Lovčev hotel na Goreljku pred vojno in uničenjem.

Totalitarna miselnost zelo rada opleta z »izdajalci« in »izdajstvom«. Če kdo misli drugače, je hitro »izdajalec«. Najhujša zloraba te totalitarne miselnosti je »iskanje« t. i. grešnih kozlov, pogosto imenovanih kar »izdajalci«. Partizani oziroma njihova vodstva so zelo pogosto posegali po tej oznaki, ki je večinoma pomenila že kar »obsodbo« tistega, ki so si ga za »izdajalca« izbrali. Skoraj za vsemi velikimi partizanskimi porazi so iskali in hitro tudi »našli« »izdajalca«. Vsaka vojska temelji na obveščevalnih podatkih, ti pa nikakor niso nujno takšne narave, da bi jih lahko označili kot izdajstvo. Prav slovensko partizanstvo, ki je bilo paravojska komunistične partije in je kot takšno zasledovalo cilje komunistične revolucije, pri čemer so bili ropanje, grožnje, nasilne »mobilizacije«, ubijanje ljudi, lažnivo obdolževanje umorjenih (pogosto označenih kot »izdajalci«), je zelo pogosto povzročalo zločinske akcije (ropanje, umori), ki so same po sebi zahtevale protiukrepanje, to je zasledovanje in kaznovanje zločincev. To pa nikakor ni bilo izdajstvo, čeprav so partizani med vojno in v propartizanski publicisti po njej vseskozi takšne ukrepe ter njihove nosilce označevali kot »izdajstvo«.

Lovčev hotel na Goreljku pred vojno in uničen po vojni.

Porazi in »izdajalci«

Stanko Petelin je v knjigi Prešernova brigada (Ljubljana, 1980, str. 233) zapisal: »Skoraj ni poraza, ki bi ga doživela Prešernova brigada ali kakšna druga enota na tem območju, ki mu ne bi v tej ali oni obliki botrovalo izdajstvo.« Teh porazov je bilo veliko, zato tudi »izdajalcev«.

Najbolj znan primer je bil vdor Nemcev v Cerkno 27. januarja 1944, kjer so v bliskoviti akciji ustrelili 47 slušateljev partijske šole. Če je že bil kdo krivec za ta masaker, so bili to le partizani sami, saj je bilo jasno, da bodo nasprotniki (Nemci) kaj hitro izvedeli, kaj se v Cerknem dogaja. Toda partizansko vodstvo je za masaker takoj okrivilo »izdajalce« v Cerknem. Aretirali (pravilno ugrabili) so petnajst ljudi, med njimi oba duhovnika, in jih ustrelili na Lajšah nad Cerknim. Šlo je za ljudi, ki niso bili simpatizerji partizanov oziroma njihovega početja, to je ropanja, groženj, različnega nasilja, povzročanja okupatorjevega protinasilja.

Lovčev hotel na Goreljku pred vojno in uničen po vojni.

Partizanski porazi

Naj tu omenim samo nekaj dogodkov, kjer je okupator partizanom povzročil hude »izgube«. Če v Googla vtipkamo besedi partizanski poraz, nam ne pokaže tako rekoč nič. To bi lahko pomenilo, da partizani niso doživljali porazov. Seveda je resnica zelo drugačna. Doživeli so jih veliko in ubitih je bilo zelo veliko ljudi. Že številka ubitih partizanov med vojno 30.000 sama po sebi govori, da je moralo iti »nekaj« zelo narobe. Seveda narobe kakor za koga. V službi komunistične revolucije je bilo vse prav (upravičeno), tudi izjemno število ubitih. Naj omenim le nekaj dogodkov, ko je bilo ubitih veliko partizanov.

8. januarja 1943 so Nemci na Pohorju po dolgem zasledovanju – zaradi njegovega ropanja in zločinov – obkolili Pohorski bataljon. Ubili so 69 borcev.

