Po naši deželi najdemo nič koliko slikovitih gričev s cerkvijo na vrhu, vendar je ta, ki se dviga nad nasadi hmelja v Spodnji Savinjski dolini, nekaj prav posebnega. Njegova skladna oblika, dobro vidna z glavne ceste med Vranskim in Celjem, pritegne nase več pogledov kakor marsikatera višja vzpetina v okolici. Še lj pa preseneča njegovo nenavadno ime, ki nam daje vedeti, da pravzaprav nimamo opraviti z gričem, ampak z goro. In to z »Oljsko goro« sredi Slovenije!



Na Goro Oljko vodi več poti, kot se za priljubljeno romarsko in izletniško točko pač spodobi. Možna izhodišča so na zahodu Šmartno ob Paki, na severu Velenje, na vzhodu Andraž in na jugu Polzela, od koder se bomo na pot odpravili tudi mi. Pogosto ugotavljamo, da so začetki planinskih poti v večjih krajih slabo označeni, na Polzeli pa s tem nimamo težav. Če se pripeljemo z zahodne smeri, torej s ceste proti Mozirju, že ob prehodu čez železniško progo opazimo prvo markacijo in rdečo smerno tablo. Na naslednjem križišču zavijemo proti Šmartnemu ob Paki, vendar cesto po nekaj metrih zapustimo in se ob robu njive odpravimo navzgor proti skupini hiš. Za eno izmed njih se po kolovozu dvignemo do razglednega roba, kjer se začne steza, ki nas popelje naravnost navzgor po pobočju. Vzpon po redkem hrastovem gozdu je ravno prav strm, da se telo prebudi, in ravno dovolj kratek, da se ne zadihamo preveč. Pol ure po odhodu s Polzele tako že stopimo pred cerkev sv. Miklavža na 448 metrov visokem Vinskem vrhu ali Vimpergu.



Pot nadaljujemo po gozdni cesti, a samo do prvega ovinka, kjer spet stopimo na stezo. Odcep je – tako kot celotna pot – zares dobro označen. Tudi kasneje nam goste markacije in dobro uhojena steza s komaj zaznavnimi vzponi in spusti omogočajo precej brezskrbno opazovanje okolice. Svet okrog nas je nekoliko zakrasel, o čemer pričajo številne skale, ki štrlijo iz tal. Nasproti majhne vrtače nas čaka še eno presenečenje: križ v krogu, pritrjenem na drevesno deblo. Majhen vprašaj, ki se za trenutek zariše v očeh, izgine takoj, ko zagledamo rimsko številko. Pred nami je postaja križevega pota, ki se vije, kot se izkaže pozneje, prav po trasi naše poti. Da nas ne bo Gora Oljka samo po imenu spominjala na kraj, kjer se je Bog izročil v roke ljudem, da so storili z njim, kar so hoteli.



Približno na polovici poti stopimo iz gozda. Našo pozornost bolj kot nekaj hiš, ki so posejane po pobočju, pritegnejo vrste kolov, na katere se opirajo skrivenčeni trsi. Koliko sonca in truda bo še treba, preden bo jeseni v sode priteklo vino! Nam pa je tokrat trud prihranjen, saj pot elegantno obide 459 metrov visoki grič Vinca. Tako še naprej hodimo v glavnem po ravnem. Severno od griča pridemo do križišča cest. Ena gre proti vasema Dobrič in Andraž, druga pa – to smo doslej zamolčali – proti Gori Oljki.



Ko opravimo s kilometrom asfalta, pridemo do gostilne Jug, od koder je do vrha le še kakšne pol ure. Vendar moramo v tem času opraviti z večino današnje višinske razlike. V zadnjem delu pot spet teče po gozdu, večinoma precej naravnost. Razgleda ni nobenega, zato pa imamo toliko več veselja s cvetjem, ki so ga zvabili na plan topli pomladni dnevi. Tam raste nekaj šopov jetrnika, malce naprej so pognale cele preproge pasjega zoba, vmes opazimo teloh. Da ne pozabimo zvončkov, trobentic in žafrana, ki smo jih videli že prej.

Pot, po kateri hodimo, nam ponuja veliko zanimivega, prikrajša pa nas za pogled na cerkev sv. Križa, brez katere Gora Oljka ne bi bila to, kar je. Če jo hočemo videti v vsej mogočnosti, moramo stopiti prav na vrh, saj med potjo le tu in tam zagledamo strehi dveh 38 metrov visokih zvonikov. Cerkev, ob kateri stoji tudi planinski dom, je bila zgrajena v letih od 1754 do 1757. Pozneje je v presledku stotih let kar dvakrat pogorela. Maja 1837 je požar povzročila strela, julija 1932 pa je ogenj izbruhnil zaradi neprevidnega kresovanja. Danes je cerkev spet vsa lepa, saj so jo pred nekaj leti temeljito obnovili.



Gora Oljka je dobila ime po sliki v glavnem oltarju cerkve sv. Križa, na kateri je Fortunat Bergant (1721–1769) upodobil Jezusa na Oljski gori. Pred tem se je gora imenovala Dobrič, tako kot naselje na njenih vzhodnih in južnih pobočjih. Zaradi križa, ki je na vrhu stal pred postavitvijo cerkve, so ji pred letom 1757 pravili tudi Križna gora.

Gora Oljka, s katere se bomo v dolino vrnili po isti poti, po kateri smo prišli, je tudi lepo razgledišče. V ugodnih vremenskih razmerah bomo imeli kaj videti. Seveda pa se lahko zgodi, da z vremenom ne bomo imeli sreče in bomo videli le bližnji planoti Dobrovlje in Menino ter obrise Zasavskega hribovja na jugu. Ali še tega ne. Nič hudega! Bomo pa morda uzrli kaj takega, kar se da videti le s srcem.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Polzela

Višinska razlika: 440 metrov

Trajanje vzpona: 2 uri

Težavnost poti: lahka

Zemljevid: Spodnja Savinjska dolina ali Zgornja Savinjska dolina

Nedeljska maša na Polzeli
Nedeljska maša v župnijski cerkvi sv. Marjete na Polzeli je ob 7. in 9. uri ter ob 10.30 (julija in avgusta ob 7. in 10. uri).

NAVADNI PASJI ZOB (erythronium dens–canis)
Zelnata trajnica, ki raste v listnatih gozdovih, grmovju in na travnikih. Ima dva velika, nasproti si ležeča temno pegasta lista, od 10 do 15 centimetrov visoko golo steblo in en cvet z nazaj upognjenimi cvetnimi listi.