Nadaljevanje iz: Genocid nad Slovenci, komunisti, partizani

Šentjošt, Bradeškovi otroci sirote. Starša Franca in Ivano Bradeško so partizani ustrelili 1. avgusta 1942 vpričo petih mladoletnih otrok; najstarejši je imel sedem let, najmlajši šest tednov. VIR: Janko Maček

Partizanski zločin nad Kozinovo družino

Julija ali avgusta 1942 (?) so partizani začeli z masakrom družine Mestek v zaselku Dednik nad Robom: takrat so ubili očeta Jožeta (r. 1868) in 17-letnega sina Rafaela. Drugega sina Jožeta so ubili leta 1943, tretjega, Staneta, pa leta 1945.

5. avgusta 1942 so partizani ponoči na domu v Savljah pri Ljubljani ugrabili tri člane družine Kun­stelj: 46-letnega očeta Mihaela, 43-letno mater Marijo in 17-letno hčerko Marijo. Njihov grob so 2. aprila 1943 odkopali pod Toškim čelom. V istem grobu so bili še štirje ubiti, med njimi Niko Juvan iz Gline in Pepca Bajda iz Podutika.

15. avgusta 1942 so na domu v Viru pri Stični ponoči ugrabili družino Fatur. Nekje v gozdu so ubili očeta Jožeta, mater Frančiško in 14-letnega sina Rudolfa, hči Frančiška pa je umrla v nepojasnjenih okoliščinah »v partizanih«.

17. avgusta 1942 so partizani na Brezovici pri Ljubljani na domu ugrabili brata Janka in Zdravka Novaka, ju odgnali na Ključ in tam ubili.

23. avgusta 1942 naj bi na Rudniku pri Ljubljani ugrabili zakonca Cirila in njegovo nosečo ženo Hedviko Lipovec ter ju v gozdu umorili (Črne bukve in Matica mrtvih; na župnijskih spominskih ploščah ju ni).

26. avgusta 1942 ponoči so partizani na Zapotoku pri Sodražici na domu umorili Kozinovo družino: 63-letnega očeta Janeza, 56-letno mater Frančiško in hromega 35-letnega sina Janeza. Že 29. maja 1942 so jim v Boncarju (skupaj z večjo skupino Ciganov) ubili 33-letnega sina Franceta, predvidenega naslednika na kmetiji.

Avgusta 1942 so partizani pri Stavči vasi umorili zakonca Franca in Amalijo Zaletelj iz Žužemberka.

Avgusta 1942 o partizani pri Smuki umorili zakonca Andreja in Pavlino Fink iz Žužemberka.

Partizani so leta 1942 poleg ubijanja mnogih domačinov požgali tudi vas Šentjošt. VIR: Janko Maček

Partizanski umori v Loški dolini

3. septembra 1942 so partizani v Loški dolini ubili 12 domačinov, med njimi sta bila tudi dva zakon­ska para. V Viševku so ubili Alojza in Terezijo Tomšič, v Pudobu pa Mihaela in Ivano Čač (pred očmi dveletne hčerke).

9. septembra 1942 so partizani, preoblečeni v legiste, prišli k Zagorčevim v Zapuže pri Šentjerneju. S seboj so odgnali Ano Zagorc ter sestro njenega moža Matije Zagorca, ki je bil takrat pri protirevolucionarni legiji, Jožefo Zagorc. Ana je s seboj vzela dveletno hčerko, sama pa je bila v osmem mesecu nosečnosti. Takrat so odgnali s seboj tudi pet vaščanov. Te so kasneje pod grožnjo izpustili, dveletno hčerko Zagorčeve pa izročili sorodnikom. Zagorčevi so v Vrtičah pod Gorjanci posiljevali in strahotno mučili. Čez šest tednov so našli njuni trupli. Ko je Matija Zagorc, mož in brat ubitih, za božični večer prišel domov, so ponj prišle domače terenke. Partizani so ga neznano kje v Gorjancih strahotno mučili in umorili.

17. novembra 1942 so na Polževem odkrili množični grob. V njem so našli zakonca Antona in Alojzijo Hribar z Malih Vrhov pri Krki ter sestri in potovki Frančiško in Julijano Žnidaršič iz Gorenje vasi pri Stični. Žnidaršičevi so partizani ugrabili 27. avgusta, zato lahko domnevamo, da so takrat umorili vse štiri osebe.

