Ker gre za nezastarljiv pogovor in ker ga takrat zaradi omejenosti prostora nisem objavil v celoti, to lahko naredim devet let kasneje. Dnevniški zapisi beneškega čedermaca duhovnika Antona Cuffola, ki jih je za natis v obsežni knjigi pripravil Giorgio Banchig in jih opremil z obširnim pojasnjevalnim gradivom, so prvovrsten vir o življenju Slovencev v Benečiji, ki so gojili slovenski jezik in identiteto, čeprav niso imeli slovenskih šol ter kljub silnim raznarodovalnim pritiskom Italijanov.

Giorgio Banchig na dnevih Benečije v Kobaridu, 28. februarja 2009.

Giorgio Banchig je najboljši poznavalec Benečije

Giorgio Banchig se je rodil leta 1947 v Landarju pri Špetru. Leta 1972 je končal študij teologije v Vidmu, leta 1972 pa je dosegel licenciat na papeški univerzi sv. Tomaža Akvinskega v Rimu. Do leta 1980 je učil na višjih ter nižjih srednjih šolah v Rimu, Turinu in Vidmu. Od leta 1980 do 1998 in od leta 2003 do 2010 je bil glavni urednik štirinajstdnevnika Dom; od leta 2000 je odgovorni urednik Informacijskega biltena Slovencev v Italiji SLOVIT. Od leta 1996 je predsednik Sveta slovenskih organizacij za videmsko pokrajino. Od leta 2013 je v pokoju. Poleg številnih člankov je avtor več knjig. Ena zadnjih je Benečija. Ko se mala in velika zgodovina srečata iz leta 2013.

Kakšna je vaša popotnica novi izdaji dnevnika Antona Cuffola?

Z dnevniškimi zapisi Antona Cuffola in potrpežljivim uredniškim delom smo želeli predvsem mladim ponuditi možnost spoznavanja preteklosti, ki še vedno postavlja pogoje skupnosti, v kateri živimo, in predati vsem prebivalcem Nadiških dolin in tistim, ki jim je pri srcu njihova usoda, dragoceno pričevanje izpod peresa duhovnika, ki je svoje življenje posvetil svojemu narodu.

V knjigi se zapisali, da smo lahko duhovniku Antonu Cuffolu hvaležni za njegov dnevnik.

Hvaležni mu moramo biti za njegov vsakodnevni, dolga leta trajajoči napor in vztrajnost, z njima nam je posredoval kroniko enega najbolj bolečih in žalostnih, negoto­vih in usodnih zgodovinskih obdobij Beneške Slovenije, ki še vedno vplivajo na naše dni ter na prihodnost.

Giorgio Banchig v Čedadu 26. junija 2017. FOTO: Ivo Žajdela

Zakaj sta Cuffolova dnevnika pomembna?

Oba dnevnika, italijanski in slovenski, sta neposredno, zve­sto, sveže in svobodno pričevanje – kolikor je bilo v tistih časih sploh mogoče – o vsem, kaj se je dogajalo v tistih grenkih letih v Nediških dolinah, v Italiji in v vseh krajih sveta, ki so bili prizorišče najbolj krutega spopada med narodi. Opazovališče tistih dogodkov je Cuffolo imenoval »žarišče« (sugestiven in s pomenom nabit lapsus, ki spreminja spo­kojno domače »ognjišče« podeželskega duhovnika v »žarišče«, to se pravi v središče in križišče dogajanja ter srečevanj, ki so se zapisala v zgodovino Beneške Slovenije), bilo je v župnišču v Lazah /severno od Špetra/, v majhni župniji Nediških dolin. Avtor kronike je kaplan Anton Cuffolo, po­božen in moder duhovnik, zakoreninjen v kulturo in življenje svojega ljudstva ter v tistih groznih časih oporna točka ne le za župljane, pač pa tudi ta vse, ki so se bojevali za svobodo. Prav zaradi te svoje vloge sta župnijsko »žarišče» v Lazah ter duhovnik Anton Cuffolo postala tarča trpinčenja in napadov nasilja krajevnih fašistov in nemških oku­pacijskih čet.

Katere vsebine v Cuffolovem dnevniku bi izpostavili?

