se pa ni, koliko časa se bodo Nemci še lahko upirali. Ali naj v tem času slovenska mladina v določenih krajih ostane brez šol, ali naj recimo v Gorici še naprej obiskuje italijanske šole, še vedno prepojene s fašističnim duhom? Tako je bilo postavljeno to vprašanje.

Prvaki slovenstva v Gorici: prof. Anton Kacin, dr. Janko Kralj in inž. Josip Rustja leta 1935. VIR: Erika Jazbar

Pobuda za ustanovitev gimnazije je zrasla v krogu Janka Kralja

Naj okvir kljub temu vsaj v grobih obrisih izrišem z uvodno ugotovitvijo, da je pobuda za ustanovitev gimnazije zrasla med goriškimi Slovenci, točneje v nekdanjem krogu Janka Kralja in brez Janka Kralja, ki je Gorico zapustil po kapitulaciji Italije, in ob podpori in prizadevanjih predstavnikov Slovenskega narodnega varnostnega zbora, kar je bil naziv za primorsko domobranstvo. Njegovi predstavniki so se namreč pogajali z nemškimi oblastmi – kar so sicer delali tudi v Trstu, a brez večjih rezultatov –, med njimi pa Goričanov in Primorcev ni bilo, saj jih na odgovornih mestih SNVZ ni bilo.

Sinergija domačega in osrednjeslovenskega se je pokazala pri uresničevalcih teh prizadevanj, kot rečeno, predvsem na Goriškem. Na različnih področjih so zanje odgovarjali tako domači ljudje kot tisti, ki so prišli iz osrednje Slovenije, od kulturnikov do profesorjev, piscev, politikov, upraviteljev.

Mesto Gorica pod nemško upravo 1943–1945 

Nemška uprava, ki jo je sestavljalo tudi več koroških Avstrijcev, ki so se leta 1943 v Gorico vračali po izgubljeni prvi svetovni vojni, torej po 25 letih, potem ko so v posoškem mestu bili doma štiri stoletja, je Slovencem ugodila tudi zato, da bi nagajala italijanskim fašistom, ki so slovenske pridobitve sprejemali z velikim nelagodjem. V državnem arhivu v Rimu hranijo poročila, ki jih je goriški kvestor Vito Genchi pošiljal odgovornim v Salò. V njih je kontinuirano tožil nad pridobitvami slovenske strani, nad prebujanjem slovenstva, ki je bilo vidno tudi v javnosti z lepaki, večjimi in manjšimi dogodki, šolami, tečaji, imenovanji slovenskih predstavnikov.

Prva in zadnja stran poročila na 30 straneh o politični sliki na Goriškem, ki ga je kvestor Vito Genchi 22. avgusta 1944 poslal nadrejenim v Salò. VIR: Erika Jazbar

Karl Bonutti VIR: Erika Jazbar

Karl Bonutti o razmerah v Gorici leta 1944

»Gorica je bila del avstrijskega imperija štiri stoletja. Ko so nacisti prišli v mesto s svojimi vojaki leta 1943, so v bistvu prišli v poznane in domače kraje. Za Nemce in Avstrijce je imela Gorica poseben pomen. Opatija in Gorica sta bili zanje posebni mesti,« mi je povedal ponosni Goričan in katoličan Karl Bonutti (1928–2023), ki je Gorico zapustil maja 1945, v Združenih državah je bil nato univerzitetni profesor, v zadnjem obdobju svojega življenja pa se je vrnil na Goriško. O dveletju nemške uprave mi je spregovoril v daljših pogovorih, ki sva jih imela leta 2017.

Slovenska gimnazija pod Kapelo (Kostanjevico) je domovala v stavbi, ki jo danes obiskujejo italijanski šolarji. VIR: Erika Jazbar

Slovenska gimnazija je domovala v šolski stavbi pod Kapelo

Delovanje slovenske gimnazije v Gorici se torej vključuje v večje poglavje vračanja slovenščine v javnost, ki se je začelo z domačimi močmi že takoj po kapitulaciji Italije jeseni 1943 z mons. Mirkom Brumatom in goriško Marijino družbo, ki je slovenski jezik začela uporabljati tudi na javnih srečanjih, ter se nadaljevalo predvsem spomladi leta 1944 s slovenskimi kulturnimi in družbenimi dogodki, časopisi, knjigami, slovenskim podžupanom, goriškim odvetnikom Nikolajem Tonklijem, z dvojezičnimi lepaki po mestu, pravnikom Alojzijem Vogričem na goriški prefekturi in vračanjem poitalijančenih priimkov v slovenski izvirnik, s sodniki. In seveda s poučevanjem slovenščine: na ljudski univerzi, raznih tečajih in v pripravnicah, naposled v slovenski gimnaziji, ki je domovala v šolski stavbi pod Kapelo, kot Goričani nazivamo cerkev na Kostanjevici.

