Predstavniki (izključno levosredinskih in levičarskih) strank, ki so zahteve prevzeli, so se eden za drugim zaklinjali, da jih bodo proučili in, kolikor bo le mogoče, tudi udejanjali, nekateri so zagotavljali tudi, da so mnoge pobude civilne iniciative že zdaj polnokrvno uvrščene v njihove strankarske programe.

Kdo ali kaj je Glas ljudstva?

Kdo se pravzaprav skriva pod imenom Glas ljudstva? Gre za združbo več kot 100 slovenskih nevladnih organizacij in civilnodružbenih iniciativ, povečini deklarirano levosučnih, med katerimi pa se znajdejo tudi bolj neobičajne, denimo DPRS – Društvo za preučevanje rib Slovenije ali Morigenos – Slovensko društvo za morske sesalce.

Kaj drugega pa naj si človek misli ob zahtevi, da je »potrebno uvesti moratorij na širjenje cestne infrastrukture«, kot to, da očitno nihče med njimi ni doma iz Dravograda ali drugod na Koroškem. (Edvard Kadič)

11 vsebinskih sklopov

Glas ljudstva je zahteve razdelil v 11 vsebinskih sklopov: več demokracije in reforma političnega sistema; trajnostno gospodarstvo in javne storitve; vsem dostopno javno zdravstvo; razvoj izobraževanja in znanosti; dostojno delo in socialne pravice za vse; pravični podnebni prehod in zaščita narave; svoboda medijev in kulture; vsem dostopna stanovanja; vladavina prava in človekove pravice; globalna pravičnost; zelena infrastruktura.

Pogled Marka Pavlišiča in Edvarda Kadiča

Gre v resnici za glas vsega ljudstva ali le peščice izbrancev, bo predvolilni angažma civilne družbe vplival na volilno udeležbo in rezultate volitev, za koga – če sploh za koga – je bil včerajšnji dan v resnici prelomen? Tudi na ta vprašanja sta za spletno Družino odgovarjala poznavalca aktualnega družbenopolitičnega dogajanja in komentatorja, Marko Pavlišič in Edvard Kadič.

Glas ljudstva je združenje levosučnih nevladnih organizacij in civilnodružbenih iniciativ. FOTO: Daniel Novakovič/STA

Ali in v čem je bil včerajšnji dan, ko so predstavniki civilne iniciative Glas ljudstva javno predali predstavnikom (nekaterih) strank svojih 138 zahtev, res prelomen dan, kakor so poudarjali tudi nekateri predstavniki udeleženih političnih strank?

Marko Pavlišič: Aktivnih državljanov moramo biti veseli, toliko bolj, če znajo in zmorejo svoje zahteve do politike jasno formulirati. Nič ni narobe, da imamo državljani tudi različne poglede na posamezna politična vprašanja, naloga politike pa je, da iz vsega tega oblikuje nek kompromis. Državljani pa nato na volitvah povemo, ali smo z doseženimi kompromisi zadovoljni in koga želimo, da v naslednjem mandatu opravlja to delo. Seveda vsak državljan svojo lastno pobudo najbolj ceni, in ko z njo pride pred politiko in javnost, je zanj to prelomen dogodek. Za politika, ki je domala dnevno soočen s takšnimi in drugačnimi pobudami, je pa to povsem običajen dan. Seveda si tudi vsaka iniciativa lahko nadene ime Glas ljudstva, ampak ob tem se je treba zavedati, da tukaj nikakor ne gre za zastopanje vseh državljanov, ampak le konkretnih, ki jih je lahko tudi par tisoč, še vedno pa nikakor ne gre za zahteve, za katerimi bi stali vsi.

Edvard Kadič: Ob tem dogodku bi o posebni prelomnosti težko govorili. Po mojem mnenju gre zgolj za še en performans akterjev, ki jih sicer poznamo pod imenom »petkovi kolesarji«, le da so se za to priložnost tudi formalno razglasili drugače. Iz tedna v teden, iz petka v petek, se že do sedaj v Ljubljani razglašajo za »glas ljudstva«, za nekakšno vseslovensko gibanje, v resnici pa gre za nekaj ljubljanskih aktivistov in aktivistk, ki se pod različnimi imeni nevladnih organizacij za vsako ceno trudijo pritegniti pozornost javnosti z antiJanša aktivizmom in tako podpreti delovanje levih oziroma KUL političnih strank. AntiJanša sentiment, ki je osrednje gonilo teh performansov, namreč po vsem tem času ne dodaja več posebne vrednosti v politični prostor. Iskanje pozornosti za vsebinsko precej borno dodano vrednost s pomočjo superlativov (prelomen, glas celotnega ljudstva ...) pa preprosto tudi ne gane nikogar več. Celo nasprotno, marsikoga celo odbije takoj, ko ugotovi, kdo tiči pod tem imenom in pod to simboliko. Npr. Jaša Jenull, osrednji akter petkovih protestov, ali pa Tea Jarc, verbalna napadalka na Janšo in Hojsa pod Triglavom.

Seveda si tudi vsaka iniciativa lahko nadene ime Glas ljudstva, ampak ob tem se je treba zavedati, da tukaj nikakor ne gre za zastopanje vseh državljanov, ampak le konkretnih, ki jih je lahko tudi par tisoč, še vedno pa nikakor ne gre za zahteve, za katerimi bi stali vsi. (Marko Pavlišič)

Ste morda preleteli zahteve iniciative in kakšno stališče ste do njih ustvarili?