Zame, ki sem se rodil in živim v Landarju, nedaleč od Laz, mi je Cuffolov dnevnik ponudil možnost, da sem odkril dramatični in žalostni del naše zgodovine ter položaj mojih ljudi, ki so v medvojnih letih trpeli zatiranje fašistov, nasilje Nemcev, negotovost v času odporniškega boja, razočaranje v prvih povojnih letih. Kot protagonist tistih časov ter pozoren opazovalec vsega, kar se je v njegovi in bližnjih župnijah dogajalo, je Anton Cuffolo zabeleževal velike in majhne dogodke, razmišljal o stanju in usodi svojih ljudi. Večkrat je ironično komentiral politiko fašističnega režima ter prijateljstvo med Mussolinijem in Hitlerjem. S pomočjo Radia London, ki ga je ponoči in skrivaj poslušal, je bil dobro informiran o svetovni politiki ter o frontah in bitkah. Posebno pozornost je namenjal Sloveniji in žalostni usodi, ki so jo rojaki trpeli na drugi strani meje. Lahko trdimo, da je bilo lažansko župnišče opazovališče, od tod je bil razgled na Beneško Slovenijo, na bližnje dežele in na ves svet v usodnem času druge svetovne vojne. A ne le opazovališče, kajti Cuffolovo župnišče je postalo zatočišče slovenskih duhovnikov in zatiranih ljudi, referenčna točka bojevnikov za svobodo ter tarča fašistov in okupatorjev. Prag lažanskega župnišča so prestopili Nemci, Kozaki, Mongoli, muslimani, slovenski partizani in domobranci, italijanski vojaki, ki so se iz slovenskih dežel vračali domov po premirju 8. septembra 1943, ameriški zavezniki. Vse to je Cuffolo natančno popisal v dnevniku, ki je tako postal osnovno pričevanje in vir za poznavanje tistih časov.

Giorgio Banchig kot predavatelj na srečanju treh Slovenij na Svetih Višarjah 7. avgusta 2022. FOTO: Ivo Žajdela

Cuffolo je dnevnik nehal pisati leta 1946 oz. 1947 z besedami, da je prišel z »dežja pod kap«. Zakaj je po vašem takrat nehal pisati dnevnik.

Kot razumemo iz naslova italijanskega dela dnevnika, je bil Cuffolov namen pisati o drugi svetovni vojni, kakor jo je on videl in preživel v lažanskem župnišču. Nekateri podatki so me prepričali, da je oba dnevnika napisal v povojnih letih na podlagi izvirnega teksta, ki ga je zabeleževal v času dogodkov in ga je kasneje obogatil, pregledal, popravil, kaj dodal, nekatera mnenja spremenil. Ni pa nehal pisati o zgodovini lažanske župnije in Benečije.

Župnijska kronika, ki jo je začel pisati, ko je leta 1920 prišel v Laze, in s pomočjo hišnih in domačih semeniščnikov končal malo pred smrtjo leta 1959, predstavlja začetek oz. nadaljevanje dnevnika. V kroniki je zabeleževal ne le verske dogodke, srečanja z domačimi duhovniki, pastoralne obiske videmskih nadškofov, prva obhajila, župnijske praznike, torej dogodke, ki so se na ta ali oni način nanašali na družbeno, politično ter kulturno življenje njegove župnije in Benečije nasploh.

Za poznavanje domače zgodovine 20. stoletja je pomembna tudi korespondenca, ki jo je Cuffolo imel s slovenskim misijonarjem Zdravkom Revnom, ki je v Belgiji skrbel tudi za beneške rudarje in njihove družine. Zanje je Reven več kot deset let tiskal na ciklostil glasilo Glas Beneških Slovenju v Belgji, v katerem je objavljal novice iz Benečije, ki mu jih je posredoval Cuffolo. Iz pisem marsikaj zvemo o napetosti, ki so jih povzročali domači in tuji nacionalisti zaradi slovenskega jezika, o preganjanju slovenskih duhovnikov, o procesu, ki ga je podutanski župnik Angel Cracina (Kracina) sprožil proti italijanskemu časopisju (tudi proti znamenitemu milanskemu Corriere della sera), ki ga je obtoževalo protiitalijanstva in izdajstva domovine. Kdor hoče poznati polpreteklo zgodovino Beneške Slovenije, ne more mimo Cuffolovih spisov.

Kaj pomenijo njegove besede, da je prišel z »dežja«?

