Bolj ko lezem v leta, bolj sta mi všeč dnevna molitev žalostnega oz. bolje trpljenjskega dela rožnega venca in Jezus v Getsemaniju. Tam kleči kot človek, čeprav tudi Božji Sin, na golih tleh, v molitvi pred svojim nebeškim Očetom. Pred trpljenjem in zemeljskim, človeškim koncem zelo po človeško trepeta in poti celo krvavi pot. Očeta prosi, naj ga reši iz te ure, naj gre kelih grenkih muk mimo, vendar voljno dodaja, naj se zgodi Njegova volja. Njegovi prijatelji, učenci, počivajo, spijo, a saj tudi ne morejo pomagati. Kljub vsem težkim slutnjam ga preplavi močan občutek, da bo naredil veliko dejanje, če bo dal svoje telo v roke zločincev, mučiteljev, smrti, nesmisla, svojo dušo pa v objem svojega nebeškega Očeta, pa kar koli se bo že zgodilo z njim. Vanj bo zaupal do konca. Začenja se Jezusova epohalna daritev – velika maša vesolja! Vsem nam v zveličanje in tudi za zgled!

In zares, preden zvečer ležem k počitku, se nekako spontano, lahko tudi zelo kratko, za trenutek, včasi...