Primož Lorbek je duhovnik mariborske nadškofije, po rodu pa prihaja iz župnije Zavrč, kjer je preživel svojo mladost ob očetu Janku in mami Frančiški. Trenutno deluje kot kaplan v župnijah Hajdina in Št. Janž na Dravskem polju, obenem pa je upravitelj Univerzitetne župnije Maribor, kjer skrbi tudi za hrvaško katoliško misijo v Mariboru.

Primož Lorbek z ministranti. FOTO: Osebni arhiv 

»Pot me je torej zanesla v Maribor, kjer sem najprej obiskoval srednjo gradbeno šolo, nato pa dve leti študiral na fakulteti za gradbeništvo. Kasneje sem prešel z gradnje mostov na gradnjo povsem drugačnih mostov, med Bogom in ljudmi,« pravi o odgovoru na Božji klic.

Kdo je zaslužen, da vam je ime Primož?

Za ime Primož sta zagotovo odgovorna ati in mami. Zakaj Primož? Morda zato, ker »prvi« pomeni moje ime »Primus« – prvi. No, sem pa tudi ostal prvi.

V čem vidite največjo podobnost s svetnikom, po katerem nosite ime? Kako vam je sv. Primož v zgled?

Največjo podobnost s svetnikom, po katerem nosim ime, vidim v njegovem zaupanju v Boga v vsakem trenutku življenja, še posebej v času mučenja. Tudi sam sem za novomašno geslo izbral »Vate zaupam, Gospod«. Brez zaupanja v Gospoda, da najde za nas ob pravem trenutku pravo rešitev, ne gre. Kristjani imamo srečo, da nikoli nismo sami; z nami sta nebeški Oče in Njegov Sin, pa tudi naši prijatelji. Duhovniki imamo svoje farane, brez katerih na župniji ne moremo ničesar storiti, ne moremo napredovati, ne moremo graditi občestva. Zato vedno spodbujam ljudi, naj cenijo tiste, ki so ob njih in jih podpirajo, tudi tiste, ki najdejo pri tvojem delu napake.

Bodi hvaležen za napake in za tiste, ki te nanje opozorijo, saj le tako lahko napreduješ in postajaš boljši. (Primož Lorbek)

Tudi sami ste, podobno kot sv. Primož, sledili Jezusovemu klicu. Kje še vidite stične točke s svojim nebeškim zavetnikom?

Podobno kot sv. Primož sem tudi sam sledil Jezusovemu klicu. Stična točka je zaupanje v Boga v vsakem trenutku. Brez zaupanja v Gospoda in brez zaupanja v ljudi ne moremo ničesar storiti. Mladim večkrat rečem, da imamo kristjani srečo, ker nikoli nismo sami; zmeraj sta z nami nebeški Oče in Njegov Sin, pa tudi naši prijatelji. Duhovniki imamo svoje farane, brez katerih na župniji ne moremo ničesar storiti. 

Pri mojem delu so mi največji navdih ljudje, ki cenijo moje delo, tudi če je to še tako majhno. (Primož Lorbek) 

Katere so bile najtežje odločitve, ki ste jih sprejeli v svojem duhovniškem življenju?

Najtežje odločitve v mojem duhovniškem življenju so bile morda tiste na začetku, ko imaš kot mlad fant povsem drugačne načrte za življenje. Razmišljaš o družini, kako boš zgradil dom za družino, a nato spoznaš, da ima Gospod zate drugačen načrt – duhovniško službo in gradnjo povsem drugačnega doma, tistega veliko večjega, v katerem mora biti prostor za vsakogar.

Smučanje Univerzitetne župnije Maribor. FOTO: Osebni arhiv 

Primož in Felicijan, rodna brata, sta bila rimska državljana in plemenitega rodu. Živela sta v Rimu in v času Dioklecijanovega preganjanja pogumno obiskovala kristjane po ječah, jim vlivala tolažbo in dajala pogum. Kako bi lahko njihov zgled vplival na našo lastno vero in odnos do tistih, ki trpijo zaradi vere?

Njuno življenje je zgled, da ohranimo in branimo svojo vero. Morda ni vedno najlažje, morda niti duhovniki niti ljudje ne najdemo vedno pravih besed, a zaupanja v Boga nas vodi. V teh mesecih smo še posebej povabljeni, da branimo lepoto naše vere in vrednote življenja. Ustvarjeni smo po Božji podobi in to bi morali odslikavati v našem življenju. Mi bi morali pristopiti k ljudem, ko se znajdejo v »ječi življenja«, in jim ponuditi VERO, UPANJE in LJUBEZEN, kot sta to storila Primož in Felicijan.