Na koncu slovenskega dela dnevnika je Cuffolo napisal naslednjo opombo: »Vse, kar je v dnevniku, je napisano, kakor sem jaz videl in nepristransko sodil. Mislil sem, da bom z dnevnikom prišel v 'boljša vremena'. Prišel sem le 'iz dežja pod kap!'« Dež je za Cuffola in Beneške Slovence predstavljal fašizem, ki je zatiral ubogo ljudstvo, ekonomsko spravil na kolena italijanski narod in ga prisilil s Hitlerjem sodelovati v nespametni vojni. Še posebej krut je bil režim za Beneške in preostale Slovence, ki so bili po prvi svetovni vojni pod Italijo. Prepoved slovenskega jezika v cerkvah Benečije leta 1933 (ukaz je dal sam Duče) je pomenila višek protislovenske politike, ki pa se ni začela s fašizmom. Že konec 19. stoletja je slovenske duhovnike sam videmski nadškof Zamburlini obtožil panslavizma, medtem ko je dnevnik Giornali di Udine le mesec dni po priključitvi Benečije italijanski kraljevini leta 1866 napisal: »Te Slovane je treba uničiti.« Na Beneške Slovence je torej že dolga desetletja močno »lilo«.

Giorgio Banchig kot predavatelj na srečanju treh Slovenij na Svetih Višarjah 7. avgusta 2022. FOTO: Ivo Žajdela

In »pod kap«?

Pod kapom, se pravi tam, kjer se dež s strehe steka in močno lije, pomeni, da so se Beneški Slovenci in njihovi duhovniki znašli v slabšem položaju kakor pod fašizmom. Kako to? Odgovor nam ponuja Anton Cuffolo, ko je 15. maja 1945, se pravi le petnajst dni po »osvoboditvi«, zapisal: »Mi, ki smo se borili, ki smo trpeli, ki smo bili preganjani, lačni in vedno v strahu, si ne upamo na dan drugače kot s povešenimi glavami, tisti pa, ki so nas izdajali, ovajali, preganjali, sodelovali s sovražniki in ki bi morali sedaj plačati račun in nositi posledice, se javno šopirijo, bahajo kot zmagovalci, se nam smejejo in nam žugajo. Zavezniki so zasedli vse naše vasice po dolini. Smo poskusili se jim pritožiti, a nas tudi oni zaničujejo! Zanje smo delali, trpeli, jim pomagali, jih reševali itd. Sedaj ... smo plačani!«

To pomeni, da so se takoj po vojni na oblast vrnili fašisti in njihovi podrepniki, ki so brezskrbno nadaljevali protislovensko politiko, zatirali so domače duhovnike in zavedne Slovence, grozili so bivšim partizanom. Zaradi tega so se nekateri od njih bili prisiljeni umakniti v Jugoslavijo oz. Slovenijo, v velikem številu pa iti »s trebuhom za kruhom« v belgijske premogovnike.

Domači duhovniki so posredovali na vseh straneh, da bi se nehala protislovenska kampanja, da bi bile končno priznane jezikovne pravice, da bi ljudem pomagali, da bi se rešili iz revščine. Vse zaman! Zanje so bila vrata zaprta tako v političnih okoljih, kjer je prevladovala stranka Krščanske demokracije (!), ki so jo prav oni ustanovili in vseskozi podpirali, kakor v škofijskih uradih, kjer so žal ostali živi sledovi protislovenskega ustroja, podedovanega iz časa fašizma.

Katere čedermace bi poleg Cuffola posebej izpostavili?

V prvi vrsti izpostavljam mons. Ivana Trinka, ki je bil vseskozi referenčna točka, duhovni vodja, opora in svetovalec slovenskim duhovnikom. V času fašizma, druge svetovne vojne in vse do smrti leta 1954 so k njemu romali v Videm ali na rojstni Tarčmun, da bi od njega dobili nasvet, tolažbo, podporo, slišali dobro besedo. V času prepovedi slovenskega jezika je Trinko pisal spomenice in pisma, da bi opozoril cerkvene in politične oblasti na veliko krivico, ki se je pripetila njegovim ljudem.

Seznam čedermacev je seveda dolg. Posebno omembo pa si zaslužijo Jožef Cramaro (Kramar) iz Landarja, Ivan Gujon iz Ažle, Peter Hvalica (Qualizza) iz Barnasa, Anton Domenis iz Dreke, Ivan Petričič (Petricig) iz Špietra. Od mlajše generacije pa: Jožef Kjačič (Chiacig) s Tarčmuna, Mario Lavrenčič (Laurencig) od Štoblanka, Arturo Blasutto z Lies, že omenjeni Angel Kracina (Cracina) iz Podutane, Valentin Birtič (Birtig) iz Dreke in Paskval Gujon iz Matajurja, ki ga imamo za poslednjega čedermaca. Kot je bilo večkrat povedano, se je izraz čedermac razširil tudi na verne laike in ljudi, ki so se borili ter se borijo za pravice svojega ljudstva.

