Razmislek o temi (Lk 24,13–35)

Učenca na poti v Emavs sta tako zazrta v svoje probleme, da ju okolica prav nič ne zanima. Niti toliko ne, da bi prisluhnila glasu tujca, ki se je zapletel z njima v pogovor. Če ga nista spoznala po videzu (Jezus se jima je prikazal v poveličanem telesu), bi ga morda lahko spoznala po zvoku glasu. Nekaj znanega je očitno bilo, saj sta ob koncu strokovno ugotovila, da je bilo že med potjo njuno »srce goreče«, ko sta poslušala Jezusovo razlago Svetega pisma in nedavnih dogodkov. Kako zanimivo je to, kajne? Roko na srce: ko nas nekaj popolnoma prevzame, tudi mi nismo ravno dovzetni za drugačne glasove, drugačna mnenja, drugačne poglede. Zabubimo se v svoj prav in vsem okrog sebe dokazujemo in dopovedujemo, da je naš prav edini veljavni prav. To lahko traja eno uro, en dan, en teden ali pa … ja, tudi dlje. Nekoliko je to odvisno od razmer, nekoliko od značaja, zelo veliko od napuha ali pa ponižnosti. Kako lahko naši najbližji v našem ravnanju p...