Inštitut Nove revije je izdal zbornik Goli otok po sedemdesetih letih, knjigo Mire Miladinović Zalaznik Izgubljeni spomini Vipave in knjigo Misliti narod v dolgih šestdesetih, uredil jo je Tomaž Ivešić.
Drugo taborišče (Žica) na Golem otoku. Foto: Ivo Žajdela

Goli otok po sedemdesetih letih
Goli otok je eden najhujših zločinov jugoslovanskega komunističnega režima. Teh velezločinov je seveda veliko, od revolucionarne morije (in zlorabe upora proti okupatorju) med drugo svetovno vojno, množičnih pomorov po vojni, množičnih zaplemb (čistih ropov) premoženja ljudi, t. i. nacionalizacije (zaplemb obrtniških in industrijskih objektov), množičnih povojnih aretacij in zapiranj, stalinističnih montiranih procesov, do najbolj trdega udbovskega režima, ki je ugonobil življenje vsaj dvema generacijama ljudi.
Toda udbovsko nasilje na Golem otoku je bilo v svetovnem merilu nekaj posebnega. Verjetno nikjer drugje v svetu, v državah zahodnih demokracij pa gotovo ne, se ni režim tako grozovito znašal nad ljudmi, kot je bil to Brozov in Kardeljev komunistični režim v Jugoslaviji ter na Golem otoku.

Goli otok je sinonim za najhujše nasilje

Mučenje internirancev, t. i. ibejevcev (IB je bila kratica za Informbiro) oziroma infombirojevcev, tistih, ki so se v sporu Broz – Stalin izrekali za Stalina in Sovjetsko zvezo, se je začel že v pristanišču Bakar pri Reki, kjer so porivali zvezane »zapornike« skozi palubo v trup ladje Punat tako silovito, da so si ob tem mnogi polomili okončine. Posledično so mislili, da jih peljejo na morišče oziroma jih bodo z ladjo vred potopili.

Še huje je bilo ob prihodu na Goli otok, kjer so morali iti skozi špalir »starih« golootočanov, ti pa so jih odurno žalili, pljuvali in zverinsko pretepali. Potem se je z enakim tempom najrazličnejšega nasilja, psihičnega s sistemom bojkota (popolne socialne izolacije), nenehnega siljenja k vzklikanju grobih ideoloških parol Titu in partiji, siljenju k t. i. revidiranju (spremenitvi stališč o Titu in partiji) do nasilja pri težkem, pogosto nesmiselnem delu (prenašanje težkega kamenja z enega mesta na drugo), do različnega fizičnega nasilja.
Pristan, kjer pristajajo ladje na Goli otok, nad njim je bilo prvo taborišče (Žica), leta 2003. Foto: Ivo Žajdela
Goli otok je še naprej »gol«, brez ustreznega spomenika
Sistem nasilja na Golem otoku je bil nepopisno brutalen. Interniranci so se mučili med seboj. Posledica je bila, da se o Golem otoku, to je o grozljivem dogajanju tam, ni smelo ne govoriti, še več, nekdanji golootočani o svojem bivanju na Golem otoku tudi niso ne mogli ne hoteli govoriti. Bilo je le nekaj izjem, od skoraj 15.000 tam interniranih v obdobju od leta 1949 do 1956, ki so spregovorili, pa še to šele ob demokratizaciji. Po letu 1990 je izšlo precej literature.
Nerazumljivo je, da Hrvaška ni na Golem otoku postavila spomenika na tem, v svetovnem merilu, svojevrstnem kraju, češ da nima nič z dogajanjem tam. Saj tudi Poljska govori, da ni imela nič z nemškimi koncentracijskimi taborišči na svojem ozemlju (Auschwitz, Majdanek), pa vendar so tam že dolgo spominski objekti.

