Narava je Petru Pavlu Glavarju na god svetih treh kraljev »podelila« še svoje »odlikovanje«. FOTO: Jožef Pavlič



Komendčani bomo 2. maja praznovali 300. obletnico rojstva našega največjega moža – duhovnika, dobrotnika, učenjaka Petra Pavla Glavarja. V jubilejnem Glavarjevem letu bo izšla o njem knjiga (Ne)poznani Glavar. Pripravljavci knjige so si po vsem, kar je bilo že napisano in objavljeno o Glavarju, zadali zahtevno nalogo – prikazati njegovo doslej še neznano podobo.

Umetniško so mu dali že slikarji in kiparji, med slednjimi akademski kipar Mirsad Begić. Glavarjev bronasti doprsni kip na kamnitem podstavku je »postavil« na cerkveni trg v bližini komendskega župnišča. Kako Glavar dobrohotno kot nadvse skrbni dušni pastir gleda svoje vernike, ki prihajajo v cerkev, v župnišče, gredo na pokopališče. Kipar ga je, potem ko je prebral veliko o njem, upodobil kot srčno dobrega duhovnika, ki je veliko pretrpel, a kljub temu ostal pokončen; pa tudi kot plemenitaša, cerkvenega dostojanstvenika. To je tudi bil, saj ga je papež Benedikt XIV. 24. decembra 1752 imenoval za častnega apostolskega protonotarja, papež Klemen XIII. pa mu je, najverjetneje leta 1762, ko je Glavar drugič obiskal Italijo, podelil red viteza zlate ostroge.

V jubilejnem Glavarjevem letu bo izšla o njem knjiga (Ne)poznani Glavar. FOTO: Jožef Pavlič

Pri obojem je gotovo posredoval njegov oče baron Peter Jakob de Testaferrata. Ni pa uslišal Glavarjeve velike želje, da bi postal tudi malteški vitez, ji je celo nasprotoval. Oporekal mu je, da se plemenite krvi ne sme mešati s plebejsko, čeprav je bil Glavar po njem tudi plemenite krvi, preproste, kmečke, pa njegova mati. Za očeta je, brihten, kakor je bil, kmalu ugotovil, kdo je (Testaferrata je vztrajno zanikal očetovstvo), zelo pa si je želel srečanja z neznano materjo (bila naj bi Ježova z Gore), a mu to, vsaj vemo ne za to, ni bilo dano. Kvečjemu, da ga je donosila in ga, komajda rojenega in krščenega, pustila pred vrati komendske graščine in s tem nazorno nakazala, kdo je njegov oče. Je bila tudi brihtna. Nič čudnega, da je Peter Pavel po obeh podedoval takšne sposobnosti, veliko pa naredil iz sebe in dosegel s svojimi talenti, pridnostjo, vztrajnostjo in veliko molitve. Je lahko zgled tudi duhovnikom sedanjega rodu in časa.

Oboje odlikovanj – imenovanje za častnega apostolskega protonotarja in viteza reda zlate ostroge – je upodobljenih na Glavarjevem grbu; poleg tega tudi, da je bil duhovnik.

Čeprav čisto naključno, je narava na svoj način opozorila, kako velikega moža je imela in ima Komenda. FOTO: Jožef Pavlič

Narava pa mu je na god svetih treh kraljev »podelila« še svoje »odlikovanje«. Kakšno, razkriva pričujoča fotografija. Tako je že pred uradnim praznovanjem Glavarjevega okroglega jubileja »odlikovala« Glavarja s posebnim pokrivalom – belim biretom (na grbu ima kardinalski klobuk), okrog prsnega koša pa mu nadela prav tako belo moceto.

Čeprav čisto naključno, je s tem na svoj način opozorila, kako velikega moža je imela in ima Komenda. Zares vrednega spoštljivega spomina in posnemanja! Modri župnik in zaslužni dekan Viktorijan Demšar bi verjetno pripomnil: Še narava ve, čuti, ljudje pa ne! Pa še res je. Igra narave, splet naključja, dar z zimskega neba, a vendar nam lahko tudi to kaj govori 29 let po Demšarjevi smrti (1. januarja 1992) in nekaj več kot 20 let po smrti župnika in dekana Nikolaja Pavliča (28. septembra 2000). Ali se ju še kaj spomnimo? Prav bi bilo, da bi se ju tudi v Glavarjevem letu.
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

»Osamljeni« Glavar

Zbrani spisi o Petru Pavlu Glavarju in Komendi

Velikan srca in duha

Čebelarji se spominjajo Glavarja
_ _ _

*Več prispevkov avtorja Jožeta Pavliča najdete TUKAJ in TUKAJ.*