George Weigel, sodelavec Washingtonskega centra za etiko in javno politiko, avtor več kot dvajsetih knjig o politiki, teologiji, aktualnih dogodkih in zgodovini ter odličen poznavalec dogajanja v Vzhodni Evropi, je v kolumni, ki jo redno objavlja na spletnem portalu firstthings.com, dan pred začetkom ruske invazije v Ukrajini zapisal, da »ruska invazija na Ukrajino ni neizogibna, temveč je že davno v teku«.

Rusija je Ukrajino napadla že pred sedmimi leti, ko si je priključila Krim, in so ruski »mali zeleni možje« zanetili vojno na vzhodu Ukrajine.

Čeprav so svetovni mediji zadnje mesece opisovali razporejanje ruskih vojakov vzdolž ukrajinskih meja kot znamenje morebitnega napada, Weigel trdi, da je Rusija Ukrajino napadla že pred sedmimi leti, ko si je priključila Krim, in so ruski »mali zeleni možje« zanetili vojno na vzhodu Ukrajine. Ta je doslej zahtevala že več kot 14.000 življenj in razselila več kot milijon ljudi. Ta dejstva je zakrivala množična ruska propagandna kampanja z nenehnim širjenjem lažnih novic, zato je Weigel v svojem zapisu predstavil nekaj dejstev, ki osvetljujejo trenutno dogajanje v Ukrajini.

Dejstvo št. 1

Weigel trdi da je to ruska kriza, ne »ukrajinska kriza«. Kar običajno imenujemo »ukrajinska kriza«, je v resnici ustvaril ruski predsednik Vladimir Putin. Ukrajina te krize ni ustvarila. Niso je ustvarile niti Združene države Amerike niti Nato. Zveza Nato je in vedno bo obrambno zavezništvo, in za rusko nacionalno varnost ne pomeni prav nič večje grožnje kot recimo za nacionalno varnost Bocvane. Trditev, da Nato ogroža Rusijo, je velika laž, ki zamegljuje varnostno stvarnost v Srednji in Vzhodni Evropi: nekdanji sovjetski sateliti (Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska, Romunija, Bolgarija) in baltske države (Litva, Latvija, Estonija) so se pridružili Natu, ker se bojijo Rusije, ne pa zato, ker bi želeli Rusijo napasti. Ista utemeljitev pojasnjuje tudi ukrajinsko prošnjo za članstvo v zvezi Nato.

Dejstvo št. 2

Ta umetno ustvarjena kriza, katere cilj je destabilizacija in podrejanje Ukrajine, je eden od izrazov Putinove odločenosti, da spremeni sodbo zgodovine v hladni vojni. Putin je o tem povsem jasen že dvajset let in le bedaki ali tisti, ki zrejo skozi ideološko zabrisane leče novega »nacionalnega konservatizma«, ne dojamejo, kaj se tu dogaja. Putin, stari aparatčik KGB, je odločen, da bo razveljavil zmago nepopolnih demokracij nad predpreteklimi tiranijami v revoluciji iz leta 1989, pa tudi razpad Sovjetske zveze leta 1991. Ta veliki strateški cilj je v osrčju nedavno hladnokrvno oznanjenega zavezništva med Putinovim kleptokratskim režimom v Rusiji in genocidnim režimom Xi Jinpinga na Kitajskem – to sta napovedala tik pred začetkom zimskih olimpijskih iger. Putin in Xi si ne želita nič drugega kot temeljito preureditev sveta, v kateri bi glavno vlogo igrala njuna zatiralska režima. V prizadevanjih tiranov za svetovno pravlado sta Ukrajina in Tajvan v vlogi, ki sta jo odigrali Avstrija in Češkoslovaška v poznih tridesetih letih prejšnjega stoletja: če padeta pod režim tiranov, jim bodo sledile še druge države.

Kakšen mora biti človek, da namerno prestraši na sto tisoče otrok in njihovih staršev v prizadevanjih za destabilizacijo nenevarnega soseda?

Dejstvo št. 3

Trenutna ruska agresija v Ukrajini je posledica napačne razlage zgodovine, vključno z zgodovino krščanstva. Putinovo trditev, da Ukrajina ni prava država, podpira še ena velika laž: da je Rusija edina naslednica krsta vzhodnih Slovanov leta 988 in s tem edina legitimna varuhinja tega, kar Putinovi ideologi in apologeti imenujejo Russkiy mir, »Ruski svet«. Toda Ukrajina, njena pravoslavna občestva in ukrajinska Grškokatoliška cerkev imajo vsaj tolikšno pravico do te zgodovinske dediščine kot Rusija in Ruska pravoslavna cerkev. Oživitev ruskega imperializma v današnjem času morda niti ni tako presenetljiva; stara navada, železna srajca. Toda vloga Ruske pravoslavne cerkve pri podpiranju Putinovega ponarejanja zgodovine in njegovih novih zasvojevalnih načrtov povzroča resno škodo krščanstvu v državi, ki še okreva po razdejanja zaradi ateizma, katerega pokroviteljica je bila država. Metropolit Hilarion, »minister za ekumenizem« pri moskovskem patriarhatu, je od predsednika Putina nedavno prejel visoko odlikovanje, »red svetega Aleksandra Nevskega«, za »velik prispevek k razvoju mednarodnih in medverskih odnosov«. Morda bi bilo bolj pošteno, če bi se utemeljitev nagrade glasila: »za zasluge ruski državi in trenutnemu kremeljskemu režimu«.

Dejstvo št. 4

Tarča ruske agresije v Ukrajini so vsi prebivalci, vključno z otroki. Ruska hibridna vojna proti ukrajinski demokraciji med drugim vključuje okoli 1.000 lažnih groženj z bombnimi napadi, ki so od začetka leta praznile šole po vsej Ukrajini – teh je bilo desetkrat več v letih 2020 in 2021. Kakšen mora biti človek, da namerno prestraši na sto tisoče otrok in njihovih staršev v prizadevanjih za destabilizacijo nenevarnega soseda? To so isti ljudje, ki so umorili Borisa Nemcova in zastrupili Alekseja Novotnega; ki se vmešavajo v volitve drugih držav in v javnosti lažejo s predrznostjo, zaradi katere bi zardel celo Joachim von Ribbentrop.

Ukrajinska Grško-katoliška cerkev, ki si je močno prizadevala za obnovo civilne družbe v današnji Ukrajini, katoličane nenehno prosi za podporo v molitvi. Ta pogumna Cerkev si ne zasluži nič manj, dejansko ji dolgujemo veliko več, in to ne samo Ukrajinci.