26. aprila 1943, ob ustanavljanju Gradnikove brigade, so na planini Golobar Italijani obkolili zbrane partizane in jih ubili 42 ali 43. V knjigi Gradnikova brigada je avtor Stanko Petelin zapisal, da je bilo ubitih 32 partizanov (str. 38).

2. julija 1943 so Nemci na planini Lipanca na Pokljuki ubili 20 partizanov in jih 18 zajeli (od teh so jih kasneje deset ustrelili kot »talce«).

Med 2. in 4. avgustom 1943 je na Žirovski Vrh prišla novoustanovljena Gorenjska (Prešernova) brigada, ki je bila namenjena na Notranjsko (da bi tam za potrebe komunistične revolucije uničevala protirevolucijo). Nemci so brigado izsledili in obkolili ter ubili 55 partizanov, 98 jih je bilo ranjenih.

Okoli 29. septembra 1943 so Nemci na območju Štjaka nad Vipavsko dolino ubili 56 partizanov (Gradnikova, str. 204).

23. decembra 1943 so Nemci na Vodicah na Javorniku ubili 42 partizanov (Gradnikova, str. 274; v knjigi Prešernova brigada, str. 233, piše, da so jih ubili 65), ujeli so jih 17.

Kmalu za tem, 6. januarja 1944, so Nemci v Trebčah pri Zadlogu ubili 47 partizanov (Gradnikova, str. 280; Prešernova, str. 233, navaja številko 38).

Spomenik »NOB« naj bi stal na mestu Lovčevega hotela. FOTO: Ivo Žajdela

Cerkno, Oklo, Porezen ...

27. januarja 1944 so Nemci na skrivaj prišli v Cerkno, kjer so v bliskoviti akciji ubili 50 slušateljev partijske šole in drugih partizanskih oborožencev. 3. februarja 1944 so partizani na Lajšah nad Cerknim umorili štirinajst pripadnikov »cerkljanske bele garde«, torej organizacije, ki si jo je VOS izmislil, ker je »moral« najti primernega »krivca« za pokol partijske šole. Med umorjenimi sta bila tudi oba cerkljanska duhovnika Piščanc in Sluga.

24. februarja 1944 so Nemci iz Domžal na Oklem pri Ihanu ubili 72 partizanov. Na spomeniku piše, da »zaradi izdajstva«. V resnici so tam ponoči bučno veseljačili s harmoniko, kar se je slišalo v Domžale. Nobenega »izdajalca« ni bilo treba.

16. marca 1944 so domobranci na Javorovici nad Šentjernejem ubili 113 partizanov 4. bataljona Cankarjeve brigade.

24. marca 1945 so Nemci na pobočjih Porezna ubili 32 partizanov, 36 je bilo ranjenih in 183 zajetih, od teh so jih 106 ustrelili v vasi Jesenica nad Cerknim, 38 pa so jih zaprli v goriški zapor. Tega dne so zajeli še 41 partizanov, ki so se posamič prebijali iz obroča, deset so jih ustrelili v Gorjah nad Cerknim, 29 so jih ustrelili v Zaprviču, dva pa so izpustili. Skupaj so ubili 177 partizanov.

Napis na spomeniku »NOB«. Po komunistično so »padli«, niso bili ne ubiti, niso ne umrli. FOTO: Ivo Žajdela