Giorgio Banchig in Helena Jaklitsch na srečanju treh Slovenij na Svetih Višarjah 7. avgusta 2022. FOTO: Ivo Žajdela

Predvojnemu fašizmu in medvojnemu nasilju so sledila povojna »mračna leta Benečije«?

Korenine in začetki mračnih let segajo v nacionalistično in fašistično raznarodovalno italijansko politiko na račun Slovencev. Kaj se je novega zgodilo po drugi svetovni vojni? Rodile so se tajne organizacije, ki so s pretvezo, da branijo novo mejo med Italijo in Jugoslavijo pred napadi komunističnega bloka in popolnoma izmišljeno grožnjo »titovcev«, češ, da hočejo osvojiti Benečijo, skoraj izključno delale, da ne bi bile priznane jezikovne pravice Slovencem iz videmske pokrajine. Zasledovali so domače duhovnike in zavedne Slovence, političnim oblastem so pisali lažna sporočila proti njim, povzročali so incidente na meji in metali krivdo na titovce, tajno so izdajali bilten, v katerem so blatili duhovnike, češ, da so komunisti, protiitalijani, izdajalci. V te organizacije so bili vključeni bivši fašisti, domači nacionalisti, nekateri učitelji in državni uradniki ter, žal, tudi kak duhovnik. Ta politika, podprta od državnih uradov, je uradno trajala do osimskih sporazumov (1975), a se je nadaljevala tudi v naslednjih letih in je navzoča tudi danes v krožkih, ki jih podpirajo nekateri lokalni upravitelji in politiki, ki vztrajajo pri trditvi, da domače (beneško, rezijsko) narečje ni slovensko.

K usihanju Slovencev v hribovskih vaseh severne Benečije je precej prispeval tudi uničujoč potres.

Izseljeništvo se je začelo mnogo prej, takoj po koncu druge svetovne vojne. Botrovalo mu je več faktorjev: globoka ekonomska kriza po porazu Italije, dejstvo, da je Benečija postala obmejno ozemlje na robu komunističnega sveta, hribovita lega, nerazvitost kmetijstva, nizko izobraženo prebivalstvo, odsotnost narodno zavednih upraviteljev in politikov, ter, (zakaj ne?) tudi napetosti in spori zaradi jezikovne problematike, ki so ločevali ljudi in jih postavljali drugega proti drugemu. V takem stanju številni fantje in družinski gospodarji niso videli druge rešitve kot v izseljeništvu. O tem pojavu naj navedem le nekaj zgovornih številk: leta 1951 so v sedmih občinah v Nadiških dolinah, to je v osrednji Benečiji, našteli 16.195 ljudi, dvajset let kasneje 9.649, se pravi, da je v tem obdobju zmanjkalo 6.546 prebivalcev (kar je 40,4 odstotka). V Furlaniji in severni Italiji se je takrat dogajal gospodarski bum, ki pa se Benečije ni dotaknil.

Res je, da je potres povzročil žrtve v občinah Bardo in Rezija ter ogromno materialno škodo v ostalih slovenskih občinah, a je obnova prinesla tudi nekaj dela, saj so nastala gradbena podjetja in je zaživelo obrtništvo.

Kaj vse je vplivalo na pospešeno italijanizacijo Benečije?

Do 60. let 20. stoletja je bilo slovensko narečje obče znano in ga je govorilo vse prebivalstvo, razen državni uradniki, orožniki, financarji in žal tudi nekateri furlanski duhovniki. V prvih letih 60. let so se v Benečiji (kot drugod po Italiji) pojavile globoke socialne spremembe, ki so vplivale tudi na kulturno in jezikovno podobo. Obvezno šolanje, ki je bilo izključno v italijanskem jeziku in je bil prepovedan vsakršen izraz v domačem jeziku, je bilo podaljšano na osem let, se pravi do 14. leta starosti otrok. K temu gre dodati razširjenje televizijske mreže in drugih italijanskih medijev, vedno pogostejši stiki z italijanskim kulturnim prostorom, medtem ko je bilo s slovenskim skoraj nemogoče postaviti minimalno sodelovanje.

Italijanščina je tako postala jezik elite, »razvitih« in bogatih ljudi, jezik politike in kulture, ki so ga bili Benečani prisiljeni govoriti v tovarnah, uradih in na gradbiščih. Tudi domači upravitelji in uradniki, da bi ne zaostajali za italijanskimi kolegi, so začeli govoriti med seboj in z drugimi v italijanščini, tako da je domače narečje nazadovalo ter se zateklo v družinski krog in kmetijski svet. Odsotnost vsakršnega posega oblasti v prid slovenskega jezika, še več, močno nasprotovanje državnih aparatov je domači jezik potisnilo na rob družbenega življenja. Zaradi tega je slovenstvo postalo sinonim revščine, marginalnosti, nerazvitosti, kar je še posebej v mlade vsililo čut manjvrednosti.

