Medvedjak (1563 m), Boskovec (1587 m)



Golte oziroma Mozirske planine, kot jim pravijo domačini, so razgibana planota nad Mozirjem, ki se na jugu spušča proti Savinji, na severu pa naslanja na Smrekovško pogorje. Pobočja večinoma prerašča temen smrekov gozd, na vršnem delu pa so znana smučišča in planine. Nad njimi se vzpenja nekaj kopastih vrhov, med katerimi sta za planince najzanimivejša najvišji Boskovec in pretežno goli Medvedjak. Za Golte je značilno razjedeno površje z množico kraških pojavov, od suhih dolin do vrtač in jam. Najbolj znana med njimi je Ledenica severno od Mozirske koče, v kateri se – kot pove že ime – vse leto zadržuje led.

Na Golte se lahko pripeljemo z nihalko in zelo visoko tudi z avtom, vendar imamo od izleta največ, če vso pot prehodimo. Hoja mimo samotnih kmetij, ki so slikovito raztresene po strminah, lep razgled, vonj gozda in barvitost cvetočih travnikov – vse to nas napolni z življenjsko radostjo in nam iz misli prežene težo vsakdanjih skrbi. Ni čudno, da je občutek na vrhu povsem drugačen, če se nanj povzpnemo iz doline, ne pa z bližnjega parkirišča.

Čeprav že v središču Mozirja opazimo prvi kažipot za Golte, se odpeljemo naprej proti spodnji postaji nihalke. Po dobrih dveh kilometrih vožnje pridemo do križišča cest proti Žekovcu in Šmihelu, kjer pustimo avto in poiščemo označeno pot. Ta nas popelje ob senčni grapi navkreber, zavije na plano in se pomeša med gručo hiš. Nad njimi nas znova pričaka pas drevja in potem samotna kmetija s svetlimi pašniki. Ko hodimo med njimi, vidimo na levi cerkev sv. Radegunde, ki je posodila ime razloženemu naselju okrog nas, na jugu pa dolgi gozdnati hrbet Dobrovelj in Menine. Za gospodarskim poslopjem zavijemo na slabo vidno stezo, ki nas kmalu pripelje do širokega kolovoza. Po njem nadaljujemo do kapelice, se med drevjem vzpnemo na rob planjave in na cestnem ovinku poiščemo ravno stezo proti severu.

Vitke travnate bilke, ki se šibijo pod težo polnih latov, narahlo valovijo v ritmu pomladnih sap. Njihova stebla so videti tako krhka, vendar se vedno znova zravnajo – in obstanejo. Drugače je s ponosnimi drevesi. Zlepa se ne uklonijo in trmasto kljubujejo življenjskim preizkušnjam, toda ko privrši močan vihar, jih zlomi in razmeče kot zobotrebce.

Nekaj minut pozneje pridemo do asfaltne ceste, ki se pri kmetiji prelevi v širok makadam. Tod imamo dve možnosti: lahko gremo naprej po cesti in potem zložno zavijemo navkreber ali se takoj zagrizemo v strm travnik, ki so ga v začetku meseca barvale pogačice in orlice. Prva pot je daljša, druga napornejša in slabše označena, obe pa se zgoraj združita in iztečeta na cesto. Ta nas pripelje na Planinsko ravno, od koder se v pol ure povzpnemo do Mozirske koče.

Pot na Medvedjak, ki je od koče oddaljen približno tričetrt ure, gre sprva ob pašniku, na katerega so malce pred nami pripeljali živino. Zanimivo je bilo opazovati, kako so krave mirno in zadovoljno mulile sočno travo, ko pa so v daljavi zatopotala kopita in se je mednje zapodila čredica razigranih konj, so tudi same poskočile in zmedeno zdirjale vstran. Že naslednji hip je vse obmirovalo: konji so zaprhali, krave so sklonile glave in sončno poljano ob kapelici je znova zagrnila tišina.

Od Alpskega vrta, kjer se lahko sprehodimo med gorskim cvetjem ali preprosto posedimo na lesenih klopeh, nadaljujemo do hotela Golte. Za njim se po označeni poti ali kar naravnost pod vlečnico – če so nam ljubše strmine – povzpnemo na predvrh Medvedjaka. Tam naše pozornosti ne pritegujejo samo Rogatec in zasneženi vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp na zahodu, Dobrovlje, Menina in Zasavsko hribovje na jugu ter Celjska kotlina na jugovzhodu, ampak tudi raznovrstno cvetje, ki mu daje ton modrikasti svišč. Podobo dopolnjuje množica malih koprivarjev (na sliki), ki na majhnih zaplatah zemlje ponosno razkazujejo pisana krila.

Po vrnitvi do Mozirske koče, ki je odprta vse dni v tednu, krenemo še na drugo stran proti uro oddaljenemu Boskovcu. Tod je svet povsem drugačen, saj nas skoraj ves čas zagrinja gosto drevje. S kamenjem pretkana steza, ki se kmalu položi in presuka, nas po približno dvajsetih minutah pripelje do kolovoza. Z njega skrenemo na stezo, ki se pridruži strmi traktorski poti, nato pa čez razdrapano pobočje vzpne na golo sedelce. Tam zavijemo desno, nadaljujemo do razcepa poti proti Kalu in nekaj minut pozneje dosežemo vrh. Ta je res poraščen, toda če splezamo na lesen razgledni stolp, nam pogled zapleše daleč naokrog: od Gore Oljke na jugu, do Šaleške kotline s Šoštanjem in Velenjem ter naprej do Paškega Kozjaka in Pohorja na vzhodu.


Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Jurija v Mozirju je maša vsako nedeljo ob 7. in ob 10. uri.

Izhodišče: Radegunda (severozahodno od Mozirja)

Višinska razlika: približno 1.200 metrov

Dolžina poti (vzpon do Mozirske koče, na Medvedjak in Boskovec ter vrnitev do izhodišča): 7 do 8 ur

Težavnost: pot je lahka in večinoma dobro označena.

Zemljevid: Kamniško-Savinjske Alpe, 1:50.000