Šentjošt, Možinetovi otroci s staro materjo ob krsti staršev. Zakonca Jakoba in Marijo Šubic (ter njeno sestro Albino) so partizani umorili 1. avgusta 1942, za seboj sta pustila štiri otroke, najmlajši je imel le sedem tednov.
VIR: Janko Maček

Hudnikovih devet

20. novembra 1942 so partizani v Zaklancu pri Horjulu ugrabili, nato pa umorili sedem ljudi. Ponoči so na domu ugrabili Dolinarjevo družino. V grapi Široki potok so ubili 65-letnega očeta Janeza, 57-letno mater Marijo, 18-letno hčer Ivano ter 16-letno Bernardo (Italijani so internirali štiri Dolinarjeve sinove, enega kasneje Nemci, ta je izginil, verjetno v Dachauu; kasneje pa je v bolnišnici umrl še šesti Dolinarjev). Takrat so ugrabili in morili tudi Ivano Zalaznik, njeno hčerko Katarino ter Marijo Fajdiga.

22. novembra 1942 so partizani ustrelili Antona Šoštariča iz Viševka v Loški dolini. Ženo so pretepli skoraj do smrti.

22. novembra 1942 so partizani (Vos?) umorili devet članov Hudnikove družine iz zaselka Selo pri vasi Hruševo pri Dobrovi. Najprej so zjutraj odgnali Francko in Ivano, sestri gospodarja Lojzeta Hudnika, ter Albino, ženo gospodarjevega brata Janeza. Zvečer so odgnali še gospodarja Lojzeta ter njegove tri brate Poldeta, Matijo in Janeza. Isti dan so ubili še gospodarjevo ženo Manco, 26. novembra pa še deveto Hudnikovo, 67-letno gospodarjevo mater Frančiško.

Šentjošt, pogreb Janeza Kogovška, zakoncev Šubic in Francke Kavčič, partizani so jih umorili v začetku avgusta 1942. Janez Kogovšek je za seboj pustil deset otrok, zakonca Šubic štiri. Zadaj partizansko uničenje. VIR: Janko Maček

Partizanski umor Mavsarjevih deset

26. decembra 1942 so partizani Gubčeve brigade na gradu Dob pri Mirni ubili šest članov Mavsarjeve družine: 60-letnega očeta Jožeta (predvojnega župana), 59-letno mater Terezijo, 21-letnega sina Darka, 16-letno hčer Marijo, 14-letnega sina Petra in 9-letnega sina Stanka. 17-letnega sina Cirila so prisilili, da jim je v gozd gnal pokradeno živino, potem so ga neznano kje ubili. 13-letnega sina Vilka je partizan Milan Tominec hladnokrvno ustrelil – samo zato, ker je bil Mav­sarjev, 23. marca 1943 tik pred Šentrupertom. 21-letnega sina Dolfija so partizani ustrelili kot vaškega stražarja 2. maja 1943 v Šentrupertu. Leta 1945 so v Kočevskem rogu ubili še desetega člana Mavsarjeve družine, Pavla Mavsarja.

27. decembra 1942 so partizani ubili tudi tričlansko družino Logothetti, lastnike gradu Dob pri Mirni: očeta Felixa (1893), njegovo ženo Stello (roj. Barbo leta 1898) in sina Deodata-Bobija (1923). Ubili so jih med enakim dogodkom kot so ubili člane Mavsarjeve družine. Zanje se ne ve, kje so pokopani, morda v Mokronogu, saj so tam, ker so ga varovali Italijani, pokopali tudi Mavsarjeve.

Naštetih je 24 polnih družin (oče in mati ter vsaj eden od otrok), ki so jih leta 1942 ubili partizani /med kasnejšim raziskovanjem sem odkril, da so umorili najmanj 27 družin/. V teh štirindvajsetih družinah so ubili 97 ljudi. Navedenih je tudi devetintrideset »nepopolnih« družin s 87 ubitimi člani. Skupaj so torej partizani z neposrednim množičnim pobojem samo leta 1942 prizadeli, to je uničili, najmanj 63 družin /kot rečeno v prejšnji pripombi, veliko več, kar bom objavil v posebnem prispevku, ki sem ga napisal leta 2023/.

