Eden najbolj priljubljenih svetnikov, priprošnjik za tisočere zadeve, sveti Anton Padovanski, goduje na današnji dan, 13. junija.

God farnega zavetnika in Antonova nedelja v župniji Štanga

Ob godu sv. Antona Padovanskega jevsako leto posebej slovesno v župniji Štanga, kjer god zavetnika župnijske cerkve praznujejo s celodnevnim češčenjem. Bližnjo nedeljo pa sledi Antonova nedelja. Kako bo letos?

Celodnevno češčenje bo v skrajšani obliki. Ob 7. uri bo maša in po njej bo izpostavljeno Najsvetejše. Ob 10. uri imajo romarji iz Kresnic svojo romarsko mašo in to bo zaključek češčenja.
V nedeljo, 14. junija, bodo slovesno obhajali god sv. Antona Padovanskega. Mašo bosta prenašala Radio Ognjišče in Radio Slovenija.

Na god sv. Antona Padovanskega je še vedno zaobljubljeno romanje župnije Kresnice, na žegnanjsko nedeljo nekateri peš poromajo iz župnije Šentvid pri Stični. Leta 2017 so tudi zgledno znotraj in zunaj obnovili božjo hišo. Povedali so, da je sveti Anton poskrbel za ta čudež, saj so pred leti prednostno obnovili njegovo podobo. Prizadevni župnik in farani si želijo, da bi jim tako in drugače znova uspelo tudi privabiti romarje od blizu in daleč, saj najbrž nobenega drugega svetnika ljudje tako ne častijo kakor sv. Antona. Tudi z novo knjigo, ki jo piše prejšnji župnik Janez Jasenc z naslovom Sv. Anton Padovanski in štangarski župljani.



Božja pot v Štangi

Stara legenda (od še dveh znanih) o začetku božje poti v Štangi, ki se je ohranila med ljudmi, pripoveduje, da je na kraju, kjer danes stoji cerkev, pastirica pasla živino. Nekoč je našla na drevesu, ki je raslo na pašniku, obešeno podobo sv. Antona Padovanskega. Vzela jo je domov in jo spravila v skrinjo, to pa zaklenila. Ko je gnala drugi dan živino na pašo, je našla enako podobo. Zopet jo je nesla domov in spravila. To se je ponovilo še večkrat: ista podoba, ki je bila prejšnji večer zaklenjena v skrinjo, se je naslednje jutro na nerazložljiv način znašla na istem drevesu, s katerega so jo sneli prejšnjega dne. Ljudje so v tem videli znamenje, naj na kraju, kjer se je vse to dogajalo, pozidajo kapelico v čast sv. Antonu Padovanskemu.

Na mestu, kjer stoji cerkev, je najprej stala gotska kapela, ki je bila posvečena sv. Antonu Padovanskemu. Da ne bi hodili ljudje daleč k maši, to je v Šmartno, so se odločili, da zgradijo svojo cerkev. Na 2. velikonočno nedeljo, 25. aprila 1677, je stiški opat Maksimilijan Mottoch blagoslovil temeljni kamen za cerkev, isto leto pa je blagoslovil še oltar in zvonove. Že čez dve leti se omenja kot romarska cerkev.


Slovesnost ob obnovi cerkve

Na glavnem oltarju v župnijski cerkvi stoji star lesen kip sv. Antona, delo kamnoseškega mojstra Feliksa Tomana iz Ljubljane. Za dodaten okras svetišču je leta 1894 poskrbel slikar Anton Cej, ki je v medaljonih na oboku ladje in prezbiterija upodobil sv. Antona Padovanskega kot priprošnjika v bolezni, pomočnika revnih in pridigarja.

110 let župnijske cerkve in župnije

Leta 2018 je bilo slovesno tudi v župnijski cerkvi sv. Antona Padovanskega na Viču, kjer je 12. junija, ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore daroval mašo ob 110-letnici župnijske cerkve in ustanovitve župnije in blagoslovil obnovljene Milavčeve orgle.

Življenje svetnika


Plečnikova cerkev sv. Antona Padovanskega v Beogradu

Rodil se je leta 1195 v Lizboni na Portugalskem, umrl pa leta 1231 od izčrpanosti v Padovi. Bil je profesor v samostanu v Bologni, deloval v južni in srednji Franciji, nazadnje pa v Italiji. Slovel je kot odličen pridigar, osebno pa je bil izjemno preprost in skromen. Manj kot leto dni po smrti so ga razglasili za svetnika.

Petnajstleten je vstopil v samostan redovnih kanonikov sv. Avguština. Želel pa si je večje samote, zato je prosil predstojnike, da so ga poslali v oddaljeno Coimbro, kjer je prebil deset let. Tedaj so pripeljali iz Afrike posmrtne ostanke prvih frančiškanskih mučencev. Antona je tako prevzela želja po mučeništvu, da je zamenjal haljo avguštinskih menihov za obleko Frančiškovih sinov.

Poslali so ga v Afriko za misijonarja - a huda mrzlica ga je prisilila, da se je vrnil. Tako se je p. Anton mogel udeležiti zbora v porcijunkuli leta 1221, kjer se je zbralo nad tri tisoč frančiškanov. Po kapitlju je postal pridigar, največji svojega časa; včasih ga je poslušalo do 30.000 ljudi. Bog je tudi s čudeži potrjeval njegovo besedo. Anton - »kladivo krivovercev« - je bil v pogovoru z njimi nepremagljiv in neprekosljiv, vendar brez vsakršne nestrpnosti. Kot sv. Frančiška je tudi Antona odlikovala globoka ljubezen do Križanega in Marije; v svojih govorih je grajal tudi napake duhovnikov in škofov, kadar so ti bili navzoči.

Vsaj leta 1230, če ne ob koncu leta 1229, se je naselil v Padovi in v cerkvi sv. Marije sredi mesta uvedel vsakodnevne postne (spokorne) pridige. Pozimi 1231 je napisal slavne govore za svetniške praznike. V marcu istega leta je po njegovi zaslugi v Padovi izšel zakon v prid dolžnikom, ki nikakor niso mogli plačati svojega dolga. Posredoval je tudi za spravo med mesti v Veroni. Še isto leto se je po izredno uspešnih postnih pridigah umaknil v dve uri od Padove oddaljeni Camposampiero, kjer je govoril množicam iz krošnje velikega oreha. Ko je začutil, da mu pojemajo moči, je prosil, naj ga prepeljejo v glavni Marijin samostan v Padovi. Zaradi izredne oslabelosti pa so ga spravili v bližnji samostan Cella, kjer je 13. junija 1231 umrl, star komaj 35 let. Kljub velikemu odporu prebivalcev tega kraja so ga čez štiri dni pokopali v Padovi in nad njegovim grobom zgradili veličastno baziliko. Papež Pij XII. ga je razglasil za cerkvenega učitelja.

Foto: Jože Potrpin, Ivo Žajdela