Ustanovili so Deželni šolski svet za slovenske šole

V Gorici in v Trstu so ustanovili Deželni šolski svet, ki je imel namen odpreti slovenske šole v krajih, kjer so že delovale pred italijansko zasedbo. Na Goriškem mu je predsedoval Anton Kacin, v njem so bili še ravnatelj slovenske gimnazije Joža Lovrenčič, voditeljica osnovnih šol v Gorici Pavla Makuc, Alfonz Čuk je predstavljal duhovščino, Lojze Vogrič pa je bil slovenski referent na prefekturi. Člani odbora so bili še predstavniki staršev ter zastopniki tolminskega, vipavskega in briškega območja.

Esej Temna zarja na Primorskem je izšel leta 1951 v Argentini v Koledarju Svobodna Slovenija.

3. januarja 1944 so začeli s slovenskimi oddajami v tržaškem radiu

Matija Tratnik, Temna zarja na Primorskem (1940–1945) (Koledar Svobodna Slovenija, Buenos Aires 1951, strani 145–148): V Jadranskem Primorju so prebivali Slovenci, Hrvati in Italijani. Za Slovence in Hrvate v Primorju so Nemci vedeli, da so se jim pod Italijo godile velike krivice. Zato so jim ponudili nekaj svobode. Predvsem so dovolili, da so si sami iz lastnih sredstev ustanovili in vzdrževali precej osnovnih šol in skoraj popolno slovensko klasično gimnazijo v Gorici. Vodilni slovenski krogi so bili trdno prepričani, da bodo Nemci propadli. Ni pa še bilo jasno, ali kmalu ali pa šele čez dve, tri leta. Treba pa je bilo zgrabiti za vsako priliko, da se zapuščeni slovenski mladini da čimprej in čimveč rednega slovenskega pouka, katerega je tako pogrešala že nad dvajset let. Tu se ni smel zamuditi noben dan. Kako pravilno je bilo to stališče, je pokazala poznejša izkušnja pod zavezniki in pod Italijo. Kar so dali zavezniki, to Slovenci v Italiji imajo, a niti trohice več.

V ustroj in delo šole se Nemci niso vtikali. Tako svobodne domače šole ni bilo zlepa kje. Vse učne moči na gimnaziji in osnovnih šolah so bile visoko kvalificirane in polne veselja do hvaležnega dela. Partizansko vodstvo pa je šole po deželi oviralo, prepovedovalo in učiteljem grozilo s smrtjo. Zaradi groženj s smrtjo se je ustavil pouk v Nabrežini (13. januarja 1944) in v Štandrežu pri Gorici (11. februarja 1944). /.../

Polkovnik Kokalj je tudi na kulturnem in političnem polju dosegel nekaj pomembnih uspehov. Na njegovo zahtevo so se 3. januarja 1944 začele slovenske oddaje v tržaškem radiu. V Idriji, Ajdovščini, Vipavi, Postojni in drugih slovenskih krajih, kjer je bilo mogoče, so bili imenovani slovenski župani. V Gorici je bil imenovan prvi slovenski podžupan sploh. Za župana pa so postavili dva zmerna goriška Italijana drugega za drugim, ki sta se resno trudila, da bi ustvarila pogoje pravičnega sožitja med Slovenci in Italijani. Tudi novi goriški prefekt grof Marino Pace je vodil pomirjevalno politiko. Slabše je bilo v Trstu, kjer je bil 22. oktobra 1943 imenovan za prefekta zagrizeni fašist dr. Bruno Coceani.

Gorica, Kapela na Kostanjevici. VIR: Erika Jazbar

Šolsko leto so začeli s slovensko šolsko mašo 6. novembra 1944 na Kapeli

In ravno v cerkvi Gospodovega oznanjenja Mariji na Kostanjevici, ki jo je s spodnjo ulico Via della Cappella povezovala še danes uporabljena (romarska) pot, se je 6. novembra 1944 začelo šolsko leto s slovensko šolsko mašo, ki je bila ob 9. uri. Zadnji dan pouka pa je bil v dokaj okrnjenih razredih 28. aprila leta 1945. Šolsko leto so namreč od vsega začetka pogojevali alarmi. Nedaleč od tam se nahaja severna železniška postaja, ki je bila tarča zavezniških letal. Učenci in profesorji so morali zapuščati stavbo in se zatekati v zaklonišče, ki je bilo v bližnji ulici Favetti. Do hujših bombardiranj mesta je prihajalo predvsem v letu 1945, najhuje je bilo februarja, takrat sta bila pouk in obisk šole močno ovirana.

