V dolini Idrijce je raven prostor redka dobrina. Osamljene hiše so prislonjene na strma pobočja, cesta od Idrije do Mosta na Soči je ovinkasta in tako ozka, da se tovornjaki marsikje sploh ne morejo srečati. Eden redkih krajev, kjer se svet malce razširi, je sotočje Trebuščice in Idrijce. Ob njem leži središče Dolenje Trebuše – naselja, ki je raztreseno tudi po bližnjih hribih in dolinah. Če nadaljujemo vožnjo mimo tamkajšnje župnijske cerkve sv. Jakoba, prispemo v še bolj razloženo Gorenjo Trebušo. To je svet samotnih domačij, ki jih obdajajo pašniki in prostrani gozdovi. Nad njimi se na robu Trnovskega gozda dviga nazobčani greben Govcev s 1299 metrov visokim Poldanovcem.

Območje Gorenje Trebuše je bilo še v drugi polovici 14. stoletja neposeljeno, potem so počasi zrasle prve hiše in župnijska cerkev sv. Frančiška Ksaverija. V 18. stoletju sta tam delovali manjši steklarni, na domačijah so kovali žeblje, število prebivalcev se je vztrajno povečevalo. V začetku prejšnjega stoletja je v kraju živelo 694 ljudi, leta 1931 pa 747. Zaradi trdega življenja in slabih prometnih povezav je že pred prvo svetovno vojno opustelo nekaj kmetij. Po drugi svetovni vojni se je sprožil pravi plaz odseljevanja. Leta 1971 je imela Gorenja Trebuša 296 prebivalcev, ob popisu leta 2002 pa le še 96.




ZAKAJ JIH NE BI DELALI TUDI MI?

Na območju Gorenje Trebuše je vode v obilju, vendar jo je bilo v starih časih vseeno težko spraviti do hiš. Ker je bilo prenašanje veder od studenca do doma naporno in zamudno, so začeli postavljati lesene žlebove in cevo­vode. Znanje vrtanja lesenih cevi so v te kraje verjetno prinesli domačini, ki so kot drvarji delali na Tirolskem. Danes ocenjujejo, da je bilo pred dobrim stoletjem na območju Gorenje Trebuše od petnajst do dvajset lesenih cevovodov. Najdaljši med njimi je bil dolg okrog 600 metrov.

Lesene cevovode so začeli opuščati po prvi svetovni vojni, ko so se uveljavile železne cevi, vendar način izdelave ni pozabljen, saj so ga pred nekaj leti obudili člani Turistično-etnološkega društva Trebuša. »Če so znali take cevi delati pred šestdesetimi ali sedemdesetimi leti, zakaj jih ne bi tudi mi,« so razmišljali nekateri posamezniki, se posvetovali s starejšimi krajani in se lotili dela. Tako se je oblikovala skupina šestih vrtalcev, ki se jim za dobro voljo pridruži tudi harmonikar. »Izdelavo lesenih cevi smo najprej pokazali v domačem kraju, kjer smo poželi veliko navdušenja. Potem so nas povabili v Lokovec, šli smo celo v Prekmurje, bili smo v Šmarju-Sapu, na Mostu na Soči, spomladi smo sodelovali z gozdarji pred knjižnico v Tolminu …« razlaga Albin Mrak, ki je najbolj zgovoren med večinoma redkobesednimi vrtalci.




STOLETJE V ZEMLJI

Potem ko smo si skupaj ogledali cevovoda v Drežnici (ob cesti proti vasi Koseč) in ob cesti iz Dolenje v Gorenjo Trebušo, so mi člani Turistično-etnološkega društva Trebuša še »v živo« pokazali izdelavo lesenih cevi. »V teh krajih je dosti črnega bora, zato so cevovode delali iz njega. Idealna debelina dreves je do 20 centimetrov. Debla morajo biti ravna in ne preveč vejnata, saj lahko sveder zaradi grče zanese,« je pripovedoval Albin Mrak, medtem ko so drugi deblo odžagali in ga z verigo pritrdili na stojalo, da se ni moglo premikati. Eden izmed vrtalcev je z majhnim svedrom naredil začetno izvrtino, drugi je vzel veliki sveder, ga naslonil na oporo in ga začel z obema rokama obračati. »Vrtamo hkrati z obeh strani debla, seveda pa je treba paziti, da se na sredini srečamo,« je hudomušno pripomnil Albin Mrak.

Zvrtajo lahko do štiri metre dolgo cev, saj sta svedra dolga dobra dva metra, njuni rezili pa merita do trideset centimetrov. Na podlagi ohranjenih svedrov, ki pa so bili že močno načeti, so ju izdelali v Lokovcu na Banjški planoti, ki slovi po bogati kovaški tradiciji. Od drugega orodja uporabljajo tesarsko sekiro, žago, dleto in veliko leseno kladivo, ki mu rečejo b’t.

Lesene cevi so nekoč spajali na dva načina. Sprva so luknjo na eni cevi razširili, drugo cev pa ošilili in jo potisnili vanjo. Pozneje pa so cevi spajali s posebnimi klovinskimi spojkami oziroma prstani, ki so jih do polovice zabili v eno cev in do polovice v drugo. V obeh primerih so stik zamazali z ilovico, ki je preprečevala puščanje. Tako narejen cevovod je v zemlji zdržal dolga desetletja, če ga je le ves čas namakala voda.

Izdelava lesenih cevi v Trebuši je lep primer iznajdljivosti naših prednikov, ki je bila v hribovskih krajih eden od osnovnih pogojev za preživetje. Nekaj te iznajdljivosti in podjetnosti bi nam še kako prav prišlo tudi danes.