Glas (gr. fōnēʼ), ki pomeni tudi hrup, zvok, jezik ali narečje, izhaja iz grškega glagola fēmí (iz fáō – svetiti). Gre torej za osvetlitev nekega mnenja v primerjavi z drugim. Nas predvsem zanima Božji glas, ki je prišel kot resnica (Jn 18,37), da bi ga vsi mrtvi slišali in živeli (Jn 5,25). Tega Ženinovega glasu se je razveselil (Jn 3,29) Ženinov prijatelj in mu s svojim »glasom v puščavi« pripravljal pot (Mt 3,3). Nad utelešeno Besedo se je večkrat zaslišal Očetov glas, ki je pred ljudmi potrjeval Sina (Mt 3,17.17,5; Jn 5,37) in poveličeval svoje ime (Jn 12,28). Sinov glas veje, koder hoče, večkrat tiho in nežno (Mt 12,19), obenem pa tudi odločno in glasno (Jn 11,43). Z močnim glasom je bila zapečatena Sinova daritev na križu (Mt 27,46.50; Mr 15,37), z močnim glasom so pred njim odhajali demoni (Mr 5,7; Lk 8,28), z močnim glasom pa tudi danes Cerkev oznanja evangelij (Apd 2,14) ter enodušno povzdiguje svoj glas k Bogu ter moli (Apd 4,24) za potrebne.