Na Gnidovčevo nedeljo, 5. februarja, so v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani, obhajali dvojni praznik: obletnico smrti božjega služabnika Frančiška Gnidovca, umrl je 3. februarja 1939, in začetek obhajanja jubilejnega leta vincencijanske karizme. Mašo je ob somaševanju več deset lazaristov in drugih duhovnikov daroval ljubljanski nadškof Stanislav Zore, s petjem pa so slavje, ki so se ga udeležili člani različnih vincencijanskih družin, obogatile sestre usmiljenke in Marijine sestre čudodelne svetinje. (več v novi tiskani številki Družine)

Pavle Novak: »V 400 letih se je vincencijanska karizma razvijala in dopolnjevala«

»Letos se celotna vincencijanska družina radostno spominja 400-letnice začetka vincencijanske karizme. Sv. Vincencij je postavil začetek Misijonske družbe na praznik spreobrnitve apostola Pavla 25. januarja 1617, ko je s svojo pridigo v Follevillu spodbudil vernike k življenjski spovedi. Vincencij sam je ta dogodek poimenoval za začetek svojega poslanstva v Cerkvi,« je v uvodu v mašo povedal vizitator lazaristov Pavle Novak. Tudi pri nas so poleg Misijonske družbe, bolj poznani kot lazaristi, in Hčera krščanske ljubezni oziroma sestre usmiljenke, ki izhajata še iz Vincencijevih časov, so še druge ustanove, združenja in skupine, ki izhajajo in sledijo vincencijanski karizmi: Marijine sestre, otroci Brezmadežne, oboji iz združenja čudodelne svetinje, Marijanska vincencijanska mladina, društvo prostovoljcev vincencijanske karizme in drugi. »V 400 letih se je karizma razvijala in dopolnjevala v skrbi za današnje odpravljanje duhovne in materialne revščine,« je dejal Novak. Geslo, ki bo spremljalo vincencijansko družino v jubilejnem letu, je »Tujec sem bil in ste me sprejeli.«

Nadškof Zore: "Spokornost je izginila iz slovarja, skoraj je že dobila negativno konotacijo."

»Bogu se danes zahvaljujemo za dvojni dar, ki ga je podaril Cerkvi: božjega služabnika Gnidovca in za dar vincencijanske karizme. Predolg bi bil seznam, če bi želeli navesti vse, kar so v teh stoletjih duhovni sinovi in hčere sv. Vincencija Pavelskega posejali in posadili v srca slovenskih kristjanov in po misijonskih deželah,« je dejal nadškof Zore in za zgled postavil življenje božjega služabnika Frančiška Gnidovca: »Bil je svetnik spokornosti, adoracije in garanja. Ne eno ne drugo ni pisano na kožo današnjega časa. Spokornost je izginila iz slovarja, skoraj je že dobila negativno konotacijo. Tudi med duhovniki in redovniki spokornost ni dobrodošla krepost,« je dejal nadškof in pristavil, da če pri nekom zaznamo, da si v življenju prizadeva za spokornost, ga kaj hitro obtožimo čudaštva. Ob geslu leta »Tujec sem bil in ste me sprejeli je nadškof dejal, da brez zdrave spokornosti, brez hotenega odpovedovanja dobrinam in zadovoljstvom, ki jih imamo na dosegu roke, ne bomo sposobni stopiti v sebe, v tista področja duše, ki so nam skrita, ki se jih morda bojimo obiskati in ostajajo neznani. »Brez spokornosti ne bomo mogli stopiti v svet svobode, kjer ni strahu. Strah je sad sebičnosti, strah nas postane, ko nekaj imamo in se bojimo, da nam bo to nekdo vzel. Božjega služabnika ni bilo nikoli strah, ker nikoli ni ničesar imel.« Škof Gnidovec po besedah nadškofa ni ničesar imel, ker je vse razdal revežem. »Spokoren in svoboden si je zato upal podati na vsako pot in upal stopiti v vsako borno bivališče v svoji prostrani škofiji.

Sestre usmiljenke in Marijine sestre črpajo iz karizme sv. Vincencija Pavelskega. Koliko sester usmiljek in Marijinih sester še imamo v Sloveniji? Na katerih področjih delujejo lazaristi? o tem v novi tiskani Družini.

Popotni pastir je bil tudi neutrudni graditelj: v petnajstih letih škofovske službe je zgradil vsaj 14 cerkva

Kako se je škof Gnidovec očiščeval navlake? »«Vztrajal je pred Najsvetejšim!« Njegovi sodelavci so povedali, da je ure in ure klečal pred tabernakljem, tako zamaknjen, da ni slišal ničesar okoli sebe. »Ali je češčenje navdihovalo spokornost ali je iz spokornosti raslo češčenje?« se je vprašal nadškof in pristavil, da odgovora ne vemo, ostaja pa nam klic k obojemu: spokornosti in češčenju! Kot tretjo lastnost božjega služabnika je nadškof Zore navedel »garanje«, ki ga je Gnidovec spoznal že v domači hiši v Ajdovcu. »garač je ostal vse življenje: v študijskih letih, kot rektor in ravnatelj škofijske gimnazije sv. Stanislava, na poseben način pa v škofovskem delovanju.« Škofijo je v talarju, plašču, s klobukom na glavi in kovčkom v roki prehodil podolgem in počez, poleti in pozimi, v soncu in snegu. »Popotni pastir je bil tudi neutrudni graditelj: v petnajstih letih škofovske službe je zgradil vsaj 14 cerkva, imel devet škofijskih sinod, tri evharistične kongrese …« je naštel nadškof in nadaljeval: »Če bi mislili, da bomo postali kakor Gnidovec, bi bilo to domišljavo, in če bi se prepričevali, da te kreposti ne sodijo v naš čas, bi bilo to kratkovidno,« je dejal nadškof in povabil zbrano vincencijansko družino, naj s primerno spokornostjo, vztrajanjem pred Najsvetejšim izostrijo pogled za božjo voljo in jo z vsemi močmi uresničujejo.

S petjem na koru in pred oltarjem so mašo obogatile sestre usmiljenke in Marijine sestre.

Ob koncu maše so člani vincencijanske družine in številni drugi verniki - med njimi je bil avtobus romarjev iz Ajdovca - molili na grobu božjega služabnika Gnidovca.