Kaj pa raba slovenščine v cerkvah?

Tudi tu stanje ni bilo rožnato. Položaj je bil različen od vasi do vasi: kjer so župnikovali domači duhovniki, je slovenščina ostala, drugod je popolnoma utihnila, le kaka nabožna pesem se je sem in tja slišala. V zavednih družinah so naprej molili rožni venec le po slovensko. Žal videmska nadškofija ni imela posluha za slovensko problematiko. V t. i. mračnih letih je nadškof Giuseppe Zaffonato prekinil slovensko molitev in petje v nekaterih župnijah in je prvo vizitacijo opravil v spremstvu številnih orožnikov. V Benečijo so tudi nalašč pošiljali vedno več furlanskih duhovnikov, ki se razen hvalevrednih izjem niso zavedali vrednosti domače kulture in slovenskega jezika, v kateri je bila krščanska vera že tisoč let globoko ukoreninjena.

Giorgio Banchig v Plestiščih 11. oktobra 2014, ko je tam predstavil knjigo dnevniških zapisov beneškega čedermaca duhovnika Antona Cuffola. FOTO: Ivo Žajdela

Ko sem se vozil po vaseh nad Čedadom, sem ponekod videval dvojezične napise. Od kdaj so in kakšna je njihova značilnost?

Prvi dvojezični napisi so se pojavili na začetku 90. let 20. stoletja, najprej v občini Garmak in mešani občini Fojda, nato v Špietru, ki je glavno mesto osrednje Benečije. Postavile so jih t. i. napredne, levičarske občinske uprave. To je povzročilo ostre reakcije domačih nacionalistov: mazači so mazali slovenska imena vasi; v Špietru so celo streljali v table.

Po odobritvi zakona za jezikovne skupnosti v Italiji (1999) in zaščitnega zakona za Slovence (2001) so občine postopoma postavile dvojezične napise. V Nadiških dolinah le v občini Dreka ni takih tabel, a je uprava pripravila vse postopke, da jih postavi. Posebnost dvojezičnih napisov je, da so občine dale napisati narečno različico toponima, npr. Špietar, Podbuniesac, Sriednje, Sauodnja itd., se pravi imena, ki jih ljudje rabijo in se prepoznavajo.

Kako je z uresničevanjem t. i. zaščitnega zakona v Benečiji?

Zelo počasno in previdno, ker je uresničevanje pomembnih točk prepuščeno krajevnim upravam in ustanovam, ki pogosto nimajo posluha za slovensko problematiko. Za Slovence iz videmske pokrajine je zakon velika pridobitev, kajti prvič jih priznava kot polnopravni del slovenske manjšine v Italiji in jim ponuja možnosti rasti ter kulturnega in jezikovnega razvoja. Prvi rezultat zaščitnega zakona je bil že leta 2001 podržavljanje dvojezične šole v Špietru, ki letos /2014/ praznuje 30-letnico delovanja in je bila ustanovljena kot zasebna. Za Slovence iz videmske pokrajine je pomemben tudi 21. člen, ki predvideva določeno vsoto denarja za gospodarski in družbeni razvoj goratega območja, kjer povečini živijo Slovenci. Vsota v višini 516.000 evrov je z leti postala simbolična glede na velike potrebe dolgega obmejnega ozemlja, ki sega od Kanalske doline do Rezije, od Terskih do Nadiških dolin. Ta člen je pomemben, ker je v zakon uvedel načelo »globalne« zaščite, se pravi ne samo jezikovne in kulturne, ampak tudi gospodarske in družbene, in to iz dveh razlogov: kot odškodnina ali povračilo za nerazvitost ozemlja ter kot pomoč in podpora prebivalstvu, naj ostane na zgodovinskem ozemlju, kajti brez lastnega ozemlja jezikovna manjšina ne obstaja.

Družina, Giorgio Banchig, Ilustrirana zgodovina Benečije, 1. 2. 2015Primorski dnevnik, Giorgio Banchig, Plebiscit je bil burka, 7. 5. 2017

Dom, Benečija, 90 liet odtuod je duce prepoviedu slovenski jezik v cierkvah Benecije, Giorgio Banchig, 31. 7. 2023

1/6