Partizansko ropanje hrane

Naj bo to uvod v kratki opis še enega pokola, tistega 15. decembra 1943 na Goreljku na Pokljuki. Doživel ga je 3. bataljon Prešernove brigade. Ta partizanska paravojaška enota, ki je štela 130 oseb, je krenila na območje Bohinja iz Robidnice pri Novakih pri Cerknem, šla preko Davče, skozi Farji Potok, čez Prtovč in na bohinjsko stran. Njen namen je bil, da bi prezimila na Pokljuki in hkrati na Bohinjskem »mobilizirala« (nasilno seveda). 13. decembra so prišli na Koprivnik. Od tam je 14. decembra zvečer glavnina šla v dolino na »prehranjevalno akcijo«. V hribih na Cerkljanskem je hrane primanjkovalo, tu je je bilo več. Ker je bila šele sredina decembra in je bila še dolga zima pred njimi, so za moštvo 130 oseb potrebovali veliko hrane (podobno kot pred slabim letom Pohorski bataljon na Pohorju). Domači aktivisti so jim za cilj »akcije« določili vas Bohinjsko Češnjico. Okolico vasi so zastražili, svoje »delo« – roparski pohod – so opravljali pod okriljem noči.

Imena ubitih: zaradi revolucije, ki se je skrivala za partizanjenjem, je bilo ubitih veliko »navadnih« ljudi – med njimi so jih veliko nasilno mobilizirali – in niso vedeli za resnico, ki se je skrivala za t. i. odporom. FOTO: Ivo Žajdela

Ukradene prašiče je klal Đuro

Leta 1963 je Mile Pavlin izdal knjižico z naslovom V ognju in snegu (leta 1981 je izdal precej dopolnjeno in razširjeno izdajo). V izdaji leta 1963 je na 116 straneh podrobno opisal tako ta roparski pohod, uničenje partizanske skupine na Goreljku, kot akterje. Poglejmo, kako je opisal ropanje hrane v Češnjici. »Hrano, ki so jo zbrali, so nosili h kapelici za vasjo, ob poti proti Podjelju. V primeru sovražnega napada bi hrano lahko brž spravili v bližnji gozd. Kmalu je bil ob kapelici velik kup nahrbtnikov in vreč. Prašiče je klal Đuro /Janez Pristavec/. Z vsakim je opravil tako urno, da presenečeni ščetinec ni utegnil niti pisniti. Žival je potem razrezal, in vsak partizan-nosač je dobil tovor – pol prašiča na hrbet.« Ko so nagrabili, so se zbrali v bližnji Jereki. »S seboj so imeli nekaj glav goveje živine. Ostala živila so vozili na treh saneh.«

Grobišče partizanov, ki so bili ubiti v Lovčevem hotelu. FOTO: Ivo Žajdela

Partizanski rop je bil temeljit

Rop hrane je bil torej res temeljit. Pri Pavlinovem opisu ni nikjer niti besedice o domačinih, ki so jim ropali težko pridelano hrano. Tovrstnih »prehranjevalnih akcij« oziroma roparskih pohodov je v partizanski literaturi omenjenih zelo veliko. Seveda, vojna je trajala štiri leta oziroma natančneje: partizani so se, za razliko od ostale Evrope, v Sloveniji (in Jugoslaviji) borili vsa ta štiri leta. Borili? Izvajali projekt komunistične revolucije, to je uničenja tradicionalnih družbenih in političnih sil ter pohoda na oblast. Navadni človek takrat, ko je v hišo vdrla oborožena paravojaška tolpa, ni mogel nič. Lahko je samo v grozi gledal, kako so po hiši pobirali njegovo hrano (in včasih tudi marsikaj drugega). Če je že prišlo do besed, so to bile kvečjemu grožnje s strani roparjev. Jasno je, da so bile te »rekvizicije« (še eden od maskirnih izrazov, ki so jih uporabljali partizani) oziroma ropanja s svojo scenerijo polna nasilnosti.

Grobišče partizanov, ki so bili ubiti v Lovčevem hotelu. FOTO: Ivo Žajdela

Učinek mitologije NOB

Tako kot je bilo potrebno uničiti Pohorski bataljon na Osankarici leto pred tem, tako je bilo potrebno zdaj uničiti bataljon Prešernove brigade. Le kakšne »narodno-osvobodilne« enote so bile to, leta 1941, leta 1942, leta 1943, leta 1945, vojna pa se je končala šele maja 1945. Ampak, kot rečeno, pri partizanih nikakor ni šlo (pogojno rečeno) le za odpor proti okupatorju, ampak se je pod obširno terminologijo odporništva in osvobodilnosti skrivala izvedba nadvse nasilne in temeljite komunistične revolucije.

