Sestra Ema, kdo je zaslužen za izbiro vašega imena? Kako ste ga dobili?

Mami. Pravi, da ji je bilo to ime vedno všeč, je pa morala prepričati še svojega moža, tako da to ime nosim jaz, ki sem sicer njuna tretja hči.

FOTO: Arhiv s. Eme Alič

Vaša krstna zavetnica sv. Ema Krška je bila na gradu Pilštajn deležna skrbne krščanske vzgoje in že mlada zaslovela ne le po lepoti, ampak tudi po krepostih. Kdo je Kristusa in lepoto krščanskega življenja približal vam?

Tu so najprej starši in širša družina pa tudi celotno okolje, v katerem sem odraščala – župnija, vas, vsa naša Poljanska dolina. Krščanstvo in njegove vrednote so mi bile položene v zibelko in sploh v vse pore življenja.

K bolj osebni odločitvi za Boga pa so še posebej prispevali župnik, v najstniških letih bratje kapucini, predvsem pa prijatelji. A kakorkoli pogledam na življenje, vidim, da je bil vedno na delu Sveti Duh. Nič ni naključje in v vsem je velika skrb in vodstvo Boga samega. Zaradi milosti Njega samega ga poznam.

Sv. Ema je živela na prelomu z 10. na 11. stoletje. Slovenci so se ji priporočali že vsaj od 13. stoletja, ko je bila razglašena za blaženo, do kanonizacije pa je prišlo šele pred 86 leti.

Mlada plemkinja Ema je dobila dobrega moža, grofa Viljema. Kot najmogočnejša posestnika na Slovenskem sta živela bogoljubno in skrbela za ljudstvo. Vi ste svojo pot že zelo mladi našli v redovnem življenju. Kako ste prepoznali, kam vas kliče Gospod?

Gotovo je moja pot predvsem čudovito delo Svetega Duha. Verjamem, da je seme poklica vame položil že v začetku mojega življenja, a sem ga skozi leta počasi odkrivala. Najprej s tem, da se mi je zdelo redovništvo nekaj posebnega, potem vse bolj tudi nekaj privlačnega. Dokler si nisem že v zgodnjih najstniških letih postavila vprašanja: »Katera pot je zame?« pri čemer sem razumela, da sta tako možnost poročenega kot Bogu posvečenega življenja lepi in mogoči, da pa je le ena zame.

FOTO: Arhiv s. Eme Alič

V kasnejših letih sem odkrivala zgled sv. Frančiška Asiškega, ki me je vse bolj navduševal, obenem je v meni raslo veselje nad tem, da bi oznanilo Božjega kraljestva prinašala mladim in otrokom. Nekaj mesecev pred maturo na duhovnih vajah pa sem v globokem in resničnem duhovnem izkustvu dobila potrditev, da je meni namenjena pot redovništva. Vse to se je sestavilo v novo pot, ko sem kmalu zatem spoznala šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja.

V hudih preizkušnjah ob smrti obeh sinov in moža je globoko verna sv. Ema oporo našla v Bogu. Bolj kot v premoženje je zaupala vanj, zato je materialne dobrine še naprej z lahkoto razdajala. Zidala je cerkve in samostane, ustanavljala župnije. Tudi vi s svojim delom gradite Cerkev, kajne? Malo drugače, seveda. :)

Učitelj gradnje cerkva je sv. Frančišek. Ni se spraševal, čemu, ni delal izračunov in načrtov. To je storil, ker mu je naročil Gospod. Tako ni ravnal le, ko je šlo za zidavo cerkva s kamnom. Tudi pri gradnji Cerkve je šlo enako. Gradil jo je na povabilo Gospoda. Gradil jo je, ker jo je močno ljubil. Lep oris tega je prvo misijonsko potovanje bratov. Na pobudo Svetega Duha so šli pridigat v nemške dežele. Niso poznali jezika in navad, zato so ravnali tako nerodno, da so jih zamenjali za krivoverce in so se domov komaj vrnili živi. Človeško gledano je bil ta misijon poraz. A Frančišek je bil srečen, saj je izpolnil besede: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.«

FOTO: Arhiv s. Eme Alič

Takšna gradnja Cerkve je zgled za vse kristjane. Tako jo je gradila tudi sv. Ema. Gre za odgovor na Besedo, ki prihaja od samega Boga. Povabilo za nekaj specifičnega. Kot redovnica imam srečo, da lahko to odkrivam skupaj s predstojnicami in skupnostjo. Prepoznati skušamo, kje in kako Gospod želi, da zidamo.

Iščemo nove poti za poučevanje verouka, ki pa starih ne bi zrušile.

Iščemo nove poti za poučevanje verouka, ki pa starih ne bi zrušile, ampak bi skušale zidati na zidovih, ki so ostali iz preteklosti. Otroke in mlade zbiramo na duhovnih vajah in duhovnih obnovah, da bi ob izkušnji skupnega življenja evangelij postajal konkretnejši. Predvsem pa Cerkev zidamo s svojim življenjem. Prav naše skupno življenje je namreč temeljno poslanstvo redovništva.