Šentjošt, pogreb domačinov, ki so jih pri Kajndolu v začetku avgusta 1942 umorili partizani, izkopali pa vaški stražarji.
VIR: Janko Maček

Trpljenje umorjenih in njihovih sorodnikov je bilo neskončno

Navedel sem samo »popolne« in »nepopolne« družine. Še veliko več družin je bilo leta 1942 prizadetih tako, da so partizani ubili ali očeta ali mater, za njima pa je navadno ostalo veliko število otrok.

Značilnost tega ubijanja je bila v tem, da so ljudi v največ primerih ubili doma vpričo drugih družinskih članov, predvsem otrok, ali so jih ugrabili, večinoma ponoči, in odgnali v gozd ter jih tam večinoma po hudem mučenju umorili. Ta morija in to trpljenje se na primer z župnijskih spominskih plošč ali iz treh knjig Farne spominske plašče ne vidi. To lahko le zasluti tisti, ki se poglobi v neskončne sezname imen in letnic. Res pa je, da danes obstaja številna literatura, kjer je večina teh primerov vsaj omenjena. Vendar, kot lahko vedno znova opazujemo, »nihče« te literature ne bere.

Šentjošt, pogreb domačinov, ki so jih pri Kajndolu v začetku avgusta 1942 umorili partizani, izkopali pa vaški stražarji.
VIR: Janko Maček

Strah, komunistično najhujše orožje

Kaj je bilo leto 1942? To je bilo leto, ko so vsi ti številni umori civilistov, ki so jih pogosto spremljala najhujša mučenja, v ljudeh povzročili neizmerni strah. Najprej se je nečloveški strah vgnezdil v družinske člane umorjenih, hkrati pa v vaško skupnost, kjer se je umor zgodil. Spirala strahu, izvirnega, eksistenčnega strahu, se je leta 1942 hitro zadrgnila okoli družin, vasi in celih skupnosti. Oblasti, ki bi zločince lovila, ni bilo več. Okupator (italijanski) je kot edina oblast skrbel le za lastno varnost. Tako so bili ljudje prisiljeni sami poskrbeti za svojo varnost. Toda tudi tu se je okupator znašel kot ovira, mimo katere se nikakor ni dalo ...

Veliko napako delajo tisti, ki protirevolucionarno vojsko (vaške straže in domobrance) obravnavajo kot neko »čisto« vojaško formo. Pri protirevoluciji je seveda šlo za vojaško organiziranost in za vojaške formacije, toda tako po nastanku kot po obstoju je bilo bistvo teh formacij eksistenčni strah, spontanost organiziranja, zaradi revolucije in okupatorja nadvse težak položaj, bili so brez manevrskega prostora in možnosti večje avtonomije odločanja in delovanja, defenzivnost oziroma odzivanje na dogodke ter kot posledica tega improviziranje, slaba vojaška usposobljenost, motivacija le zaradi samoobrambe. Vsi tisti, ki še danes govorijo, da bi se domobranci morali odcepiti od Nemcev, so vse to prezrli. Odcepitev ni bila mogoča niti v enem trenutku. Že samo razmišljanje o čem takem (Peterlinova skupina leta 1944) je okupator s svojo vojaško močjo zatrl v kali; kaj bi šele bilo, če bi kdo to dejansko počel.

Kapela mučencev v Šentjoštu z vitrajem Marka Jermana. FOTO: Ivo Žajdela

Privlačnost špekulacij

Zaradi vsega naštetega in še marsičesa je bil zato v zadnjih dneh vojne umik, takšen, kot je bil, edini mogoči izhod. Smer je bila tiste dni samo ena, Koroška, poti proti njej pa zelo malo; v Karavankah celo samo ena, in še ta s predorom. Domobranci so se umikali skupaj z Nemci zato, ker drugih poti takrat ni bilo.

Tudi mnenje nekaterih, da bi se domobranci takrat morali »zabarikadirati« na primer v zgornjesavskem delu Slovenije, je samo fantaziranje, ki zanemarja praktično vse. Prvič vse tisto, zaradi česar je protirevolucija sploh obstajala (strah in obramba), in drugič, zaradi slabih izkušenj (spet gre za strah) se je z domobransko vojsko umikala večtisočglava množica civilistov. Sicer pa je takšno fantaziranje mogoče samo, če nas realnost ne zanima kaj dosti in če na dogodke gledamo le s časovne distance, potem ko vemo za razvoj dogodkov, ter seveda s poenostavljenim idealiziranjem, kar tako radi počnemo.

