Knjiga Bog ali nič govori o življenju in teološki misli vodje enega najpomembnejših uradov v rimski kuriji

Robert Sarah (1945) je afriški kardinal, ki trenutno vodi Kongregacijo za bogoslužje in disciplino zakramentov. Toda v čem je njegovo življenje in delovanje tako posebno, da je njegova knjiga pogovorov s francoskim avtorjem Nicolasom Diatom – ki je pred kratkim izšla tudi v slovenskem prevodu – v nekaterih evropskih državah takšna uspešnica, da se zanjo splača čakati tudi v dolgi vrsti?

V knjigi Bog ali nič opisuje kardinal svojo življenjsko pustolovščino, ki se je začela v mali vasici v Gvineji v zahodni Afriki, ko sta se njegova starša spreobrnila v krščansko vero, on pa je ob spremstvu zavzetih misijonarjev spiritancev dobil prvo izkušnjo pouka in uvajanja v globoko versko življenje. Po avtobiografskem delu sledijo razmisleki o teoloških temah, ki današnjo Cerkev občasno tudi razburjajo, in o živosti misijonskega poslanstva. Kardinal Sarah izraža umirjenost, hkrati pa je mož izredne aktivnosti, moči in poguma. To je dokazoval kot nadškof v času diktature v domači državi, kot predsednik papeškega sveta Cor Unum in kot prefekt kongregacije, ki se ne boji izpostavljati najbolj kočljivih vprašanj cerkvenega življenja.

»Škof otrok«

Vse te lastnosti so najbrž vplivale na imenovanje za škofa v Conakryju, ko je bil star šele 34 let in tako verjetno najmlajši škof Katoliške cerkve. Imenoval ga je papež Janez Pavel II. leta 1979 in ga ob prvem srečanju v Rimu šaljivo označil za škofa otroka – »un vescovo Bambino!« Po osamosvojitvi Gvineje, nekdanje francoske kolonije, je državi s trdo roko vladal marksisitični diktator Sékou Touré. Voditeljska služba prejšnjega škofa je bila onemogočena, ker ga je oblast kot državnega sovražnika obsodila na dolgo zaporno kazen, in Sveti sedež je moral najti kandidata, ki je bil sprejemljiv tudi za muhastega diktatorja. Roberta Saraha so nazadnje sprejeli, tudi zaradi izjave državnega tajnika Svetega sedeža: »Gotovo je mlad, a vzgojila ga je revolucija in bo bolje razumel usmeritve in politiko vašega vladanja!« Novi škof si je drznil režimu glasno oporekati in opozarjati na nepravičnost v državi, tako da se je znašel na vrhu predsednikovega seznama za aretacijo in usmrtitev. Rešila ga je le nenadna diktatorjeva smrt leta 1984.

Celoten članek si preberite v Družini.