Na god sv. Eme v evangeliju beremo: »Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« (Lk 12,34) Prav podobno vašemu geslu ob večnih zaobljubah! »Veselite se, ker so vaša imena zapisana v nebesih.« (Lk 10,20b) Kako doživljate svojo zavetnico, vam je blizu? V čem si jo jemljete za zgled?

Ravnala je malo drugače kot sv. Frančišek Asiški. Še kot bogata je naredila veliko dobrega. Svoje bogastvo je povsem zapustila šele proti koncu svojega življenja. Vseeno pa je bila blizu preprostim, vsakdanjim ljudem.

FOTO: Arhiv Družine

Ne vem, kako mi uspeva, a sama si res želim biti blizu ljudem. Po eni strani ker sem družaben človek, po drugi pa ker bi rada, da se evangelij živi v vseh krajih, stanovih, časih, načinih … To pa pomeni, da ni mišljeno, da se bodo drugi postavili na mojo raven, ampak da jih jaz skušam doseči v njihovi vsakdanjosti. Saj to naj ne bi bilo težko: Kristus je namreč tak. Le posnemati bi ga morali.

Emo Krško umetniki navadno upodabljajo kot imenitno gospo z ustanovno listino, vrtnico ali modelom cerkve.

V Sloveniji sta sv. Emi Krški posvečeni dve cerkvi, v Kozjem in Sveti Emi. Pa tudi »njena« Krka na Koroškem ni daleč. Ste že obiskali katerega od teh svetišč? Ali celo prehodili delček Emine poti, ki povezuje kraje, povezane s sv. Emo?

Celo cerkev moje rodne fare Javorje nad Škofjo Loko je del Emine romarske poti. Baje da zato, ker so v preteklosti imeli zaobljubljeno romanje k sv. Emi na Koroško. Tam sem že nekajkrat bila, a še nikoli peš. Dvakrat ali trikrat sem bila tudi v kraju Sveta Ema, v Kozjem pa še ne.

FOTO: Arhiv s. Eme Alič

Lani je imela s. Rebeka Kenda na svojih tednih duhovnosti za otroke na Prežganju, kjer vedno spoznavajo svetnika, ravno sv. Emo. Njej in mladim sem se pridružila na peš romanju, ko smo obiskali nekaj krajev povezanih z njenim življenjem, med drugim tudi Sveto Emo in Pilštajn.

Sv. Ema je v Avstriji zavetnica krške škofije in dežele Koroške. Je priprošnjica za srečen porod, k njej pa se zatekajo tudi zakonci, ki si želijo otrok, in tisti, ki imajo težave z očmi. Kdaj pa se ji priporočate vi?

Imena svetnikov res niso vedno na mojih ustnicah. Ko pa se z mislijo pomudim pri njihovih zgledih in če me ti prevzamejo, se rodi iskrena molitev, da bi še meni pomagali pri odkrivanju Božje volje in življenju v Njegovi bližini.

Poleg že omenjenega, da mi je blizu Emina naravnanost k preprostim ljudem, me nagovarja tudi njena priprošnja za srečen porod. Izročam ji slovenski narod, da bi se odprl življenju. Naj nam pomaga, da bi zadostili za skoraj polovico splavljene generacije (že sama sem del take generacije). Naj pomaga mladim, da bi življenje vzljubili in se z vsem srcem odločali zanj.

FOTO: Arhiv s. Eme Alič

Obenem pa naj nam vsem pomaga, da bi se odpirali, da bi v nas raslo novo Božje življenje, da bi postali novi ljudje, sredi razkristjanjenega sveta možje in žene evangelija, v očeh sveta norci evangelija, a v resnici tisti, ki nas krepita Božja moč in Božja modrost (prim 1 Kor 1, 18-32).

Po podatkih SURS ime Ema nosi vse več prebivalk Slovenije, trenutno 6193. Zaseda že 32. mesto med vsemi ženskimi imeni v Sloveniji. Zadnja leta je vedno med najpogostejšimi imeni novorojenk.

Ob koncu pa vse najboljše, obilo blagoslova za god! Kako ga najraje praznujete?

Hvala. Doma smo praznovanje začeli z običajem na predvečer goda, ki mu pravimo »lofiranje« in je še danes živ. Sorodniki in sosedje pridejo pred hišo godovnjaka in z različnimi pripomočki ropotajo. Godovnjak teče za njimi in jih skuša obliti z vodo. Ko je prvi moker, se ropotanje konča. Sledi srečanje ob kapljici in prigrizku.

FOTO: Arhiv s. Eme Alič

Praznovanje v samostanu je zelo preprosto, a močno prisrčno. Pogrinjek, rože, preprosti dar, voščila. Prejmemo pa tudi en poseben, a zelo dragocen dar: sveto mašo po namenu sestre, ki goduje. V njeni prošnji in z molitvijo jo takrat podpre vsa skupnost.