Sv. Primož in Felicijan sta velikokrat upodobljena z napisnim trakom v roki, pogosteje pa je naslikano njuno mučenje. Na sliki Paola Veroneseja v Mestnem muzeju v Padovi Primožu v usta vlivajo raztopljeni svinec, Felicijanu pa zabijajo žeblje skozi dlani. Sta zavetnika zdravilišč.

Zakaj sv. Primož in Felicijan veljata za zavetnika zdravilišč? Kakšna je povezava?

Sv. Primož in Felicijan sta zavetnika zdravilišč zaradi njune povezanosti z zdravljenjem in ozdravitvijo, kar izhaja iz njunih življenjskih zgodb in legend. Sv. Primož je znan po svojih čudežih zdravljenja, saj naj bi ozdravil veliko ljudi od različnih bolezni. Pogosto je upodobljen v bližini vodnih virov, ki so jih ljudje uporabljali za zdravilne namene, saj je bila izvirska voda v srednjem veku povezana z zdravljenjem in Božjo milostjo. Tudi sv. Felicijan je povezan z zdravljenjem in ozdravitvami ter je znan kot zavetnik bolnikov. Tradicionalno so ljudje obiskovali cerkve in kapelice, posvečene sv. Primožu in Felicijanu, da bi molili za zdravje in ozdravitev, ti kraji pa so bili pogosto povezani z zdravilnimi viri ali zdravilnimi praksami. Zaradi te zgodovinske povezave z zdravljenjem sta postala zaščitnika zdravilišč, ki temeljijo na uporabi zdravilnih vod.

Primoža Lorbka je nad ribolovom navdušil župnik Marijan Fesel. FOTO: Osebni arhiv 

Na slovenskem ozemlju je 33 cerkva, ki so posvečene sv. Primožu in Felicijanu; tri so župnijske, 30 je podružničnih. Najbolj znana in obiskana je božjepotna cerkev sv. Primoža nad Kamnikom. Božja pot je v 17. stoletju tako zaslovela, da je nanjo na god obeh mučencev romalo veliko romarjev. Ali se romanja še danes udeleži veliko ljudi?

Romanja so res tista, ki še vedno pritegnejo velike množice ljudi. Zakaj? Razlog vidim v tem, da ljudje iščejo bližino Boga, svetnikov, zavetnikov. Ob tem je treba še poudariti, da se kot občestvo najtesneje povežemo ravno na romanjih, kjer ne le krepimo svoje vere, ampak tudi medsebojne vezi in prijateljstva. Ali ni lepo, ko je občestvo povezano in utrjeno na romarski poti? Ampak ta povezanost naj se ne konča v trenutku, ko stopimo z avtobusa. Ta povezanost naj ostane vedno, tudi v naših občestvih.

Na vzhodu Sicilije leži vulkan Etna, ki ga je obiskal tudi Primož Lorbek. FOTO: Osebni arhiv 

Gotovo je tisti glavni vidik, da se na romanje odpravimo z nekim razlogom, pa naj bo to prošnja ali zahvala. Poleg tega romanje omogoča tudi duhovno prenovo in notranji mir, saj se oddaljimo od vsakdanjega vrveža in si vzamemo čas za razmislek in molitev. To je tudi priložnost za spoznavanje novih ljudi, izmenjavo izkušenj in krepitev skupnosti. Naj dodam, da še danes ohranjam veliko vezi z ljudmi z različnih romanj ... Pred leti smo s hrvaško skupino romali v Izrael. Še danes se slišimo in drug za drugega molimo, prosimo in se zahvaljujemo.

Kateri vidiki življenja sv. Primoža in Felicijana najbolj navdihujejo vaše pastoralno delo v današnjem času?

Priznati moram, da me pri svetem Primožu in Felicijanu najbolj navdihujeta njuna predanost in vera. Njuna neomajna zvestoba Kristusu, tudi v najtežjih preizkušnjah in mučeništvu, nas uči vztrajnosti in poguma.

FOTO: Osebni arhiv 

Poleg tega me navdihujeta tudi njuna bratovska ljubezen in podpora, saj sta eden drugemu pomagala skozi vse preizkušnje. Njuna zgodba nas opominja na pomembnost medsebojne podpore, solidarnosti in ljubezni v skupnosti. Skozi svoj zgled nas kličeta k življenju, ki temelji na veri, zvestobi in nesebični službi Bogu in bližnjemu.