Mnogi iščejo krivce in najrazličnejše rešitve, po katerih naj bi poseglo domobransko vodstvo. Toda vsega tega takrat ni bilo. Krivec so bili komunisti s svojim nasiljem. Brez nje ne bi bilo nikakršne protirevolucije oziroma vsega tega, kar je bilo z njo povezano. Tudi drugačnih rešitev ni bilo. Alternative so sicer vedno obstajale, toda vse so bile veliko slabše kot to, kar se je dogajalo. Domobranci so bili samo drobiž med mogočnimi mlinskimi kamni okupatorjev, komunistične revolucije in svetovnih zavezništev, ki so temeljila predvsem na vsakokratnih interesih, za katere je bilo pogosto žrtvovanih veliko življenj.

Stopiče, pogreb župana Franca Brulca in drugih 29. oktobra 1942. 12. julija 1942 so partizani na domu v Hrušici pri Stopičah ugrabili dva člana družine Brulc, očeta Franca in mladoletnega sina Jožeta. Takrat so ugrabili in umorili tudi Brulčevega soseda Alojza Kastrevca, na Zajčjem Vrhu Franca Turka, očeta šestih otrok, najstarejši sin France je tedaj imel dvanajst let, najmlajši je bil star komaj pet mesecev, Matija Turka iz Verduna, brata Antona in Alojzija Vidmarja iz Šentjošta in druge. V Gabrju so jih hudo mučili, tudi z ognjem, nato pa umorili. VIR: Janko Maček

Medvojni poboji

Komunisti so začeli s pobijanjem Slovencev že poleti 1941. Do konca leta 1941 so ubili najmanj 46 Slovencev. Leta 1942 so udarili z vsemi močmi. V tem letu so umorili več sto Slovencev, med njimi kar 16 duhovnikov in 2z celih družin. Deset duhovnikov so ubili do srede julija, in šele takrat so v Šentjoštu v Polhograjskih Dolomitih organizirali prvo protirevolucionarno postojanko vaške straže.

Prvi organizirani množični pokol Slovencev so partizani storili že 1. decembra (in kakšen dan kasneje) leta 1941 na Gorenjskem, ko so v skrbno načrtovani akciji ustrelili deset ljudi.

Morilsko partizansko leto 1942

23. aprila 1942 so partizani pri Svetem Vidu nad Cerknico ubili tri ljudi: V Tavžljah župana Antona Tekavca, v Svetem Vidu občinskega tajnika Franceta Strleta in v Osredku občinskega svetovalca Valentina Strleta.

10. maja 1942 so partizani Proletarske udarne čete in dve četi Šercerjevega bataljona blizu Gabrja na Mačkovcu zajeli skupino desetih Ciganov in jih v gozdu Mačkovec nad Robom ubili.

17. maja 1942 so partizani v Iškem Vintgarju umorili skupino 43 Ciganov iz Vrbljen in Podpeči.

24. maja 1942 so partizani na Rašici pri Velikih Laščah umorili tri dekleta: Justino Jaklič, Marijo Mustavar in 16-letno Ano Prijatelj.

29. maja 1942 so v Boncarju pri Sodražici umorili 16 Ciganov. Isti partizani so takrat ubili tudi Franceta Kozino iz Zapotoka in Ludvika Pužlja iz Sodražice.

9. junija 1942 so partizani Zapadnodolenjskega odreda v Logu pri Kompoljah umorili štiri mlade fante.

Sredi junija 1942 so partizani blizu Horjula ubili skupino Ciganov, domnevno 12 žensk, nekaj otrok in dva moška. Njihovega groba niso odkrili.

17. junija 1942 so pri gradu Hmeljnik umorili štiri ljudi, ki so jih pred tem ugrabili v Prečni: župnika Janka Komljanca, brata Antona in Alojza Murglja iz Prečne ter Alojza Pašiča, doma iz Semiča.

18. junija 1942 so partizani umorili šentruperškega župnika Franca Nahtigala, kaplana Franca Cvara in 62-letnega Alojza Jakoša, očeta dvanajstih otrok iz Roženberka. 30. marca 1943 so jih pokopali v Šentrupertu. VIR: I. Ž.

