V planinskih vodnikih, ki so izšli še v času Jugoslavije, večkrat naletimo na opombo, da je zaradi meje dostop na ta ali oni vrh prepovedan. Časi so se, hvala Bogu, spremenili in takšne nesmiselne omejitve so – čeprav so meje ostale – končale na smetišču zgodovine.

Med vrhovi, na katere se je nekoč nanašala omenjena prepoved, je bil tudi Goli vrh nad Jezerskim. To je zadnji pomembnejši vrh v grebenu, ki se vleče od Velike Babe proti severu. Njegova pobočja so poraščena z gozdom, le vršni del, pod katerim se beli pas skalovja, prekriva trava. Če ste se kdaj sprehajali okrog Planšarskega jezera, ki je bilo konec letošnjega septembra suho kot poper, ste najbrž opazili ošiljeno konico nad njim. To je Goli vrh.



Če se vam zdi, da bo naš tokratni izlet za vas prekratek, pustite avto na parkirišču ob jezeru in se v Ravensko Kočno odpravite peš. Drugače pa se zapeljite do križišča, kjer se od ceste, ki je medtem postala makadamska, odcepi pot proti Češki koči. Tam zavijte levo in po nekaj sto metrih pustite avto za naslednjim križiščem, kjer vas bo tabla z napisoma Goli vrh in Velika Baba usmerila v levo.

Od omenjenega križišča krenemo po markirani poti, ki gre mimo velike jase. Naslednje pol ure hodimo enakomerno navkreber po mešanem gozdu. Steza je presenetljivo široka in ravno prav strma, da se nekoliko ogrejemo in ne zadihamo preveč. Razgleda ni, le tu in tam opazimo med listjem, ki postaja iz dneva v dan redkejše, temno gmoto mogočnega skalovja, ki zapira krnico. Čez pol ure se drevje nenadoma razmakne in levo zgoraj zagledamo skalnati vršni del Golega vrha.

Potem ko hodimo nekaj minut skoraj naravnost proti vzhodu, nas spet zagrne drevje. Mešani gozd, v katerem je sprva veliko listavcev, višje neopazno preide v iglastega. Steza, ki je še vedno zelo široka, je tu tlakovana z iglicami, ki udušijo vsak korak. Tako tiho je, da se nam včasih zdi, kot bi vsi hodili po prstih. Gosto vejevje prepušča bolj malo svetlobe, zato nas kar malce preseneti modrina, ki se na lepem pojavi za enim izmed ovinkov. Smo na robu Jenkove planine, do katere smo hodili uro in četrt. Tu za nekaj trenutkov postanemo, da se naužijemo nevsakdanjega pogleda na morje zlatorumene trave, ki se izgublja v modrini jasnega neba. Kakšna ubranost!



Na osamljenem macesnu sredi planine že od daleč zagledamo rdečo tablo. Tu se pot razcepi: manj uhojena stezica na desni gre na Veliko Babo, širša pa zavije proti Golemu vrhu. Sprva je svet položen, vendar postane vzpon med drevjem kmalu dokaj strm. Steza je preprežena s številnimi koreninami, ki nam dajejo v suhem vremenu trdno oporo, v mokrem pa bi nam na njih pošteno drselo. Višje se med drevje pomeša ruševje, kar pomeni, da smo že blizu vrha. Pot je sedaj tako razgledna – vendar še zmeraj nič izpostavljena – da se znova in znova ustavljamo ter čez rumeneče macesne pogledujemo proti vršacem, ki jih obseva jesensko sonce. Nič čudnega, če se vzpon nekoliko podaljša in traja namesto predvidenih petinštiridesetih minut skoraj polno uro. No, saj se nam nikamor ne mudi. Kar naenkrat se razmakne tudi ruševje in se znajdemo na robu travnate vesine. Sledi le še nekaj metrov vzpona in že stopimo na razmeroma prostran vrh, kjer sta tudi žig in vpisna knjiga.

Med planinskimi vzponi po najvišjih vrhovih Kamniško-Savinjskih Alp ponavadi ne dobimo celovite slike o gori, po kateri hodimo. Pogled od blizu resda razkrije marsikatero podrobnost, vendar obenem ne daje pregleda nad celoto. Pravo predstavo o opravljeni turi dobimo šele takrat, ko se povzpnemo na katerega izmed bližnjih vrhov in od daleč opazujemo prehojeno pot. Toliko boljše, če je naše stojišče nekoliko nižje od opazovanih vrhov – tako so vršaci s svojimi prepadnimi stenami videti še bolj mogočni.



Zaradi obrobne lege in ravno pravšnje višine je razgled z Golega vrha res imeniten. Na jugu so kot na dlani najpomembnejši vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp s svojimi mogočnimi in kar malo temačnimi severnimi stenami. Najlepše vidimo Mrzlo goro in Veliko Babo, ki sta najbližji, ter zadaj Skuto, Dolgi hrbet, Grintavec in Kočno. Na vzhodu se dvigajo nad pokrajino Peca, Olševa in Raduha, na katero smo se povzpeli v septembru, ter v ozadju Uršlja gora. Na severu najbolj izstopata Obir in pred njim Pristovški Storžič, ki sta oba že v Avstriji. Na zahodu, kjer za primerno ozadje poskrbijo Julijci s Triglavom na čelu, najprej opazimo dolg greben Košute, za katerim se gnetejo Begunjščica, Stol in Vrtača. Spredaj je Virnikov Grintavec in nekoliko južneje Stegovnik, na katerem smo bili konec maja. Tista drzna konica ob njem pa je seveda Storžič.

Vzpon na Goli vrh je v lepem vremenu zaradi lahkega dostopa in odličnega razgleda res pravo doživetje, ki nam bo še dolgo ostalo v spominu.



OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Jezersko (Ravenska Kočna)

Višinska razlika: približno 800 m

Dolžina vzpona: 2 uri

Težavnost: pot je lahka

Zemljevid: Kamniško-Savinjske Alpe

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Ožbolta na Jezerskem je maša vsako nedeljo ob 9.30, v cerkvi sv. Andreja na bližnjih Ravnah pa ob 8. uri.