Vpisovanje v slovensko gimnazijo je potekalo v drugi polovici oktobra 1944, pozivov k vpisu je bilo več, tudi v časopisih. Vabili so tudi profesorje, naj vložijo prošnjo za poučevanje, saj domačega učnega kadra ni bilo veliko. Šolniki so bili razkropljeni po Italiji, kamor jih je poslal fašistični režim, veliko se jih je zateklo v Jugoslavijo, nekateri so bili tudi zaprti.

Šola je bila obiskana in uspešna

»Ko so odprli gimnazijo, se niso vpisali le mestni Slovenci, prišli so tudi iz bližnjih krajev, sam sem prihajal iz Bukovice. Ker v vojnem času pot ni bila najbolj varna, sem se preselil k stricu v Gorico« mi je povedal nekdanji dijak Karl Bonutti. »Šola je bila obiskana in uspešna, v našem razredu nas je bilo nekje 25, bil sem v petem razredu gimnazije. Razred je bil zelo dober, bilo je tudi nekaj otrok levičarskih staršev, očitno jim je šlo bolj za to, da se njihovi otroci naučijo slovenščine. Vsi moji profesorji so bili zelo zavedni, pouk je potekal v pozitivnem duhu, ni bilo propagande, na kar so bili vsi zelo pozorni. Partizani oz. komunisti in Italijani naši šoli niso bili naklonjeni.«

Družina Saksida v Ljubljani. V družini se je rodilo 16 otrok, 11 jih je preživelo. V Gorico so se preselili leta 1941.

Sestre Saksida

Ana Saksida (1930–2018) iz znane družine Saksidovih mi je povedala, da je njena sestra Cirila, ki je nato gimnazijo tudi obiskovala kot dijakinja, hodila po mestu z vpisnimi polami in jih delila med starše. »In svoje otroke so vpisovali. Naša družina se je preselila v Gorico iz Ljubljane leta 1941, bilo nas je enajst otrok, osem sester in trije fantje, vse nas je v Trnovem v Ljubljani krstil Fran Saleški Finžgar, do zadnje sestre Marjete, ki je v Gorici Marijina sestra čudodelne svetinje, s. Veronika. Na Rafutu smo imeli gostilno, na katero je moral oče postaviti nov napis trattoria, na ulici smo se vedno pogovarjali po slovensko, tudi peli.«

V pogovoru, ki sva ga imeli v domu Marijinih sester leta 2015, mi je Ana Saksida dejala, da so iz njene družine gimnazijo obiskovali štirje, ob njej še Cirila ter brata Lojze in Franc. »V šolo smo hodili sami, saj je bila tako rekoč za vogalom, hodili smo zelo radi, bilo je zelo lepo, pa tudi pomembno, saj je to bila šola po 20 letih prepovedi slovenskega jezika. V razredu je zato več dijakov imelo težave s slovenščino, govorili so, kot so pač znali, tudi v narečju, nekateri profesorji so se zaradi tega tudi hudovali.«

Druga njena sestra, takrat 19-letna Sonja Saksida (1925–2019) je bila zaposlena kot uradnica v Katoliški knjigarni na goriškem Travniku. S posebnim dovoljenjem je odhajala v Ljubljano in nabavljala slovenske knjige, profesorjem pa nosila dekrete o imenovanju, ki so jih izdajali Nemci. Dekret je nesla tudi ravnatelju Joži Lovrenčiču, ki je živel nedaleč od cerkve sv. Jožefa, tudi mlademu klasičnemu filologu Otonu Muhru. Takrat sta se prvič srečala, nekaj let kasneje pa poročila.

Šest sester Saksida, preden so se leta 1956 preselile v ZDA. VIR: Erika Jazbar

Na gimnazijo se je vpisalo 170 dijakov

V pogovoru, ki sva ga imeli leta 2014 na domu Saksidovih na Rafutu, mi je Sonja Saksida dejala, da ji je posebno dovoljenje za pot v Ljubljano uredila sestra Zora Saksida (1921–2012), kasnejša pesnica, pisateljica in učiteljica, ki je bila takrat zaposlena pri poltedniku Goriški list, tam je tudi začela s pisanjem. Dovoljenje je izposlovala pri Nemcih. V Ljubljano je tako Sonja hodila po knjige za Katoliško knjigarno in za slovenske šole.