Partizansko morišče brezno Krimska jama

29. junija 1942 so partizani pred železniško postajo Verd ustavili vlak in »osvobodili« 333 internirancev. Dali so jim na razpolago: ali se pridružijo partizanom ali se vrnejo domov v Ljubljano. Del tistih, ki so zavrnili pridružitev partizanom, so ubili in zmetali v Krimsko jamo (po partizanskem ukazu za umor 12, morda pa celo več).

3. julija 1942 so partizani v Gaju pod Ržiščem umorili tri ljudi: Janeza Guština, ki so ga ugrabili 24. junija v Gorenjem Mokrem Polju, Jožeta Luzarja iz Dolenjega Maharovca in Anton Krhina iz Dolenjega Gradišča.

12. julija 1942 so partizani pri Borovnici ubili šest ljudi dveh družin (štiri Lončarjeve in dva Vičičeva).

13. julija 1942 so partizani pri Sv. Križu pri Litiji umorili tri ženske: Ano Komat, kuharico v župnišču, Frančiško Zupan in Mino Kožamelj.

28. julija 1942 so partizani ubili osem moških iz Dolenje vasi pri Ribnici. Vrgli so jih v brezno Žiglovica na Mali Gori, pod Vrhom sv. Ane. 23. oktobra 1943 so ubili in v to brezno vrgli še štiri moške iz Strug.

18. junija 1942 so partizani pod Roženberkom nad Mirnsko dolino poleg šentruperškega župnika Franca Nahtigala ter kaplana Franca Cvara ubili tudi 62-letnega Alojza Jakoša, očeta dvanajstih otrok iz Roženberka, njegov pogreb 30. marca 1943, devet mesecev po umoru. VIR: I. Ž.

Partizanska morija v Dolomitih

Poleti 1942, ko je nastala prva postojanka vaške straže v Šentjoštu, so partizani v okolici ubili okoli 35 ljudi, med njimi so bili starši s številnimi otroki. Prvi pokol so naredili 26. julija nedaleč stran, ko so v Češirkovem gozdu ubili sedem ljudi (osmega na domu). V taborišču na Vranji peči so ubili tri ljudi. Drugi pokol so storili 30. julija 1942. Takrat so na domovih ugrabili 10 ljudi, jih odgnali v svoje taborišče na Rupe nad Žažarjem in jih tam ubili. Vsega skupaj so partizani samo konec julija in v začetku avgusta 1942 na tem območju umorili 32 civilistov, doma iz Rovt, Zaplane, Podlipe in Šentjošta.

17. avgusta 1942 so partizani iz ciganskega naselja pri Kanižarici v Beli krajini odgnali večjo skupino Ciganov. 61 (po nekaterih vesteh pa še več, celo sto) so jih poklali blizu Mavrlena.

Kot da nadvse kruta italijanska ofenziva poleti 1942 v Loški dolini še ni bila dovolj (184 ubitih, 371 poslanih v internacijo, požganih 369 poslopij), so z zločinom nadaljevali še partizani. V noči na 3. september so umorili 12 domačinov. Poleg kaplana Franca Kramariča, ki so ga ustrelili v župnišču v Starem trgu, so ustrelili še Frančiško Hauptman, Alojza Strleta in Karla Žnidaršiča iz Dan, zakonca Alojza in Terezijo Tomšič iz Viševka, Katarino Telič iz Starega trga in zakonca Mihaela in Ivano Čač (pred očmi dve leti stare hčerke) iz Pudoba. Isto noč so v brezno pri Županovem lazu pod Snežnikom vrgli še Jerneja Pojeta, Janeza Poroka ter Jakoba Palčiča iz Vrhnike. Palčiču se je, težko ranjenemu, uspelo iz brezna rešiti (ujeli so ga čez eno leto in ubili).

Partizani so v noči na 23. oktober 1943 v Jelendolu pri Grčaricah umorili okoli 150 ujetnikov, večinoma vaških stražarjev. Domobranci so oktobra 1944 tam izkopali 119 umorjenih. VIR: Zaveza

Partizanska zločina na Suhorju in v Ajdovcu

9. septembra 1942 so partizani pri Dobrniču uprizorili enak pohod smrti, ko so ubili pet ljudi: Antona Novaka, njegovega sina Antona Novaka, Franca Udovča, očeta petih otrok, Lovrenca Trunklja in Jožeta Sirka.

