Sestra Terezija Hostnik je doma iz male vasice Podroje v župniji Šmartno pri Litiji. Najstarejša izmed osmih otrok je odraščala na kmetiji, kjer danes kmetujeta njen brat in zet. Med sestrami je tudi njena sestra Cirila, prav tako redovnica. Terezija aktivno živi v župniji Šentjernej, kjer pomaga pri župnijskih opravilih in pripravi na verouk. Prostega časa skoraj nima, a ko ga najde, ga izkoristi za molitev, branje, sprehode v naravi, obdelovanje vrta ter ročna dela.

Terezija Hostnik. FOTO: Osebni arhiv 

Kako se počutite ob tem, da imate isto ime kot svetnica in cerkvena učiteljica Terezija Deteta Jezusa? 

Ime Terezija sem dobila, ker sem rojena na njen god, torej praznujem samo enkrat. Domači me še vedno kličejo kot v otroštvu Rezka. Pred prvimi zaobljubami se lahko odločimo za novo ime ali pa ohranimo krstno ime. Meni je mala Terezija veliko pomenila, zato sem ohranila njeno ime. Zelo rada berem njeno Povest duše. V marsičem jo lahko posnemam, tudi to, da sem od majhnega čutila željo, da grem v samostan. 

Hvaležna sem Bogu in staršem za to ime. (s. Terezija Hostnik)

Sv. Terezija je bila globoko navezana na svojo družino, zlasti na starša, ki sta bila razglašena za svetnika. O njiju je celo zapisala: »Dobri Bog mi je podaril očeta in mater, ki sta bila bolj vredna nebes kakor zemlje.« Kako pomembna je bila vaša družina na poti vaše vere?

Moja družina je bila ključna na poti vere. Skupaj smo molili in hodili k maši (4 kilometre daleč), sprva peš, kasneje z vozom, motorjem in avtom. Predvsem sem občudovala živo očetovo vero. Bil je aktiven v družbi in Cerkvi. Rad je pomagal ljudem v stiski, rad je imel nas otroke, posebno najmlajši sta bili njegovi ljubljenki, pa ne razvajeni. Kljub bolezni srca je delal na kmetiji, kupil je prve stroje, s katerimi je lažje obdeloval zemljo. Prav nič nam ni manjkalo, vsi smo se lahko izšolali. Ko sta se rodili dvojčici, je postala Božja ljubezen do nas še bolj otipljiva. 

Terezija Hostnik z družino. FOTO: Arhiv s. Terezije Hostnik

Kot 15-letno dekle sem bolj čutila z mamo, ki je doživljala nerazumevanje okolice, kaj je treba toliko otrok. Mama je veliko pomagala očetu, zaradi njegove bolezni ga ni pustila samega na delo na travnike, polja ali v gozd. Bog nas je ravno v tem času tako obdaroval, da sem čutila, kako se splača popolnoma izročiti njemu, »on nikoli ne osramoti mojega zaupanja«, kot pojemo pri zaobljubah. Ta globoka vera staršev me je navdala z zaupanjem, da lahko svoje življenje podarim Bogu, saj me nikoli ne bo razočaral, tako kot ni razočaral staršev.

Terezija ob praznovanju rojstnega dne in godu skupaj z bratom Tinetom. FOTO: Arhiv s. Terezije Hostnik

Terezija je že v mladih letih čutila klic, da vstopi v samostan, in je celo osebno prosila papeža za dovoljenje. Kakšna pa je bila vaša pot?

Konec osnovne šole sta mojo prijateljico in mene povabila profesorica in njen mož, sodnik za en teden v Ljubljano, da bi si ogledali »drugačen svet«. Uživali sva v potovanjih in novih doživetjih, a ne bi zamenjali družine in našega preprostega doma. Konec osmega razreda me je sestra katehistinja povabila na duhovne vaje v Ljubljano, kjer sem sestri predstojnici na koncu zaupala, da želim v samostan. Ko sem doma povedala svojo odločitev, mi starši niso branili.

Sestre de Notre Dame ob praznovanju Terezijinega jubileja (40 let). FOTO: Arhiv s. Terezije Hostnik

Na odločitev je vplivala tudi prisotnost sester v župniji, ki so učile verouk, gospodinjile in šivale. Rada sem hodila na počitnice k teti Rezki, ki je bila gospodinja pri bratu duhovniku. Po končani gimnaziji sem šla v München na akademijo za učiteljico gospodinjstva, ki so jo vodile nemške sestre de Notre Dame. Po noviciatu v Münchnu, ki je leto intenzivne priprave na redovno življenje, sem leta 1982 naredila prve zaobljube, šest let kasneje pa večne v Kopru, tako da sem 42 let redovnica. Svoje poslanstvo sem opravljala v malem semenišču v Vipavi, na škofiji v Kopru in v samostanu v Ilirski Bistrici. Že več kot 20 let sem s sestro Karmen v župniji Šentjernej, kjer opravljam gospodinjska dela, učim verouk, organiziram duhovne obnove za otroke in še mnoge druge naloge, ki so potrebne v župniji.