Naj tu samo omenim, da se bo o partizanjenju na Gorenjskem še pisalo in to o temah, o katerih ni do zdaj nihče niti pomislil, pa čeprav so pomembne in razmeroma razvidne. Namreč, indoktrinacija z mitologijo kardeljev in kavčičev je bila nadvse temeljita. Komunisti računajo na občečloveško hibo, da se ukvarjamo z zelo parcialnimi temami, pri tem pa ne pomislimo in ne vidimo širših primerjav ter analiz. Na primer, ko je Niko Kavčič pisal o srečanju med Helmuthom Rozumekom, Popivodo in Podborškom 28. julija 1943 pod Davčo in potem o obkolitvi Prešernove brigade na Žirovskem Vrhu, je hkrati povsem zamolčal bistvo dogajanja, ki pa se je godilo več kot eno leto pred tem. In če ne poznamo tega dogajanja, potem lahko o omenjenem srečanju in Rozumeku pišemo pravljice (mitologijo).

Napis pri grobišču partizanov, ki so bili ubiti v Lovčevem hotelu. FOTO: Ivo Žajdela

Vodstvo pa v vili

Ko je šla glavnina 3. bataljona Prešernove brigade s Koprivnika v dolino na roparski pohod, je preostali del krenil malo višje nad Koprivnik oziroma »globlje« na Pokljuko, na Goreljek. Tam je stalo precej stavb, med njimi razmeroma velika koča, ki so ji rekli Lovčev hotel. S seboj so nesli slamo – in 300 kilogramov eksploziva plastik, s katerim bi v dolini minirali bohinjsko železniško progo. Ker pa je 300 kilogramov razmeroma veliko, jim je malo pred ciljem omagala mula, ki ga je morala nositi. S slamo so se namestili po sobah hotela, eksploziv so spravili v kleti. Ko je 15. decembra dopoldne prišla glavnina z goro nakradene hrane iz doline, so si skuhali zajtrk. Po njem so prijetno zaspali, tudi zato, ker so bili za njimi hudi napori pohoda.

Toda v Lovčevem hotelu se je nastanilo le navadno moštvo, vodstvo enote in celo vodje čet so se nastanili v bližnji vili.

Takrat je na Goreljku s partizani zgorela tudi kapela. Pred leti so postavili novo, vendar na drugem mestu. FOTO: Ivo Žajdela

Protiljudskost partizanov

Mile Pavlin, kot vsa ostala literatura, so pri dogodku na Goreljku na pisali o »izdajalcu«, ki je Nemcem naznanil partizansko enoto, ki je prišla na bohinjsko območje. Še več, »izdajalci« naj bi bili celo trije. In ne le to, tudi veliko ljudi na Bohinjskem ni bilo zadovoljnih s prisotnostjo z razmeroma številčne in dobro oborožene enote. Ta ni obetala nič dobrega. Ne le zaradi »rekvizicij« oziroma roparskih pohodov, še bolj zaradi njihovih tipično partizanskih »akcij« iz varnih zased, po katerih so se potem Nemci v povračilnih ukrepih znesli nad domačini civilisti. V partizanski literaturi so se skrbno izogibali omembam, da ljudje po vaseh niso bili partizanskih enot prav nič veseli. Nekdo, ki so mu mar bolj floskule kot resnica, bo rekel, da je bil to pač »davek« za osvobojevanje domovine. Vendar, ni bil. Bilo je veliko breme, če se milo izrazim. Komunisti so ljudem vedno le jemali in jih ogrožali.