20. novembra 1942 so partizani v Zaklancu pri Horjulu ponoči ugrabili, nato pa v grapi Široki potok umorili sedem ljudi. Štiri člane Dolinarjeve družine, Ivano Zalaznik, njeno hčerko Katarino ter Marijo Fajdiga.

26. novembra 1942 so partizani napadli in uničili protirevolucionarno legijo na Suhorju nad Metliko. V boju so ubili 23 legionarjev in po boju še osem ujetnikov. 12. decembra 1942 so partizani napadli postojanko vaške straže na Ajdovcu. Po celonočnem obstreljevanju so ubili 16 praktično neusposobljenih branilcev. Takoj po uničenju »postojanke«, v resnici le slabo utrjene vasi, so partizani na bližnji Brezovi Rebri po hitrem postopku »obsodili« na smrt 21 ujetnikov in jih takoj nato umorili. Povod za organiziranje postojanke v Ajdovcu je bil, ker so partizani 16. oktobra umorili ajdovškega župana Štefana Vidriha. Dva dni po moriji na Ajdovcu so 14. decembra na dvorišču njegove hiše umorili še Franca Gnidovca, praktično pred očmi desetih otrok. Ajdovec – v dveh mesecih 39 ubitih. Konec decembra so umorili sedem članov Mavsarjeve družine pri Šentrupertu.

Partizani so leta 1943 z umori nadaljevali 

Partizani (Šercerjeva brigada) so po napadu na postojanko vaške straže v Pudobu storili dva množična pokola. Najprej so v Pudobu 13. septembra 1943 ustrelili 12 ujetnikov.

Ponoči na 14. september so pred brezno Kozlovko v snežniških gozdovih odgnali še sedem ujetnikov, jih površno ubili in zmetali v jamo. Skupaj so torej takrat ubili 19 ujetnikov. Takrat so ubili pet bratov Kraševec iz Dan (enega so vrgli v Kozlovko, druge pa so odgnali v Ribnico in Kočevje; dva so ustrelili oktobra v Mozlju, dva pa verjetno na Mačkovcu). Komandant XIV. divizije Mirko Bračič je takrat ukazal izselitev vasi Nadlesk, vendar so potem izselili »le belogardistične družine«. 14. septembra, ob zavzetju postojanke vaške straže v Grahovem, so ubili pet branilcev.

Partizani so v noči na 23. oktober 1943 v Jelendolu pri Grčaricah umorili okoli 150 ujetnikov, večinoma vaških stražarjev. Domobranci so oktobra 1944 tam izkopali 119 umorjenih. VIR: Zaveza

Partizanski umor 28 ranjencev na Turjaku

Po zavzetju Turjaka 19. septembra 1943 so tam partizani zajeli skoraj sedemsto vaških stražarjev. 28 nepokretnih ranjencev so 20. septembra ustrelili ob gradu, druge so odgnali v Velike Lašče in jih zaprli v veliko zgradbo pri železniški postaji, imenovano »silos«. Tam so najprej 20. septembra odbrali 13 poveljujočih, ki so jih hoteli obesiti na turjaškem gradu, ker pa sta jim takoj dva pobegnila, so drugih 11 ustrelili pred Perhajevo lipo pri že­lezniški postaji. 21. septembra so v »silosu« odbrali še 50 ujetnikov, jih odgnali v Jamnikov gozd kakšen kilometer nad železniško postajo in jih tam ubili.

Druge so zaprli v Ribnici in Kočevju, pridružili so jim še vaške stražarje in tudi aretirane z Blok ter iz loške in cerkniške doline. Konec septembra naj bi imeli v Kočevju zaprtih 758 ujetnikov, v Ribnici pa 350. Še pred zavzetjem Turjaka je Tomšičeva brigada 15. septembra na Velikem Osolniku ustrelila 24 ujetnikov.

