Golobinjek (461 m)
Objava:
10. 10. 2006 / 09:37
Deli:
Čas branja:
4 minute
Nazadnje Posodobljeno:
09.04.2021 / 13:15
Golobinjek (461 m)
| »Kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni,« pravi slovenski pregovor. Ta resnica nam je prihajala na misel pred dnevi, ko smo se v zgodnjem popoldnevu bližali cerkvi sv. Uršule na vrhu Golobinjeka. Zimsko sonce je prežarjalo speče vinograde in bližnje domačije, na grbinastem snegu se je svetlikalo na tisoče ledenih kristalov, krog in krog pa se je odpiral čedalje lepši razgled na valovito dolenjsko pokrajino. Ja, tako je s temi griči, ki zaznamujejo našo deželo: ko te neha motiti, da so majhni in nizki, postaneš vreden velikih stvari, ki jih ponujajo. Golobinjek se dviga na vzhodnem obrobju gričevnatega sveta, ki ga oklepata reki Temenica in Krka. Njegova pobočja deloma prekriva gozd, le na prisojnih legah so vinogradi, h katerim se stiskajo zidanice. Pod hribom leži na eni strani razpotegnjeno Globodolsko polje, na drugi pa Mirnopeška dolina, po kateri vijugata reka Temenica ter lokalna cesta med Trebnjem in Novim mestom. Ta dolina je bila v preteklosti prometno precej pomembnejša kot danes; po njej so med drugim ob svojih vpadih redno dirjali turški konjeniki. V središču Mirne Peči (kraj se prvič omenja že davnega leta 1228, iz tamkajšnje prafare pa so nastale številne dolenjske župnije) zavijemo pred mogočno cerkvijo sv. Kancijana proti vasi Gorenji Podboršt. Asfaltna cesta se hitro izvije iz objema hiš in krene čez ravnico, po kateri vijuga lenobna reka. Ko pridemo do nje, se izpod drevja na bregu nenadoma požene velika senca in z globokimi zamahi odjadra stran. Podobno srečanje doživimo tudi ob vrnitvi, ko se nad rečno gladino plazijo skrivnostne meglice. Skoraj na istem kraju ponevedoma znova preplašimo sivo čapljo, ki tiho brodi po nizki vodi. Velika ptica po nekajmetrskem letu pristane v varnem zavetju nasprotnega brega, za nekaj trenutkov obmiruje, potem pa se začne nemirno prestopati na dolgih nogah. Naposled ne zdrži več: čeprav jo opazujemo, krene obotavljivo proti vodi in po strmem bregu znova zabrede vanjo. Pri zadnji hiši na zgornjem koncu vasi, kjer se cesta konča, zavijemo okrog kozolca in krenemo v breg. Dobro uhojena steza nas popelje med vitkimi debli, za katerimi v zgodnjem popoldnevu že polegajo dolge sence. Vsenaokrog je blagodejna tišina, le pod nogami škriplje zmrznjen sneg, na katerem se vidijo sledovi kapljic, ki so padale z vej. Kmalu se svet položi. V snegu zarisana steza zavije v levo, mi pa še naprej sledimo markacijam, ki nas popeljejo znova navkreber. Čez nekaj minut pridemo na plano, krenemo do bližnjih hiš, zavijemo desno na cesto in se po odprtem svetu povzpnemo na vrh. Z Golobinjeka, od koder se označena planinska pot nadaljuje do uro in pol oddaljene Frate pri Ajdovcu, se v lepem vremenu odpira presenetljivo širok razgled. Kot nas je opozoril domačin, se od cerkve sv. Uršule (ta zaradi nenavadne oblike ves čas po malem priteguje našo pozornost) vidi od meje do meje: obzorje na jugozahodu zapira dolgi hrbet Gorjancev, iz katerega štrli antenski stolp na Trdinovem vrhu, na severozahodu pa se med golimi vejami belijo vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp. Na severu se v daljavi dviga tudi Kum, ki je s 1220 metri najvišji vrh Posavskega hribovja. S prostim očesom ne vidimo zanimive cerkve sv. Neže z dvema zvonikoma, zato pa dobro razločimo antenski stolp, ki stoji na mestu pred desetletji porušene cerkvice sv. Jošta. V isti smeri se nad zgornjim koncem Mirnopeške doline dviga Vrh sv. Ane. Pod njim leži slikovit obrh (močen kraški izvir izpod strme skalnate stene) Zijalo, kjer na površje znova priteče reka Temenica. Ta ponikalnica, ki izvira pod vasjo Javorje južno od Litije, prvič ponikne severozahodno od Vrha sv. Ane in drugič južno od Mirne Peči. Dobra dva kilometra pozneje še tretjič privre na plano, dobi ime Prečna in se pred Novim mestom izlije v Krko.  Povsem neoviran je razgled proti vzhodu, kjer ni visokih gora, ampak le nepregledna veriga nizkega gričevja. Na tej strani lahko med drugim vidimo grad Hmeljnik, do katerega pelje iz Mirne Peči označena pešpot, in množico gručastih vasi, ki počivajo sredi zasnežene pokrajine. Ostane nam še pogled proti jugu, kjer je pokrajina najbolj temačna in skrivnostna. Tam kraljujejo nepregledni gozdovi, sredi katerih se vzpenjajo vrhovi Suhe krajine in Kočevskega roga. Pri sv. Uršuli na Golobinjeku se lahko naučimo še ene modrosti: kdor se hoče naužiti lepega razgleda, mora obiskati kakšno cerkev. Pri vseh seveda ne vidimo tako daleč naokrog, povsod pa se nam odpirajo neslutena prostranstva v višavah. Nedeljska maša V župnijski cerkvi sv. Kancijana v Mirni Peči je maša vsako nedeljo ob 6.30 in ob 9.30. OSNOVNI PODATKI Izhodišče: Mirna Peč Višinska razlika: približno 230 metrov Dolžina vzpona: 45 minut Opis in težavnost: pot je lahka in dobro označena. Zemljevid: Trebnje, 1:50.000 |
4 / 22. jan. 2006