Skrajni fizični ter psihični pritiski za moralni in psihični zlom zapornikov
Inštitut Nove revije je zdaj izdal zbornik Goli otok po sedemdesetih letih, uredila ga je Manca Erzetič, v katerem je objavljenih devet vsebinsko različnih besedil devetih avtorjev o Golem otoku, od spominskih in refleksivnih do več tehtnih politično-socioloških analiz in razmišljanj.
Andrej Aplenc je pod naslovom Dvakrat na Golem otoku – Osebno pričevanje napisal še en spomin na svojo kalvarijo na Golem otoku in razmislek o njej. Na Golem otoku je bil zaprt eno leto. Po izpustitvi se je uprl zahtevi Udbe za sodelovanje, zato je bil ponovno zaprt na Golem otoku za dve leti. V pričevanju je povedal svoje mnenje o osnovnem namenu Golega otoka, kjer je Udba uporabljala skrajne fizične ter psihične pritiske za moralni in psihični zlom zapornikov. V 90. letih, v novi državi Republiki Sloveniji, je bil sodno rehabilitiran.
Vodni zbiralnik (detajl) nad drugim taboriščem na Golem otoku (leta 2004). Foto: Ivo Žajdela
Dolžnost spomina na Goli otok
Manca Erzetič piše o Golem otoku kot totalitaristični zastraševalni metodi komunističnega režima, poleg morilske medvojne revolucije, povojnih pomorov, zaplemb in zapiranj samo še o eni v vrsti mnogih.
Mira Miladinovič Zalaznik je v prispevku Dolžnost spomina – Goli otok danes podala študijo primera mornariškega časnika, hidroletalca in partizana Ivana Konteja. Po sprejetju Resolucije Informbiroja 28. junija 1948 se ni ogradil od brata, ki se je izrekel za Stalina. Zaradi agitacije in propagande je bil obsojen na osem let strogega zapora. V zaporih, tudi v koncentracijskem taborišču Goli otok, je prebil šest let in tri mesece.
Božidar Jezernik je v prispevku Golootoška šola delavskega samoupravljanja zapisal, da je Komunistična partija Jugoslavije prevzem oblasti izvedla povsem v skladu z učbeniki boljševiških partijskih šol za vzpostavitev diktature proletariata.
Tako je bila prednostna naloga na seznamu voditeljev socialistične revolucije uničenje okupatorskih sil in njihovih domačih sodelavcev. V skladu s tem je režim z njimi neusmiljeno obračunal. Vendar pa, trdnejša ko je bila oblast Komunistične partije, večja je bila teža njene notranje opozicije. Njena potencialno velika nevarnost je prišla do izraza zlasti po sporu med Moskvo in Beogradom leta 1948.
Objavljeni so še naslednji prispevki:
Renato Podberšič: Goli otok v zgodovinski zavesti
Bernard Nežmah: Goli spomin na Goli otok
Dean Komel: Zakaj nas ni več strah Golega otoka?
Marijan Rogić: Osvrt na Goli otok – Osobna ispovijest
Stjepan Štivić: Memorizacija Golog otoka u Hrvatskoj.
Zapuščene stavbe iz kasnejšega obdobja nad pristaniščem. Tu je bilo v začetku prvo taborišče (Žica) na Golem otoku. Foto: Ivo Žajdela
Mira Miladinović Zalaznik: Izgubljeni spomini Vipave
Knjiga z naslovom Izgubljeni spomin Vipave ter podnaslovom Generalmajor Johann von Maasburg in njegovi (671 strani) je posvečeno reševanju izgubljenega spomina na visokega častnika avstro-ogrske vojske in slikarja, ki je bil pol stoletja vezan na Vipavo.
Družina njegove soproge Rose Tribuzzi je tu izpričana že od srede 18. stoletja. V Vipavi sta zakonca vzgajala sinova, jima privzgojila ljubezen do slovenskih krajev in ljudi ter ju iz Vipave videla oditi v véliko vojno. Od upokojitve leta 1909 pa do smrti leta 1923 je bila Vipava središče Maasburgovega življenja. O tem je zapustil dnevnik, ki ga je pisal tudi med vojno.
Ob njenem koncu je doživel razpad Habsburške monarhije, ustanovitev kraljevine SHS in priključitev Vipave Italiji. Možnost priključitve slovenskih krajev Italiji, ki je pretila po vstopu Italije v vojno na strani antante, je odklanjal in obsojal od leta 1916.
Vdova Rosa in sin Willi, ki je prvo svetovno vojno preživel kot aktiven častnik, medtem ko je mlajši sin, prav tako častnik, umrl v vojni, sta dočakala konec naslednje svetovne vojne v Vipavi. Tu sta bila priča dogodkom in ukrepom, ki so sledili izbruhu »svobode«.
Izčrpno uvodno študijo na prvih sto straneh z naslovom Vipava in Vipavci v drugem desetletju prejšnjega stoletja je napisal zgodovinar Drago Sedmak. Sledi študija Mire Miladinović Zalaznik in Maasburgova kronika v prevodu in še v transkripciji (v nemščini).

