Današnji godovnjak se je rodil kmalu po začetku druge svetovne vojne v Šmihelu pod Nanosom. Pastirsko službo opravlja že skoraj 54 let. Zadnja leta je duhovni pomočnik v Župniji Hrpelje-Kozina v kraški dekaniji. Veliko mu pomeni glasba, rad piše pesmi. Sv. Vidu za zdaj še ni posvetil nobene, a volje, moči in načrtov, morda tudi za pesem v čast sv. Vidu, mu ne manjka.

Rodili ste se med drugo svetovno vojno v družini z veliko otroki. Kdo vam je izbral ime Vid, ki izhaja iz latinskega imena Vitus, kar pomeni življenje ali voljan?

14. junij 1941 je dan mojega rojstva. Naslednji dan - na god sv. Vida - pa še krstno prerojenje pri Fari. Staršev nisem spraševal, zakaj so mi sv. Vida izbrali za nebeškega zavetnika. V naši številčni družini je bilo 10 otrok. Bog nas je preživljal z delom na kmetiji. Skoraj novo rojstno hišo nam je okupator požgal, ko sem imel dve leti. Zatem so nas sprejeli dobri ljudje, dokler se nismo začasno naselili v lastnih barakah in končno v nedokončani hiši.

Kako vas je zaznamovala srednja verska šola in kako se spominjate mašniškega posvečenja, od katerega je minilo že več kot 50 let?

Osnovni pouk sem obiskoval v Šmihelu, nižjo gimnazijo v Postojni. Srednja verska šola v Vipavi in tam tudi življenje v Malem semenišču sta me močno pozitivno zaznamovala. V Titovi vojski sem zmogel kljubovati vsem nasprotovanjem vere in z Božjo pomočjo tudi zmagati. Nato sem študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani.

Kot strežnik sem rad obiskoval svete maše. Velikokrat sem šel z župnikom tudi na podružnice. Nedeljske, praznične maše in večernice so predstavljale lepa doživetja. Zato se ne čudim, da me je Božja previdnost privedla do mašniškega posvečenja. Prejel sem ga v božjepotni Marijini cerkvi v Logu na Vipavskem, 29. junija 1969. Skoraj 54 let duhovništva je zdaj za menoj. Že nekaj let sem duhovni pomočnik v župniji Hrpelje-Kozina v kraški dekaniji.

Ob 80-letnici so mu nečaki podarili karikaturo, ki jo je narisal Marino Samsa.

Veliko vam pomeni glasba, znani ste po tem, da pišete pesmi. Ste že napisali kakšno pesem, posvečeno sv. Vidu?

Prvo pesem sem napisal v Malem semenišču. Bila je pamflet ravnatelju. Ta je zaznal, da sem pisal o njem. Moral sem jo prebrati pred njim. Rekel mi je le: `Vrzi jo v peč in ne piši več kaj takega.´ Prešel sem na drugačno vsebino. Koliko je vseh pesmi, ne vem. Pri pisanju imam namen, da bi bila vsebina razumljiva, poučna in Boga slavilna. Brat mi je rekel, da pišem kakor Slomšek. Najobširnejša je pesnitev o božjepotni cerkvi na Vitovljah, ki ima 1261 vrstic. Sv. Vidu še nisem posvetil nobene pesmi.

Sv. Vida je oče skušal odvrniti od krščanstva. Za vero je moral veliko pretrpeti, tudi mučili so ga. Kako vas njegova življenjska zgodba nagovarja? Ali vidite kakšne podobnosti z njim?

Novomašno geslo `Gospod, uči me spolnjevati tvojo voljo´, je moja pogosta prošnja. Hvala Bogu, da mi kljub starosti in bolehnosti še vedno pomaga ohranjati kar veliko poguma. Imam še veliko načrtov. Sveti Vid je pogumno prestal vsa nasprotovanja in ostal trden v veri. Njemu se prisrčno priporočam ob godovanju. Brez dvoma upošteva mojo prošnjo in pri Bogu posreduje tudi zame. V mašnem hvalospevu ob godu sv. Vida sem še posebej nagovorjen, ko Bogu priznavam: `Tvoj sveti mučenec, sveti Vid, je po Kristusovem zgledu prelil svojo kri v slavo tvojega imena in tako razodel čudovito delo tvoje milosti. V človeški nemoči kažeš svojo Božjo moč in slabotne sile krepiš za junaško pričevanje po našem Gospodu Jezusu Kristusu.´

Že tri desetletja se današnji godovnjak ukvarja z ustvarjanjem v kamnu. Na fotografiji je relief – kamnita kapelica v Šmihelu pod Nanosom, njegovi rojstni vasi. »Vse v Božjo slavo,« pravi. FOTO: Klemen Premrl

V drugem hvalospevu pri mašah svetnikov pa vsemogočnega večnega Boga slavim: `S čudovitim pričevanjem svojih svetnikov vedno znova poživljaš moč svoje Cerkve in nam daješ očitna znamenja svoje ljubezni. Tvoji sveti nas spodbujajo s svojim svetlim zgledom, in vedno podpirajo s svojo bratsko priprošnjo, da bi se tudi v nas uresničila skrivnost odrešenja.´ Iz obeh hvalospevov lahko spoznate življenjsko zgodbo sv. Vida, ki me v življenju spremlja in nagovarja. V čem sem podoben sv. Vidu mi je skoraj nemogoče pisati, ker ga ne dohajam. Nekaj podobnosti je v mojem prizadevanju za življenje po evangeliju.

Godovnjak Vid Premrl: »Sveti Vid, čigar ime smem nositi, prosi zame pri Bogu!« FOTO: Klemen Premrl

O Vidu kroži kar nekaj pregovorov, kot je denimo »Sveti Vid češenj sit.« Kako v vaših koncih gledate na ta pregovor?

Nisem razumel, ko mi je marsikdo kot otroku dejal: `Sveti Vid volka vidu.´ Pregovor `Sveti Vid češenj sit´, smo razumeli, da so takrat češnje zrele. Plezali smo na visoka drevesa in zobali drobne češnje, ker drugačnih skoraj ni bilo. Lomili smo tudi veje in jih metali tistim na tleh. Včasih smo veje, polne češenj, nesli domačim. Po nekaj desetletjih pa so me na Vipavskem poučili o drugačnem pomenu pregovora. Tam so češnje ob godu sv. Vida že črvive. Tam je god sv. Vida mejnik, ko se češenj več ne uživa.