Marko Pavlišič: S pobudami sem seznanjen prek medijev in na prvi pogled gre za precej splošne želje, niti ne pobude, med katerimi težko najdemo kakšno, ki ni bila obljubljena od raznih politikov pred že marsikaterimi volitvami. Pobudnikom pa tudi vsem državljanom bi tako predlagal, naj, namesto da od politikov vlečejo stalno nove obljube, pogledajo, kaj so obljubili pred prejšnjimi volitvami in kaj so nato realizirali. In se nato odločijo, ali bodo svoj glas namenili lepo govorečim ali trdo delajočim, pa kogarkoli že vidijo na eni ali na drugi strani. Lep primer tega je slovensko zdravstvo. Politika je v bistvu zelo enotna glede tega, da si želi dobro delujoč javno financiran zdravstveni sistem. V praksi pa imamo iz leta v leto več samoplačniške ponudbe, in to prav gotovo ne zato, ker bi javni sistem deloval čedalje bolje. Podobno velja tudi glede zelenih in socialnih tem. Med besedami in dejanji nemalokrat zeva globok prepad. In na to bi rad opozoril volivce.

Edvard Kadič: Nekatere zahteve se mi seveda zdijo racionalne, kot denimo »izboljšati je treba kakovost in obseg javnih storitev«, »izvolitev sodnic in sodnikov ne sme biti odvisna od politične volje poslank in poslancev« ali pa »politično vplivanje na neodvisne institucije mora biti prepovedano.« Kdo pa si tega ne želi? Žal pa v teh zahtevah ne vidim nič novega. Sicer pa iz zahtev veje nekakšna težnja zbrisati napore in rezultate vladanja trenutne koalicije in vzpostaviti nekakšno prvotno stanje pred tem. Seveda prvotno stanje po njihovi ideološki meri in ne po meri vseh prebivalcev Slovenije. Zame so prav takšni pristopi vračanja v preteklost v resnici grožnja razvoju Slovenije. Kaj drugega pa naj si človek misli ob zahtevi, da je »potrebno uvesti moratorij na širjenje cestne infrastrukture«, kot to, da očitno nihče med njimi ni doma iz Dravograda ali drugod na Koroškem.

Sicer pa iz zahtev veje nekakšna težnja zbrisati napore in rezultate vladanja trenutne koalicije in vzpostaviti nekakšno prvotno stanje pred tem. Seveda prvotno stanje po njihovi ideološki meri in ne po meri vseh prebivalcev Slovenije. (Edvard Kadič)

Kakšen vpliv bo imela včerajšnja javna predaja zahtev (oziroma nasploh angažma predstavnikov dela civilne družbe) na nadaljnje politično dogajanje v supervolilnem letu? Ali tak dogodek lahko spodbudi večjo volilno udeležbo?

Marko Pavlišič: Realno gledano lahko takšna pobuda spodbudi večjo udeležbo na volitvah v številu udeleženih na tem dogodku, se pravi par 10. Napovedano aktivno spodbujanje udeležbe, ki naj bi ga izvajalo 1800 prostovoljcev na terenu, pa ima seveda lahko precej večjo težo. Verjetno pa včerajšnjega dogodka ne moremo ocenjevati povsem neodvisno od siceršnjih protestov, kar pa bi vseeno ocenil kot premik v pravo smer. Kaže namreč na to, da končno pristajajo na ustavno določena demokratična načela, po katerih ljudstvo na volitvah in ne na ulici izvršuje svojo z ustavo določeno oblast. Hkrati pa se ob tem tudi sprašujem, zakaj se niso sami odločili za nastop na volitvah, kjer bi vse te svoje zahteve volivcem neposredno predstavili kot volilni program. Kajti vedno je najlažje pametovati drugim, precej težje pa je kaj konkretno narediti.

Edvard Kadič: Menim, da javna predaja zahtev iniciative Glas ljudstva ne bo imela domala nikakršnega vpliva na nadaljnje politično dogajanje v supervolilnem letu. Odzvale so se pričakovano le tiste stranke, ki so že tako ali tako nazorsko blizu ideologiji predlagateljev, in pa nekateri novi politični akterji, ki si želijo predvsem več medijske prisotnosti. Sicer pa si tudi sam želim večje udeležbe na volitvah, zato v tem smislu dejavnosti omenjene iniciative pozdravljam. Se pa bojim, da bo odziv javnosti precej bolj hladen od pričakovanega, ko se bodo predstavniki iniciative začeli pojavljati v krajih 30 km ali več iz Ljubljane, mediji pa ne bodo tekali za njimi tako, kot je denimo TV Slovenija pred nekaj meseci vsak petek dobesedno dežurala na petkovih protestih v centru Ljubljane.

Hkrati pa se ob tem tudi sprašujem, zakaj se niso sami odločili za nastop na volitvah, kjer bi vse te svoje zahteve volivcem neposredno predstavili kot volilni program. Kajti vedno je najlažje pametovati drugim, precej težje pa je kaj konkretno narediti. (Marko Pavlišič)