Po dveh letih od začetka snemanja je bila v sredo, 14. junija, zvečer v dvorani Antonovega doma na Viču v Ljubljani premiera filma o življenju svetniškega kandidata nadškofa Antona Vovka. Film je studiu Haritude z režiserjem Davidom Sipošem in scenaristom Rokom Andresom na čelu naročila ljubljanska nadškofija in odbor za Vovkovo beatifikacijo. Premiere v do zadnjega kotička polni dvorani so se udeležili trije (nad)škofje: Stanislav Zore, Alojz Uran in Franc Šuštar, postulator v procesu Vovkove beatifikacije Blaž Jezeršek, voditelj pastoralne službe ljubljanske nadškofije Igor Dolinšek, kancler Franci Miklič, številni duhovniki, redovniki in redovnice ter drugi gostje. Pred začetkom filma sta ob pesmi duhovniškega okteta Oremus zbrane nagovorila postulator Jezeršek in nadškof Zore, po 55 minutnem filmu pa so na oder prišli tudi ustvarjalci filma, z njimi se je pogovarjal Blaž lesnik. Za sklep večera je spomin na škofa Vovka povedal primorski duhovnik Stanko Sivec, ki ga je svetniški škof po vojni sprejel v ljubljansko semenišče in kasneje posvetil v duhovnika. Večer je s pesmijo obogatil duhovniški oktet Oremus.

(več o nastajanju filma v pogovoru z režiserjem Davidom Sipošem in zlatomašnikom Jožetom Lapom, ki je je v filmu škofu Vovku "posodil" glas, v prihodnji tiskani številki Družine)

Dvorana v Antonovem domu v ljubljanski župniji Vič je bila premajhna za vse, ki so si želeli ogledati film. Mnogi so si 55-minutni igrani dokumentarec ogledali kar stoje, nekaj pa se jih je vrnilo kasneje, saj so organizatorji obljubili, da bodo po koncu - čeprav pozno - film zavrteli še enkrat (fotografije Tatjana Splichal)

Blaž Jezeršek: »Svetniške poteze škofa Vovka so spodbudile začetek postopka za beatifikacijo.«

Da Ljubezen - lahko ji rečemo tudi "svetost" - ni stvar naših naporov, naše volje, ampak našega odnosa do Kristusa, je pred predvajanjem filma dejal postulator Blaž Jezeršek: »'Brez mene' nam na srce polaga Gospod, 'ne morete ničesar storiti'. Beatifikacijski in kanonizacijski postopek je zato v prvi vrsti ugotavljanje kandidatove - imenujemo ga lahko tudi "Božji služabnik" - včlenjenosti, zasidranosti v Kristusa.« Nadškof Anton Vovk je to zasidranost v Gospoda nedvomno imel, je nadaljeval Jezeršek: »Saj si le tako lahko razložimo, kako je v letih zares težkih preizkušenj, zmogel ohraniti neverjetno stopnjo poguma, samozavesti in dostojanstva, s čimer je bil preizkušani in preganjani Cerkvi na Slovenskem, nosilni steber njenega preživetja. Na svoja ramena je sprejel usodo Cerkve in jo preko razburkanega veletoka sovraštva ponesel na varno stran.«

Zakaj nadškof Vovk še ni svetnik?

»Kako, da ta človek, kljub vsem zaslugam, ki jih ima za Cerkev, še vedno ni svetnik?« je postavil retorično vprašanje Jezeršek: »Odgovor je dokaj preprost: zato, ker vsak postopek za ugotavljanje svetosti pač zahteva svoj čas. Postopek za beatifikacijo nadškofa Vovka se trenutno nahaja v fazi priprave pozicije o krepostih Božjega služabnika. Recimo temu razširjen življenjepis, ki vključuje izpovedi prič, zaslišanih v škofijski fazi postopka, pa predstavitev zgodovinskih in družbenih okoliščin življenja Božjega služabnika.«

Film ni »spomenik« Vovku. Daleč od tega: božji služabnik si zasluži mnogo več.

