Prvi del knjige je zbirka, pravzaprav prava knjižnica izbranih vzhodnokrščanskih asketskih in mističnih spisov, v drugem delu pa prevladujejo spisi sv. Maksima Izpovedovalca, poleg teh pa še besedila sv. Talasija Libijca, sv. Janeza Damaščana, sv. Teognosta, sv. Filoteja Sinajskega, sv. Elije Prezbitra, Teofana Samotarja ter spis anonimnega pisca. Tudi v drugem zvezku je objavljen »predgovor« znamenitega francoskega teologa Olivierja Clémenta.

O cerkvenih očetih in vsebini drugega dela Filokalije smo se pogovarjali s filozofom, prevajalcem in urednikom Gorazdom Kocijančičem.

P. Marko Ivan Rupnik: »Končno v slovenščini! Za Svetim pismom najbrž najbogatejša zbirka duhovnega življenja. Uči nas, kako spet zaživeti v novem življenju krsta. Kako ostati z Bogom sredi dela in dogajanja. Kako v občestvu z drugimi zaživeti svojo polnost.« FOTO: Tatjana Splichal

Gospod Kocijančič, lani, ob izidu prve knjige Filokalije, ste v pogovoru za Družino dejali, da nam bo objava njene celote dala vpogled v »vso zgodovino bizantinske krščanske duhovnosti«. Kateri njen odsek predstavlja druga knjiga? 

Zelo pomemben. Lahko bi rekli, da druga knjiga vsebuje intelektualno – teološko in filozofsko –­ »hrbtenico« celotne zbirke. V njej so namreč predstavljena besedila dveh sijajnih avtorjev, Maksima Izpovedovalca in njegovega prijatelja Talasija Libijca, ki sta pisala v drugi polovici prvega tisočletja in povzemala sadove prej cvetoče meniške kulture, patrističnih duhovnih uvidov in načinov simboličnega branja Svetega pisma, kakor so se ti izoblikovali v zlati dobi krščanske književnosti; ob bok jim lahko postavimo tudi Gnomični cvetober in Spoznavalska poglavja Elija Prezbitra. Maksim je izmed vseh duhovnih piscev v Filokaliji sploh najobsežneje predstavljen.

Je druga knjiga slovenskega prevoda Filokalije teže razumljiva od prve? 

V nekem oziru je gotovo zahtevnejša, saj na številnih straneh vsebuje teološko – in večkrat tudi filozofsko – okostje, ki nosi in globinsko podpira duhovno-asketski in molitveni nauk celotne zbirke ter nas s svojimi sijajnimi – in pogosto paradoksnimi – uvidi vedno znova usmerja v poslednje obzorje nedoumljivega Počela vsega bivajočega. To – kakor je poudarjal Dionizij Areopagit, ki ga rad navaja Maksim Izpovedovalec – prav ob novozaveznem razkritju Božjega trinitarnega življenja in opisu odrešenjske skrivnosti Logosovega učlovečenja postaja le še skrivnostnejše, čeprav se nam vabeče ponuja v deleženje.

Gorazd Kocijančič: Ne glede na to, kakšno stališče torej zavzemamo glede aktualnih družbenih problemov – in seveda je prav, da ga po svoji vesti in pameti zavzemamo –, bi kot kristjani morali v sebi na vso moč kultivirati prijaznost, blagohotnost, prizanesljivost, spoštovanje drugega v njegovi drugačnosti – tudi tedaj, ko se nam ta »drugi« zdi neumen, zaveden ali naravnost zloben. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida

Se vam zdi kakšen nauk druge knjige Filokalije posebno primeren za naš čas? 

Mnogo je teh naukov, a naj izpostavim to, kar Maksim Izpovedovalec uči o agápe, nesebični ljubezni. Dandanes namreč nedvomno živimo v neprijetnem času razdora, sprtosti, morda celo usodnega razpada družbene skupnosti. Konkretne oblike družbenih konfliktov so po nauku Filokalije vedno le površinski simptom dosti globlje neprijaznosti, ki jo kot grešna bitja čutimo drugi do drugih. Po Maksimovem nauku je Kristus prišel v svet človeške zgodovine tudi zato, da radikalno odstrani vsako sovraštvo med nami. Ne glede na to, kakšno stališče torej zavzemamo glede aktualnih družbenih problemov – in seveda je prav, da ga po svoji vesti in pameti zavzemamo –, bi kot kristjani morali v sebi na vso moč kultivirati prijaznost, blagohotnost, prizanesljivost, spoštovanje drugega v njegovi drugačnosti – tudi tedaj, ko se nam ta »drugi« zdi neumen, zaveden ali naravnost zloben. Maksim namreč poudarja, da se mora nesebična ljubezen nanašati na tisto v človeku, kar je v njem božanskega – in to je njegova človeška narava in bit, ki vedno vznika neposredno iz Božjega stvariteljskega akta in je odrešena v Kristusovem dogodku, ne glede na to, kaj je konkreten človek s svojimi svobodnimi odločitvami iz sebe naredil. Če imamo druge – ne glede na to, kakšni so in kaj počnejo – pravilno radi, v samem njihovem obstoju ljubimo Boga, ki njim in nam vsak trenutek podarja bivanje in vse odrešuje. Vse drugo je psevdo-krščanstvo, hiša, zidana na pesku. Če te nesebične ljubezni namreč nismo sposobni, smo na satanovi, ne na Kristusovi strani. Ne smemo se »farbati«. Ljubezen do sovražnikov je edini kriterij. Seveda pa te agápe ne moremo doseči sami s svojimi napori. Lahko jo le izmolimo. V nas lahko zaživi le kot Božji dar, kot milost Njegove navzočnosti. In te molitve nas globoko uči tudi druga knjiga Filokalije.