Posnetek iz župnijske matične knjige, kjer je pri Gorjušah pri družini Strgar zapisana vrsta podatkov o umorjenih štirih članih družine. VIR: Anton Čop

Vosovska »pravica«

Komunistična propaganda je v 70 letih uspela ljudi zelo »okužiti« z besedo »izdajalec«. Kot rečeno, Pavlin in drugi so v tem primeru omenjali kar tri. Prvi je bil Valentin Sušnik - Gaber iz Nomnja, ki je leta 1943 celo postal sekretar rajonskega komiteja KP za Bohinj, torej najvišji partijec. Ko so kasneje iskali za hud poraz grešnega kozla, so ga zasliševali, vendar mu niso mogli nič dokazati. Po vojni, v času dachauskih procesov, so ga spet zaprli. Nekako jim je ušel in se uspel umakniti v tujino v Kanado. Drugi je bil Janez Iskra iz Jereke. Vosovci so ga ugrabili 21. januarja 1944 in »zasliševali« (mučili). »Kmalu je priznal vohunstvo,« je zapisal Pavlin. Povedal naj bi celo »imena dvanajstih podrejenih mu ovaduhov«, ki so jih potem, tako kot Iskro (tega že čez dva dni) ubili. Tretji je bil Janez Strgar iz Gorjuš, ki so ga vosovci ugrabili 14. aprila 1944 in ga »temeljito zaslišali«, potem pa ubili.

Vosovci so s tem, ko so umorili »izdajalce« in grešne kozle, hkrati s tem ubili tudi osebe, ki jim iz kakršnega koli razloga niso bili všeč. To je bilo njihovo sistematično početje. In še: Svoje nasilje so prikrili z »izdajalci«, zraven pa z njihovimi umori v ljudi vcepljali smrtni strah.

Posnetek iz župnijske matične knjige, kjer je pri Gorjušah pri družini Strgar zapisana vrsta podatkov o umorjenih štirih članih družine. VIR: Anton Čop

Na vrhu strani je pripisana opomba: »Selišče Obadovih /hišno ime Strgarjevih/ v »narodnoosvobodilni« morilski borbi izravnano z zemljo, potem ko je bila vsa družina od domačinov zverinsko pobita (z izjemo sina Blaža).« VIR: Anton Čop

Skrivanje pod domoljubjem

Sicer pa, za kakšno »izdajo« naj bi sploh šlo! Tudi če je Nemce kdo obvestil za prisotnost partizanske enote, je to naredil z nekim razlogom in ne le za denar, kot je to vedno izpostavljala partizanska literatura, da bi »izdajalca« čim bolj umazala. Kot rečeno, takšna močna enota je za domačine pomenila hudo grožnjo. Za njih so bili roparji, nasilniki in s svojimi »akcijami« povzročitelji gorja v obliki okupatorjevih povračilnih akcij. Logično se nam zdi, da v miru, v katerem živimo zdaj, kriminalce (roparje in nasilneže) preganjamo. Enako so ljudje razmišljali in želeli med vojno. Partizani so bili pač tó – kriminalna tolpa – in tò v izraziti obliki. Zato nekoga, ki je poskušal ropanje in nasilje preprečiti, ne moremo oklevetati z »izdajalcem«. Propartizanska propaganda je na izraz partizani lepila le domoljubje in »narodno-osvobodilno« besedičenje.

Lokacija na severnem delu planine Zgornji Vogar nad Bohinjskim jezerom, kjer so partizani umorili štiri člane družine Strgar z Gorjuš in jih vrgli v vodnjak. VIR. Anton Čop

Lokacija na severnem delu planine Zgornji Vogar nad Bohinjskim jezerom, kjer so partizani umorili štiri člane družine Strgar z Gorjuš in jih vrgli v vodnjak.

