V naših krajih je poleg visokih gora tudi vrsta nižjih vzpetin, ki se uradno ali v ljudski govorici imenujejo Gora. Ena izmed njih se dviga sredi Ložniškega gričevja severozahodno od Celja. Na njenem vrhu stoji podružnična cerkev sv. Kunigunde iz druge polovice 14. stoletja. Svetnica z malce nenavadnim imenom, ki ji je cerkev posvečena, je bila žena nemškega kralja in cesarja Henrika II. Svetega, ki so ga imenovali tudi menih na cesarskem prestolu. Svetniška zakonca sta podpirala duhovnike, ustanavljala samostane in zidala cerkve, med katerimi je še posebej imenitna stolnica v nemškem mestu Bamberg. Po moževi smrti je Kunigunda odložila cesarska oblačila in preostanek življenja kot preprosta redovnica preživela v nekem benediktinskem samostanu. Sv. Kunigunda goduje v začetku marca, ko v deželo že po malem stopa pomlad. Tudi pred nekaj dnevi, ko smo se vzpenjali na Goro, vreme ni bilo nič kaj zimsko. Čez nebo so se podili težki oblaki, ki jih je krmaril vlažen jugozahodnik, temperature pa so bile precej previsoke za ta letni čas.

Na razgledno in lahko dostopno Goro pelje več planinskih poti: iz Vojnika, Šmartnega v Rožni dolini, Galicije in Lopate. Slednja se začne na cestnem razcepu za krajevno tablo na severnem koncu Lopate. Če krenemo v levo, že po nekaj metrih opazimo prve markacije, ki nas pripeljejo do vasi Gorica pri Šmartnem. Med hišami na obeh straneh ceste je precej sadnega drevja, ki daje zavetje številnim pticam. Med njimi zlahka prepoznamo detla, saj ga izdaja velika rdeča lisa pod repnimi peresi. Ko obstanemo pod krošnjo, v kateri stika za žuželkami, se za nekaj trenutkov potuhne, nato pa v značilnih lokih odleti.

Na koncu vasi se cesta požene navkreber skozi gozd. Ko pridemo znova na plano, zavijemo med hišami v desno, se vzpnemo do vodnega zajetja, prečkamo cesto, gremo skozi sadovnjak pod nedokončano počitniško hišo in premerimo stopnice, nad katerimi prispemo do samotne domačije. Čeprav je pot zložna in prav nič naporna, je kraj zaradi lepega razgleda zelo primeren za krajši postanek. Na severu vidimo Goro, na jugu Celjsko kotlino in Posavsko hribovje, v dolini na jugovzhodu pa mogočno graščino Prešnik iz 17. stoletja.

Za domačijo zavijemo v mešani borov in hrastov gozd, skozi katerega se v nekaj minutah povzpnemo na ozko sleme. Svet se znova odpre. Na prisojah se soncu nastavljajo skrivenčeni trsi, z bližnjih krošenj veter prinese nekaj suhih listov, ob robu ceste mačka zalezuje plen. Ko nas opazi, se naglo obrne, prihuljeno steče čez cesto in smukne v goščavo. Ozek kolovoz lenobno vijuga proti severu. Med drevjem se nenadoma odpre lep pogled proti vzhodu. V dolini valovijo travniki in njive, razločno vidimo gladino Šmartinskega jezera in zaplate gozda, vmes pa so vasi in domačije, ki jih povezujejo vijugavi trakovi cest.


Cerkev sv. Kunigunda na Gori (Foto: Andrej Praznik)

Naposled se prikaže tudi kopasta Gora, pod vrhom poraščena, niže pa bolj odprta. Tam so po njenih pobočjih raztresene počitniške hiše, manjši vinogradi in skupine sadnega drevja. Zdaj smo že skoraj na cilju. Po strmem bregu se spustimo na prelaz, kjer se nam pridruži označena pot iz Galicije in Velike Pirešice, od tam pa se po asfaltni cesti v nekaj minutah povzpnemo na vrh.

Cerkev sv. Kunigunde, ki je bila obnovljena leta 1996, ni edina stavba na Gori. Tik pod njo stoji planinski dom, ki ga je PD Galicija uredilo v nekdanji mežnariji. Odprt je ob nedeljah in praznikih, pred njim pa so lesene klopi in mize. Gora ali Šentjungert, kot ji pravijo domačini, je ena izmed točk Savinjske planinske poti. Žig je na lesenem poslopju, ki stoji tik pod cerkvijo.

Gora je kljub razmeroma nizki nadmorski višini lepo razgledišče. Na severozahodu vidimo Uršljo goro, na severu Paški Kozjak, na severovzhodu Stenico in Konjiško goro, v ozadju Pohorje. Na vzhodu se v daljavi kažeta Boč in Donačka gora, na jugu se razprostira Posavsko hribovje, na zahodu pa nam pogled v lepem vremenu seže vse do vzhodnega dela Kamniško-Savinjskih Alp.


Poznojesensko tihožitje (Foto: Andrej Praznik)

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Jakoba v Galiciji je maša vsako nedeljo ob 7. in ob 10. uri.

Izhodišče: Lopata pri Celju

Višinska razlika: približno 310 metrov

Dolžina vzpona: 1.30 ure

Vrnitev: do izhodišča se vrnemo po isti poti.

Opis poti in težavnost: Pot je lahka in dobro označena. Do vznožja Gore hodimo po asfaltu, čez sončna južna pobočja se vzpnemo po stezi, na poraščenem slemenu sledimo kolovozu. Vrh je presenetljivo razgleden, enako tudi številne točke ob poti. Prijeten izlet, primeren za kratke poznojesenske in zimske dni!

Zemljevid: Celjska kotlina, 1 : 50.000