Vzporedno s tem uradnim procesom, teče drug, manj formalen, pa vendar nič manj pomemben proces, je dejal Jezeršek in poudaril, da je gonilna sila tega procesa Vovkov odbor, katerega namen je seznanjati Cerkev na Slovenskem in v svetu z osebnostjo, življenjem in sluhom svetosti nadškofa Vovka, spodbujati vernike k molitvi za njegovo beatifikacijo ter za priporočanje njegovi priprošnji, zbirati podatke o uslišanjih na njegovo priprošnjo, zbirati zapisane spomine na nadškofa Vovka in spodbujati zgodovinsko stroko, da čim bolj osvetli Vovkovo življenje, delo in njegov svetniški lik. »V ta namen se je Odbor pred dobrima dvema letoma odločil za pripravo dokumentarnega filma o življenju in delu nadškofa Vovka … Napuhnjeno bi zvenelo, če bi dejal, da je bil s tem filmom nadškofu Vovku postavljen spomenik, kot si ga zasluži. Daleč od tega: Božji služabnik si zasluži mnogo več. Je pa film naš skromni poklon človeku, ki mu Cerkev na Slovenskem dolguje več, kot mu bo lahko kadarkoli povrnila.«

Režiser David Sipoš in postulator v Vovkovem procesu, član Vovkovega odbora duhovnik Blaž Jezeršek

Režiser David Sipoš in scenarist Rok Andres tik pred začetkom premiere

Nadškof Zore: »«Ne le goreč zaradi zažiga, ampak goreč zaradi ljubezni do Boga«

Nadškof Zore se je zahvalil vsem, ki so prišli na premiero filma, ker to pomeni, kot je dejal, »da povabilo k svetosti nosite v srcu, da uresničujete klic vatikanskega koncila, ki pravi, da smo k svetosti povabljeni vsi.« Hrepenenje po postati svet nas navdihuje, da se zaziramo v svetnike, je dejal nadškof: »Pomenljiv se mi zdi naslov Goreči škof. Najbrž nam ob tem pride na misel dogodek v Novem mestu, ko je šel blagoslavljat orgle v Stopiče in je na železniški postaji doživel napad in zažig. Ampak ta ogenj je bil zgolj 'protipožar' tistega ognja, ki ga je nadškof Vovk nosil v sebi: ognja za Boga, ognja za človeka, ognja za Cerkev, ognja za pravico in resnico. Ta mož je gorel v sebi. Gorel iz tistega plamena ljubezni, o katerem je govoril apostol Pavel.« Nadškof Zore je povabil zbrane, naj prosijo za ta ogenj, »da bi se pretočil v nas, da bi grel v nas, da bi mogli tudi mi z ognjem ljubezni stopati v ta svet kot priče Jezusa Kristusa. Da bi ob gorečem škofu – ne le ob gorečem zaradi sežiga, ampak ob gorečem zaradi ljubezni do Boga – tudi mi postali goreče priče evangelija našega gospoda Jezusa Kristusa.« Ob koncu je nadškof Zore zbrane prosil, »da v gledanju tega dokumentarnega filma o nadškofu Vovku, kakor tudi ob vsem srečevanju z njim, svoje misli tudi v svojem zaupanju in priporočanju temu božjemu služabniku segate dlje – seveda je zunanji plamen močan in nas pretrese, ampak notranji plamen nas mora prevzeti in navdušiti. Naj nas zgodba življenja nagovori, da bomo svoje življenje v tem našem času, v viharjih sedanjega trenutka živeli z vsem potrebnim pogumom, zvestobo in ljubeznijo.«

Prizor iz filma, risba z animacijo: škof Vovk ob srečanju s papežem Janezom XXIII. (fotografije iz filma David Sipoš)


V filmu so uporabili dokumentarno gradivo iz življenja škofa Vovka, tako fotografije kot skromne zvočne posnetke


Pričevalce v filmu - tiste, ki pripovedujejo zapisana in jasna dejstva iz življenja škofa Vovka, orišejo njegovo biografijo in čas, v katerem je živel, ter tiste, ki govorijo o svojih srečanjih z njim - povezuje simbol luči, ki pa igra pomembno vlogo tudi v drugih prizorih.