Tomaž Ivešić: Misliti narod v dolgih šestdesetih
Zgodovinar dr. Tomaž Ivešić je uredil knjigo z naslovom Misliti narod v dolgih šestdesetih in podnaslovom Slovenski intelektualci o slovenskem narodu ter njegovi preteklosti in prihodnosti, napisal je tudi spremno študijo. Knjiga predstavlja dragocen prispevek k razumevanju nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji in začetku slovenskega nacionalnega preporoda pod socializmom.
V spremni študiji je Ivešić analiziral večino zbranih objav slovenskih intelektualcev na temo kaj narod sploh je in kako ga razumeti v »dolgih šestdesetih«, to je med letoma 1960 in 1970, ko so slovenski intelektualci po opustitvi ideje o jugoslovanski socialistični naciji začeli pisati več o slovenskem jeziku, kulturi ter zgodovini. Pri študiji je avtor vključil misli slovenskih intelektualcev iz matice, zamejstva in emigracije, kakor tudi raznolik nabor piscev v svetovnonazorskem smislu. S tem je opozoril na pluralnost razumevanja samega koncepta naroda v obravnavanem obdobju.

Franc Jeza: Poslanica slovenskemu narodu za novo leto 1962
Spremni študiji sledijo viri v obliki dragocenih spominov dr. Ernesta Petriča, ki je v obravnavanem desetletju doživel hiter vzpon v karieri, ko je kot mladi raziskovalec na Inštitutu za narodnostna vprašanja prešel v Izvršni svet pod vodstvom Staneta Kavčiča.
Dokumenti iz arhivov prinašajo faksimile objav letaka Franca Jeze Poslanica slovenskemu narodu za novo leto 1962, pismo Lojzeta Udeta st. glede debate Ćosić-Pirjevec ter daljše razprave Rudolfa Mencina na temo kaj je narod.
Glavnino prispevkov na 286. straneh tvorijo faksimili najpomembnejših objav na temo naroda po izboru urednika monografije, ki vključujejo slovenskemu bralcu bolj in manj znana imena: Boris Pahor, Primož Kozak, Ernest Petrič, Aleš Lokar, Marijan Kramberger itd.

Dean Komel: Horizonti kontemporalnosti
Dean Komel se v Horizontih kontemporalnosti tematsko osredotoča na razumevanje smisla, ki ga je obravnaval že v Obeležjih smisla (2016) in Totalitariumu (2019), v novi knjigi pa ga zasnuje na način misliti v paralelah. Taka zastavitev mu omogoča razvitje hermenevtične topike, ki presega okvire filozofske logike v paraleli misli in besede. Druga določilna topika, ki zadeva spletanje horizontov izkustva, je paralela bivanja v času in prostoru.
Osrednje vprašanje, ki ob tem nastopi, Kaj je z našo sodobnostjo? je podano v okviru razgrnitve kontemporalnosti razumevanjskega konteksta kot možne osnove oblikovanja humanistične vednosti. Humanistična vednost ni nikoli vrednostno nevtralna, kolikor je pozorna do tega, kakšen smisel ima za nas neko spoznanje, delovanje ali stvaritev, nadalje pa jo opredeljuje posredovanje smisla v jeziku.
Avtor posebej razgrne tako vrednostni kot komunikativni vidik razumevanja smisla, najprej v okviru humanistične, nato pa tudi širše družbene diskusije. Glede slednje velja, da čim bolj informacijsko sili v osredje z aktualnosti, tem bolj se ji odmika sama forma sodobnosti. S tem se nikakor noče spodbijati pomena družbene kritike, ki se je od razsvetljenstva naprej zastavljala prav iz odnosa do aktualnega, je pa vprašanje, na katerih tleh in iz katerega obzorja postavlja lastne kriterije.
In še: kaj sploh izpolnjuje okrožje lastnega, če napotitev nanj ne seže dlje od izpraznjenega smisla in nihilizma? Je temu moč zoperstaviti humanizem drugega smisla? Poskus odgovora je v zaključnih poglavjih knjige posredovan v paralelah lastne kontemplacije.

1/4