Tisti čas je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spremenil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglasil se je Peter in rekel Jezusu: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Naredil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več, razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naročil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih. (Mr 9,2–10)

FOTO: Pexels.

Na »visoko goro« so šli Jezus in trije njegovi učenci, menda je tudi Jezus dognal, da pač planinarjenje človeku pogosto prinese nekaj, česar mu dolina ne more dati. Da se, ko si tam gori, v človeku zbudijo neka drugačna spoznanja, da se tam človek spričo povsem drugačnih razmer, v katere je potisnjen, nekako spremeni.

Kakor piše na balvanu pod Kamniškim sedlom: »Do prvih obronkov se zaganja morala doline. Zakoni gora so drugačni, preprosti in strogi. Viharji in mraz nam kujejo voljo. Stene zahtevajo natančnost, odpoved in skromnost. Tega več očitno ne rabi dolina, a brez teh navad srca in naših gora mi resnično ne bi mogli živeti.«

Poslušanje

Morda so se zato povzpeli na goro, kot njihovi številni predhodniki, tam se v Svetem pismu zgodi veliko reči, Mojzes in Elija sta tam srečala Boga in se z njim pogovarjala. Prvi ga je gledal tako intenzivno, da se je v dolino vrnil z žarečim obrazom (2 Mz 34,35), drugi ga je slišal v rahlem šepetu (1 Kr 19,12), ki ga je prepričal k nekim prepotrebnim odločitvam v njegovem življenju.

To ju je spremenilo. Ker si drugačen, ker gre tvoje življenje drugače, kadar srečaš Boga. In tam, v gorah, ga je mogoče srečati, se z njim pogovarjati.

Kaj pa vem, morda tudi zato, ker se človek za to potrudi, ker v to vloži nekaj svojega napora. Pa se mi vendar zdi, da to na gori ni ključnega pomena. Seveda gre sprva za odločitev, da se človek hoče podati na to pot za Gospodom, vendar je potem on tisti, ki vzame svoje učence na visoko goro, on jim ubira pot nanjo.

In ko si enkrat tam gor, veš, moraš vedeti, če želiš preživeti, da je gora večja od tebe. Da se nimaš kaj delati pameten. Da jo je treba spoštovati, da jo je treba poslušati in razumeti njene namige. »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« (Mr 9,7).

On kaže oprimke in kleše pot, ne človek, zato ne gre vedno tako, kot smo si želeli sami, včasih bi radi več, včasih manj, kot zmoremo, pa je treba požreti ponos in ubogati goro in vodnika, včasih je pot celo prenevarna in se je treba obrniti nazaj, in prav to je tisto, s čimer gora spremeni človeka. Da začne poslušati, gledati, si pustiti dopovedati in nehati trmariti po svoje. Da postane učenec.

Spet kot izvirnik

Tako sta se spremenila Mojzes in Elija, tako so se spremenili učenci. In tako se je ne nazadnje spremenil tudi Jezus, njegovo spremembo Marko opiše kot spremembo obleke: »Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu« (Mr 9,3).

Saj pri tej spremembi ne gre za to, da bi postali nekdo drug, sploh ne. Gre za to, da postanemo spet beli, čisti, spet Božji, to, kar mi smo v izvirniku, preden so nas prekrile želje, vrednote, prah tega sveta. Za to gre pri tej poti, da nas nekdo spet pobeli, spet postavi v pravo luč.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (09/2021).