Ob koncu odra so se na odru dvorane na Antonovega doma na Viču predstavili še ustvarjalci filma: režiser David Sipoš, scenarist Rok Andres, glasba in zvok Tim Žibrat, animacije Vid Planinc in ilustracije Rok Malovrh


Primorski duhovnik Stanko Sivec

Stanko Sivec: »Velika milost je sprejeti mašniško posvečenje od svetniškega škofa.«

Ob koncu večera, ko so ustvarjalci filma dobili večminuten aplavz in so v pogovru z voditeljem Lesnikom tudi kratko povedali o nastajanju filma, je s svojim pričevanjem o nadškofu Vovku zbrane ganil še duhovnik Stanko Sivec. Bil je med primorskimi bogoslovci, ki jih je leta 1947 škof Vovk sprejel v velikem semenišču v Ljubljani. "Prvega septembra 1947 je bil del Primorske priključen Jugoslaviji. Primorski bogoslovci smo prišli v veliko semenišče in sprejeli so nas zelo gostoljubno in prisrčno predstojniki semenišča, zlasti še škof Vovk. Po letnikih so nas dali med ljubljanske bogoslovce brez vsakršnega razlikovanja. Čutili smo posebno naklonjenost od škofa Vovka, v semenišču in na fakulteti smo se počutili kot doma. Kajti odslej smo bili prvič v zgodovini vsi slovenski bogoslovci pod eno streho: ljubljanski, mariborski in goriški," je dejal duhovnik Sivec: "Ko nas je škof Vovk vsak teden zbiral v Jožefovi dvorani, nas je navduševal za lepe medsebojne odnose in zglede jemal iz svojega bogatega pastoralnega življenja v Tržiču in vmes povedal tudi kaj, kar nas je spravilo v smeh in dobro voljo. Takrat smo to zelo potrebovali, živeli smo dvojno življenje: semeniško in fakultetno, po drugi strani pa temno stran, ko so na nas, še posebno pa na škofa pritiskali hudi, temni oblaki." Sivec je dejal, da bogoslovci niti niso vedeli, kako je škof Vovk trpel, "znal je nositi svoj križ". Spomnil pa se je besed prijatelja, ki mu jih je škof Vovk priznal, predno je podelil diakonsko posvečenje: »Včasih ne bi samo jokal, tulil bi, tulil od trpljenja.«

Kako smo škofa Vovka imeli radi Primorci? V Ljubljano smo prišli brez škofa in brez škofije in on nam je vse to obilno povračal s svojim razumevanjem, s svojo dobroto in ljubeznijo. In vse takratne primorske bogoslovce je tudi posvetil v duhovnike. Velika milost je sprejeti mašniško posvečenje od svetniškega škofa. Hvaležnost bogoslovcev za tega velikana katoliške Cerkve je neizmerna. Mnogi smo šli kasneje skozi zapore, delovna taborišča, večmesečne samice ob nočnih zasliševanjih … Zdržali smo, ker je škof Vovk za nas molil, se žrtvoval in nam dajal zgled.

S petjem so premiero filma obogatili duhovniki iz osmerca Oremus

Lokalne ponovitve filma:

V juniju bo še šest ponovitev filma o škofu Vovku:

16. 6.: Breznica, kulturni dom, ob 19.30 uri
19. 6.: Metlika
20. 6.: Ljubljana, stolnica sv. Nikolaja ob 19.15
22. 6.: Brezje, dvorana nad zakristijo, ob 19.30
23. 6.: Kranj, župnišče, ob 19.30
30. 6.: Novo mesto, Baragov zavod

Knjige o nadškofu Vovku

Pri Založbi Družina je izšlo več knjig o nadškofu Vovku:

Anton Štrukelj, Blaž Otrin - Nadškof Anton Vovk, božji služabnik
Anton Pust - Božji služabnik Anton Vovk (razprodana)
Anton Vovk - V spomin in opomin