»Spominjam se neštetih alarmov, tekanja v zaklonišče, ki je bilo pod zemljo v ulici Favetti. V Gorico so nato prišli tudi Lovrenčičev sin ter obe hčerki. Nina se je nato poročila z Radom Lenčkom, ki je poučeval na gimnaziji, tako kot Janez Mahnič, ki je bil drug mlad profesor na gimnaziji, njega pa je poročila moja sestra Cveta.«

Na gimnazijo se je naposled vpisalo 170 dijakov, porazdeljeni so bili v šest razredov. Prvi razred je imel moško in žensko sekcijo, ostali štirje so bili mešani. V 1. A razredu je bilo vpisanih 39 fantov, v 1. B 26 deklet, v II. razredu je bilo 39 učencev, v III. 26, v IV. 21, v V. razredu pa 20. Po današnji ureditvi bi to odgovarjalo trem razredom nižje srednje šole in dvema letnikoma gimnazije. Starost učencev je bila od 10 do 16 let.

Šola v šolski stavbi v ulici Via della Cappella

Pouk je bil v šolski stavbi v ulici Via della Cappella, kjer še danes domuje italijanska osnovna šola Vitaliano Fumagalli. »V dopoldanskih urah je v stavbi delovala italijanska osnovna šola, popoldne smo bili mi. Ko smo odhajali domov, je bila tema. Da smo si z Italijani delili šolsko stavbo, je bila praksa tudi po vojni,« mi je v daljšem pogovoru na svojem domu v Trstu leta 2023 povedala Marija Kacin (1932), hčerka Antona Kacina, ki je bil med protagonisti »slovenske pomladi« pod nemško upravo na šolskem in kulturnem področju. Marija Kacin, kasnejša profesorica, publicistka in raziskovalka, je obiskovala tretji razred, danes bi rekli nižje srednje šole, razred ji je bil v šolskem kurikulumu priznan, kar so mi potrdile tudi druge pričevalke.

Marija Kacin VIR: Erika Jazbar

Dijaki so prihajali iz Gorice in bližnje okolice

Dijaki so prihajali iz Gorice in bližnje okolice, zaradi vojnih razmer drugih možnosti tudi ni bilo. Tisti, ki so bili iz drugih krajev, so gimnazijo lahko obiskovali, le če so živeli pri sorodnikih ali znancih v mestu. Zgodilo se je, da je bil po potrebi pouk tudi zvečer ali zgodaj zjutraj, motili so ga številni alarmi, tudi bombardiranja, a so se kljub temu veliko naučili, so mi ponovili številni.

»Šola ni bila v vojnem stanju,« mi je povedala Ana Saksida, »nekateri učenci so sicer bili bolj skromno oblečeni, a razcapanih ni bilo. Imeli smo vse potrebno, od slovenskih učbenikov in knjig – ni jih bilo sicer veliko, do šolskih potrebščin, ki smo jih kupili v papirnici v ulici Carducci. Veliko smo pisali, s peresom, ki smo ga pomakali v črnilnik. Pred mrazom nas je v učilnici grela večja lončena peč.«

Imeli smo občutek varnosti bolj kot danes

»V šolo in nazaj domov smo hodili peš,« mi je povedala Marija Kacin. »Domov smo se vračali s temo, saj se pozimi hitro stemni, hodili smo seveda peš, saj si drugega nismo niti predstavljali. Avtov ni bilo, kolesa so bila luksus, na avtobus nismo niti pomislili. Poti se nismo bali. Mi smo sicer stanovali blizu šole, na Škabrijelovi ulici, nekateri pa so prihajali tudi od daleč, hodili so tudi do Pevme. Nisem slišala, da bi se komu kaj zgodilo. Imeli smo občutek varnosti bolj kot danes, kar se čudno sliši, saj smo bili v vojni, a se nismo bali, da bi nam kdo po poti kaj naredil.

Redovalnica 1A razreda. VIR: Erika Jazbar

8. februarja 1945 so v Gorici doživeli prvo bombardiranje

Dijakov je bilo veliko. Spominjam se alarmov za letala, ki so preletavala naše nebo. Koliko je bilo teh alarmov! 8. februarja 1945 smo v Gorici doživeli prvo bombardiranje, odtlej je šolo obiskovalo manj učencev.«

V Gorici je bilo varno, čim si šel v bližnje vasi, pa ne več, mi je povedal Karl Bonutti. »V mestu so imeli vojaki postojanke, za v šolo, v gledališče, sprehod po Korzu ni bilo problemov. V mestu partizanov ni bilo, imeli so pa informatorje in kurirje. V stavbi, kjer je bilo stričevo stanovanje, je živela družina iz Kanala, ki je poročala, da sem član Katoliške akcije, zato sem se znašel na spisku za likvidacijo in sem moral maja 1945 zapustiti Gorico.«

Nadaljevanje v: Gorica, prva slovenska gimnazija po fašizmu, 1944–1945 [2]

Prispevek je objavljen v 1. številki revije Mladika, Trst, 2024.

1/16