Gomidasov (Kozmov)oče se je po romanju v Jeruzalem dal posvetiti v duhovnika in postal ena najvidnejših osebnosti med armenskimi duhovniki v Carigradu. Sin Gomidas je želel slediti njegovemu zgledu, zato je tudi sam sklenil postati duhovnik. Ker vzhodna Cerkev ne pozna obveznega celibata, se je pri dvajsetih poročil, imel otroke, obenem pa bil leta 1685 posvečen v duhovnika. Služboval je v cerkvi sv. Gregorija v Carigradu. Bil je osebno globoko pobožen, krepostnega življenja in poln dobrih del ljubezni do bližnjega. Veliko je molil in se poglabljal v študij ter premišljevanje Svetega pisma. Bil je odprt za iskanje in sprejemanje resnice, ki jo je odkrival tudi v dolgih in pogostih pogovorih z misijonarji katoliške Cerkve. Spoznal je, da je njihova vera prava, ni pa hotel takoj prekiniti stikov s svojo Cerkvijo, čemur se je nekaj časa izogibal, dokler ni naposled pustil službo in se odpravil na romanje v Jeruzalem. Po vrnitvi si je goreče prizadeval za edinost, kar je povzročilo precejšen val spreobrnjenj. Carigrajskemu patriarhu Avediku to seveda ni bilo všeč, zato se je Gomidas moral skrivati pred preganjalci. V vzhodni Cerkvi je v tistem času vladala prava zmeda in brezvladje, patriarhi so se neprestano menjavali, spletkarili in se borili za patriarški sedež. Vmes je politično oblast prevzel še muslimanski vezir Ali Paša, ki prav tako ni bil naklonjen katoličanom in misijonarjem. Gomidasa je njegovim nasprotnikom uspelo privleči pred sodišče, a so ga njegovi prijatelji odkupili. Novi patriarh Janez, ki mu je bil Gomidas prav tako trn v peti, pa je za njim poslal razbojniško tolpo, ki ga je na silo kot upornika privlekla pred vezirja. Sodne obravnave so se vrstile druga za drugo, Gomidasovi sovražniki so zahtevali, da ga vezir obsodi, on pa je odgovornost zvračal na tožitelje. Na koncu ga je le obsodil na smrt in mu ponudil zadnjo in edino možnost pomilostitve, če se spreobrne in sprejme muslimansko vero. Kljub oklevanju in nesoglasju v družini (sestra mu je svetovala, naj to stori samo »na zunaj«, žena pa je izjavila, da ga raje izgubi, kakor da bi zatajil krščansko vero) je ostal trden in neomajen. Skupaj s še dvema katoličanoma so ga zato po obsodbi odvedli na morišče. Z razliko od njega sta bila sotovariša vsa zbegana in prestrašena, zato je, da ne bi obupala, prosil, naj njega usmrtijo zadnjega, a mu prošnje niso uslišali. Vdano je sklonil glavo in začel moliti vero, dokler mu ni rabelj z mečem odsekal glave. Druga dva prestrašena obtoženca pa sta ob srhljivem prizoru res klonila in zatajila svojo vero. Gomidasove posmrtne ostanke so prepeljali v Francijo in jih pokopali v Lyonu.

Ime: Ime Kozma izhaja iz grščine in ga povezujejo z besedo kosmos – »usmeritev, red, ustreznost, pravilnost, svet, vesolje, okras, hvala, slava, čast«.

Rodil se je leta 1656 v Carigradu,
umrl pa 5. novembra 1707, prav tako v Carigradu.

Družina: Bil je tretji sin znanega in uglednega trgovca v Carigradu, ki je kasneje postal duhovnik armenske Cerkve. Poročil se je in postal oče sedmih otrok.

Zavetnik: nima posebnega patronata.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot moža v zrelih letih z belo brado in v oblačilih duhovnika vzhodnega armenskega obreda, s palmo mučeništva v rokah.

Beatifikacija: 23. junija 1929 ga je papež Pij XI. razglasil za blaženega.

Goduje: 5. novembra.