Ko so zločinci junaki

V Pohorskem bataljonu je bilo precej manj borcev, le okoli 75. Pa so več tednov ropali po vznožju Pohorja, da so si nagrabili hrane za prezimitev na Osankarici. Med silnimi ropanji kmetov, gostiln, trgovin so ljudem še grozili in jih tudi ubijali, celo na grozovit način, s sekiro. Popolnoma jasno je bilo, da je potrebno takšni roparsko-morilki tolpi njeno početje preprečiti. In: obkolili so jo (takrat pač nemška vojska, ki je bila edina sila, ki je kolikor toliko skrbela za red) in uničili. V spominu bi lahko bila takšna enota in tak dogodek le na pietetni osnovi, ne pa, da jo levičarji ter nepoučeni še 80 let pozneje častijo kot junake, ki so »osvobajali« domovino.

Le kako si je lahko kdo predstavljal, da bo izjemno obsežno ropanje v Češnjici ostalo nekaznovano oziroma, da bodo ljudje to sprejeli mirno. Vsakemu lastnina, ki si jo težko pridela, veliko pomeni. Pravijo, da Gorenjcem še malo bolj, Bohinjcem pa še bolj.

Goreljek, info tabla. FOTO: Ivo Žajdela

Uničenje na Goreljku

Okoli poldneva so po sledi z doline na Goreljek prišli Nemci. Bilo naj bi jih več sto (številk ne bom navajal, ker je partizanska literatura glede teh izrazito nezanesljiva). Šlo naj bi za posebno enoto, ki se je na Bohinjski Beli nahajala le začasno, ker se je tam urila, po tem dogodku pa naj bi odšla iz Slovenije. Pridružila naj bi se jim še t. i. policijska gorska lovska četa Alpenland z Bleda. Kot vsaka vojska, tudi partizanska, je tudi okupatorska temeljila na obveščevalnih podatkih. Pavlin je izpostavil sedemnajstletnega fanta Janeza Strgarja iz Gorjuš (Pavlin ves čas priimek piše z e, torej Stergar, kar je narobe), ki pa naj ne bi »deloval« sam, ampak naj bi ga po Nemce poslali drugi. To bi bilo logično, saj prebivalcem prisotnost partizanske enote ni bila prav nič všeč. Po obsežnem ropanju pa še manj. Strgar naj bi Nemce vodil po jasno razvidni sledi mimo Koprivnika na Goreljek. Okoli enih popoldne so napadli Lovčev hotel oziroma partizane v njem. Presenečenje je bilo veliko, vendar so partizani več ur streljali nazaj. Šele okoli 17. ure, ko jih je bilo veliko ubitih pri poskusu preboja iz hotela in so Nemci hotel uspeli zažgati z minometnimi minami, se je spopad končal.

Ivanka Mivšek iz Rovt je leta 2016 o bratu Stanku vedela le to, da so ga partizani »odgnali« na Gorenjsko, in da »je bil« ubit v gramozni jami v Medvodah. FOTO: Ivo Žajdela

»Pot« Stanka Mivška

Natančne številke ubitih ni uspel ugotoviti nihče, saj je veliko partizanov v gorečem hotelu zgorelo (morda je še bolj gorel zaradi tristo kilogramov razstreliva). Pavlin je navajal različne številke ubitih, od 80 do sto. Na spomeniku ob grobišču so napisali številko 79. Nekaj partizanov so Nemci ujeli in jih zaprli v Begunjah, devet od teh pa 31. decembra 1943 ustrelili v skupini 25 t. i. talcev v gramozni jami v Svetju pri Medvodah.

Kaj vse se je »skrivalo« med partizani. Ker so ti leta 1943 že sistematično nasilno mobilizirali fante in može, se je v njihovem moštvu znašlo marsikaj. Poglejmo samo en primer z Goreljka, ki ni opisan v nobeni literaturi. Med ujetimi na Goreljku in potem ubitimi v povračilni akciji v Svetju je bil tudi Stanislav Mivšek (letnik 1922). Doma je bil iz Rovtarskih Žibrš, iz družine, v kateri je bilo enajst otrok. Živeli so v revščini, otroci so morali hoditi služit na kmetije v okolici. V družini so bili štirje bratje. Med vojno so doživeli različne »usode«. Stanko je bil pri vaški straži v Hotedršici, potem je služil v Gorenjem Logatcu. Ob neki »akciji« so ga ugrabili partizani in odgnali na Gorenjsko. Trije Stankovi bratje so bili domobranci v Hotedršici. Ob koncu vojne so se z drugimi umaknili na Koroško in bili vrnjeni na Teharje, od tam pa na morišče.

