V cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu, ki je v oskrbi župnije Stara Loka in spada med najstarejše in umetnostnozgodovinsko najbogatejše cerkve pri nas, so v september vstopili na svojevrsten in neobičajen način. S koncertom stare glasbe Zornica, na katerem so iz tišine noči ob 5. uri zjutraj prebujali obiskovalce.

Pobudnik je bil Janez Jocif, eden glavnih raziskovalcev stare glasbe na Slovenskem, ki je na pobudo izdelovalca rekonstrukcij starih inštrumentov iz Freisinga začel dokumentirati poslikave inštrumentov na Slovenskem na freskah iz 14., 15. in 16. stoletja.

Kakšna je srednjeveška glasba, kdo jo izvaja in kakšen odnos imamo Slovenci do nje, si preberite v novi številki Družine.

Dude so bile nekoč ljudski inštrument. / JANA JOCIF

Kot glasbenik in arheolog ste razvili posebno simpatijo do historične glasbe, katere glavni vir so vam freske. Je po slovenskih cerkvah veliko poslikav inštrumentov?

Moram reči, da ogromno. Pri nas so po majhnih cerkvah ostali gotski predvsem prezbiteriji, ki niso bili predelani. Cerkve sem obiskoval po vsej Sloveniji. Samo to, da sem dokumentiral bogat opus Jerneja iz Loke, ki je poslikal čez 45 cerkva, največ na Gorenjskem, nekaj tudi na Primorskem, mi je vzelo par let. Največ inštrumentov najdemo v ikonografskem sklopu t. i. »kranjskega prezbiterija«, kjer v najsvetejšem delu cerkve najdemo na stropu angele, ki »pojejo Božjo slavo«. Posebno zanimivo je iskanje slovenskih posebnosti med inštrumentarijem, ki je sicer podoben kot drugod po Evropi.

Kakšne so slovenske posebnosti?

Najbolj tipičen je oprekelj. Značilen je za drugo polovico 15. stoletja in je tipičen za slovenski prostor, saj ga drugod ne poznajo. Po freski z Mirne sva s kolegom Winfriedom Goergejem iz Freisinga naredila rekonstruk­cijo, dobil je tudi naročilo iz münchenske glasbene akademije za 30 inštrumentov za orfov inštrumentarij. Drugi primer je »platerspiel« ali mehurna piščal, nekakšen prednik dud. V zapisih iz 13. stoletja se omenja, da so Vindišarji, kar so bili takrat Slovenci, v Brežah na Koroškem vabili na ples ob zvokih platerspiela. Zanimivo je, da je to prva omemba Slovencev v povezavi z glasbo. Iz Evrope ta inštrument izgine že sredi 15. stoletja, pri nas pa ga Jernej iz Loke slika še okoli leta 1530, kar pomeni, da ga ni mogel videti drugod kot na Slovenskem. Torej je bil to od 13. do 16. stoletja dokumentirano naš inštrument.

Se da dokumentirati tudi, kakšno glasbo so igrali?

Nekaj stvari se da rekonstruirati. A velika ovira je, da naša ljudska glasba s tem časom nima skoraj nobene povezave. Ljudska glasba, ki jo danes poznamo, je s konca 19. stoletja in je povsem romantična. Od konca renesanse do 19. stoletja pa zaznamo v virih nekakšno praznino. Drugi narodi imajo te povezave, pri nas pa niti imen za te inštrumente nimamo več. Meni je v izziv iskati ravno te povezave, saj se pod to romantično patino še najde drobce stare srednjeveške modalne glasbe. Pri tem je treba poznati slogovne značilnosti časa, v katerem so pesmi nastale, in jim poiskati zvočno podobo z uporabo ustreznih inštrumentov. Vse to so seveda nekakšna tipanja in ugibanja.

Kakšna je srednjeveška glasba, kdo jo izvaja in kakšen odnos imamo Slovenci do nje, si preberite v novi številki Družine.