Dejstvo je, da se Tržačani že od nekdaj srečujete z gorami …

Saj se jim ne moreš izogniti! Vsak dan gledajo nate, pomahajo v nov dan, ti jim vračaš uslugo. Mehka trogrba Grmada, ki prelamlja pokrajini, avstrijski Trst rešuje pred Savojci, šivankino uho, ki čisto na tanko spenja Trst s Škornjem, mrzli Golaki nad Krasom, nos Krna, ki kuka na zahod, seveda Kanin, obris Muzcev, jezikavi Matajur, gmote Karnijcev in Dolomitov z Antelaom na čelu. Gore tu rastejo iz morja. Z mola San Carlo se na obzorju rišejo kot plasti rojstnodnevne torte: namesto biskvita modro morje, potem rjava Furlanska ravnina, višje zeleno gričevje in gozdovi, potem bela skala, stene, snežišča in modro nebo namesto češnjice.

Trst je obmorsko mesto z bogato gorniško in gorsko tradicijo: v Glinščici v poznih dvajsetih prvi skalaški tečaj na svetu, kjer so v senci mita Emilia Comicija do šeste stopnje priplezali številni naši »Milkoti«, ki jih bo kmalu zasenčil potujčevalni režim, plezalni vrtci i...