V Rimu s s. Karmen in s. Magdo. FOTO: Arhiv s. Terezije Hostnik

Rdeče vrtnice so simbol sv. Terezije, ki je obljubila, da bo po smrti trosila vrtnice milosti. Ali ste v svojem duhovnem življenju doživeli kakšno posebno znamenje ali izkušnjo milosti, ki vas spominja na to obljubo? 

Pred pomembnimi odločitvami sem se pogosto obračala na njo in vedno bila uslišana. Imam več njenih slik v sobi, na katere se obračam v težavah ali ob lepih trenutkih. O Božji ljubezni do mene, ki jo čutim po priprošnji svoje zavetnice, bi lahko veliko napisala, a je težko pisati o osebnih stvareh, mnoge ostanejo skrite v najgloblji notranjosti. 

Ljubiti! Zato je ustvarjeno naše srce. (sv. Terezija Deteta Jezusa)

Poklicana sem bila, da odidem za eno leto v Nemčijo pomagati v domu ostarelih sester. Težko sem pustila verouk in inštrukcije, a sem se odločila in izročila svojo pot mali Tereziji. Ne samo, da sem ob bolnih in umirajočih sestrah pridobila veliko izkušenj, po nekaj mesecih je prišla k meni sestra in mi pokazala pismo, da se je premislila, ko je videla, da sem prišla pomagat iz druge dežele in bo ostala v samostanu in pri negi bolnikov. Hvaležna sem Bogu, da sem ubogala, po zgledu male Terezije. Večkrat sem sprejela novo poslanstvo, tudi v tujini, v Srbiji, Nemčiji in Rimu, in vedno sem videla, kako je Bog blagoslovil moj "da" Njegovi volji. Terezijine besede so: »Popolnost je v tem, da izpolnimo njegovo voljo, da smo to, kar on hoče, da smo.« (Rokopis A. str. 15)

Blaženi papež Janez Pavel II. je ob sklepu svetovnega dneva mladih v Parizu leta 1997 napovedal, da bo Terezijo iz Lisieuxa razglasil za cerkveno učiteljico. Zakaj mislite, da je njeno sporočilo še posebej pomembno za mlade? 

Terezija je zelo simpatična svetnica ravno zaradi svoje majhnosti, skromnosti in ponižnosti. Lahko rečemo, da je bila zaljubljena v Jezusa in je priča njegove usmiljene ljubezni do vsakega človeka. Zanimivo je, da se je ohranilo toliko simpatičnih fotografij, ki jih je naredila njena sestra Celina. Imela je posebno dovoljenje, da je v samostanu lahko uporabljala fotoaparat.

Praznovanje godu. FOTO: Arhiv s. Terezije Hostnik

Večkrat sem že imela duhovne vaje za dekleta o mali Tereziji in vsakič jih je njena zgodba zelo pritegnila, čeprav je zelo drugačna od zgodb današnjih deklet. Je toliko drobnih stvari, ki mlade pritegnejo: ljubezen do družine in v družini, sprejemanje trpljenja, odpovedi, žrtve, kasneje v samostanu je znala čudovito prenašati nerazumevanja, mnoga ponižanja, končno težko bolezen in smrt. Pritegne tudi njeno ostajanje v ozadju. »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik« (Mr 9, 35). Pritegne njena skromnost, majhnost, prisrčnost, občutljivost in obenem neverjetna moč za premagovanje vseh ovir na poti k Bogu.

Terezija je s svojim zgledom postala oznanjevalka svetosti in verjela, da je mogoče biti svet kjerkoli – v samostanu, družini ali službi. Kako lahko ljudje danes sledijo njenemu zgledu? 

Gotovo je Terezija učiteljica molitve, ki jo takole opredeli: »Silna je moč molitve. Čisto preprosto povem dobremu Bogu, kar mu imam povedati. Zame je molitev stvar srca, preprost pogled k nebesom, vzklik hvaležnosti in ljubezni, pa naj bom vesela ali potrta. Molitev je nekaj velikega, nekaj nadnaravnega, nekaj, kar mi osreči dušo in me druži z Jezusom«. (Rokopis C, str. 215)

Terezija Deteta Jezusa iz Lisieuxa. FOTO: Misijonsko središče Slovenije 

Potem v sprejemanju in prenašanju trpljenja, kot smrt mame pri štirih letih, težka bolezen očeta, njena bolezen, nerazumevanje in preizkušnje v samostanu, duhovna suša. Vse je zelo pogumno prenašala in darovala Jezusu kot žrtev za duše. »Trpimo za duše in poslednji dan nam bo Jezus hvaležen. (Pismo 94, 14.7. 1889, sestri Celini).