Spomenik »NOB« v Svetju pri Medvodah, v gramozni jami, kjer so Nemci ustrelili t. i. talce 31. decembra 1943. FOTO: Ivo Žajdela

O porazih ne pišemo

Nemci so požgali vrsto senikov in verjetno tudi drugih stavb okoli že uničenega Lovčevega hotela na Gorjušah. Ko je Mile Pavlin zbiral podatke za knjižico o tragediji na Goreljku, so mu nekateri »odločno odsvetovali«, da bi pisal o dogodku, »češ da je bil to hud poraz naše vojske in da o porazih ni primerno pisati. Ti tovariši so se zbali, da bi ugled naše vojske pri ljudeh upadel, če bi slišali, da so bili tudi partizani kdaj poraženi.«

Komandanta bataljona so kasneje zasliševali, tudi zato, ker je poskrbel, da so se vodilni namestili v vili, ki je stala stran od Lovčevega hotela. Vendar ga niso kaznovali. To je bila praksa, saj jim je bil vsak iz poveljniškega kadra dragocen, kaznovali so kdaj le takšnega, ki jim je bil posebej nevaren, ne pa za takšne »napake«, si so se zgodile na Goreljku. Še to: vosovci niso umorili samo sedemnajstletnega Janeza Strgarja, po njihovem »izdajalca« in vodiča Nemcev na Goreljek, ampak celotno njegovo družino.

Ime Stanka Mivška iz Rovtarskih Žibrš na spomeniku »NOB« v Svetju pri Medvodah, v gramozni jami, kjer so Nemci ustrelili t. i. talce 31. decembra 1943. FOTO: Ivo Žajdela

Pripis decembra 2023

Ko sem pripravljal ponatis tega prispevka (prvotno sem ga objavil v Reporterju 12. marca 2018) na spletni strani Družine, mi je Anton Čop poslal posnetek iz Statusa animaruma župnije Koprivnik, letnik 1910, kjer je pri Gorjušah pri družini Strgar zapisana vrsta podatkov, očitno za nazaj, po vojni. V rubriki Opombe je zapisovalčeva roka napisala: »Kosti očeta Janeza in matere Jere ter otrok Alojzija in Franceta je s puškami oborožena tolpa ob priliki partizanskega pohoda ('po slavnih poteh') iz tuk. mrtvašnice vpričo duhovnika (Klemenčič) nasilno ugrabila in odnesla 14. julija 1952 ob 3h pop. Trupla imenovanih do tega dne sploh niso bila pokopana – trohnela so vsa leta v nekem gorskem vodnjaku v župniji Srednja vas v B. izpostavljena lisicam ... O tempora, o mores!«

Na vrhu strani je pripisana opomba: »Selišče Obadovih /hišno ime Strgarjevih/ v »narodnoosvobodilni« morilski borbi izravnano z zemljo, potem ko je bila vsa družina od domačinov zverinsko pobita (z izjemo sina Blaža).«

Iz teh podatkov se da razbrati, da so partizani umorili kar štiri člane družine Strgar z Gorjuš, očeta Janeza (1889), mater Jero (Breznik, 1889) ter sinova Alojzija (1930) in Franca (1931). Pri datumu smrti je napisal letnico 1943 in zraven postavil vprašaj. Iz podatka, ki sem ga dobil z nekega drugega vira, je verjetno datum umora štirih Strgarjevih 14. aprila 1944.

Ivo Žajdela, Goreljek – grob za roparje, Reporter, 12. 3. 2018

1/31