V Kočevju je komunistično-partizansko vodstvo takoj po tako imenovanem kočevskem zboru organiziralo sodno burko, tako imenovani kočevski proces, s katero so hoteli svetu pokazati, da upoštevajo osnovne pravne standarde. Trajala je od 9. do 11. oktobra 1943. Vrste in stopnje »kazni« za ujete protirevolucionarje ni določil kočevski zbor oziroma tam zbrani »odposlanci slovenskega naroda«, kakor bi bilo pričakovati, ampak »Vrhovni ple­num OF«. In kdo je bil »Vrhovni plenum OF«? Tone Ferenc je v knjigi Kapitulacija Italije in NOB v Sloveniji jeseni 1943 (Maribor 1967, str. 197) navedel: »Vrhovni plenum OF je Kidričev predlog sprejel.« Tako kot vedno: za raznimi »ustanovami« »narodnoosvobodilne vojske« sta se skrivala Edvard Kardelj ali Boris Kidrič in včasih še kdo iz najožjega vrha KPS.

Prevoz izkopanih v Jelendolu, partizani so jih tam umorili v noči na 23. oktober 1943, na pokopališče v Hrovači pri Ribnici. VIR: Zaveza

Partizanski pokoli v Mozlju, Jelendolu, na Travni gori in Mačkovcu

Komunistični »sodniki« so »obsodili« na smrt 16 protirevolucionarjev, te pa so nato 19. oktobra pri Mozlju ustrelili. Sredi oktobra je partijsko-partizansko vodstvo v Mozlju in Jelendolu ubilo še okoli 250 ujetnikov. Pri Mozlju naj bi ubili (poleg 16 »obsojenih«) še okoli 100 ujetnikov, v Jelendolu pri Grčaricah pa v noči na 23. oktober domnevno okoli 150. Domobranci so oktobra 1944 v Jelendolu izkopali 119 tam umorjenih; 92 izkopanih so pokopali na ribniškem pokopališču v Hrovači.

Zaradi hitro bližajoče se nemške ofenzive konec oktobra 1943 (Nemci so prišli v Kočevje 24. oktobra) so partizani 54 ujetnikov iz Kočevja prek Kočevske Reke in Grčaric odgnali v Medvedjekov gozd za Glažuto. Okoli štirideset ujetnikov so ubili na Travni gori. Med tem umikom so partizani 24. oktobra pri Grčaricah ubili 23 jetnikov, med njimi župnika iz Begunj pri Cerknici Viktorja Turka in stiškega redovnika p. Placida Grebenca.

V istem času kot kočevsko skupino ujetnikov so skupino 45 ujetnikov 26. oktobra odgnali pred nemškim vdorom iz Ribnice na Mačkovec nad Robom. 27. oktobra so jih tam partizani Loške brigade poklali brez strelnega orožja (Ivo Žajdela, Zasuta usta, 1996, str. 238–241).

Jeseni leta 1943 so partizani ubili še več skupin ujetnikov. Iz novomeških zaporov so jih vozili ubijat v Mihoviško jamo v gozdu Padež. Tam so 21. oktobra 1943 ubili 17 uglednih Novomeščanov. Kosti, pobrane iz brezna v Padežu, so pokopali na novomeškem pokopališču v Ločni 23. oktobra 1994.

92 izkopanih v Jelendolu, partizani so jih tam umorili v noči na 23. oktober 1943, so pokopali na ribniškem pokopališču v Hrovači. VIR: Zaveza

Belokrajnsko morišče Klemenca

Partizani so 13. oktobra 1943 iz svojega zapora v Črnomlju odgnali skupino 14 ujetnikov, enajst moških in tri ženske, ter jih ubili in zmetali v brezno Klemenca, ki je desno nad vasjo Ravnace nad Metliko.

Po italijanski kapitulaciji jeseni 1943 so partizani ubili več kot 450 ujetnikov, večinoma vaških stražarjev in slovenskih četnikov. To je bil strahoten genocidni zločin, novembra in decembra 1943 pa je sledilo nadaljevanje. V Grahovem so 24. novembra 1943 partizani ubili in sežgali okoli 40 domobrancev. Na grahovskem pokopališču, kjer so ostanke pokopali, je napis le za pesnika Franceta Balantiča.

Ob partizanskem napadu na Velike Lašče 3. decembra 1943 je bilo ubitih 52 domobrancev in civilistov. Tudi ti nimajo nobenega znamenja. V Kočevju je ob partizanskem napadu od 10. do 12. decembra 1943 bilo ubitih 31 domobrancev. Pokopali so jih na ljubljanskem Orlovem vrhu.

Po teh strahotnih pokolih poti »nazaj« ni bilo več. Ni je bilo že od leta 1942, ko so komunistični partizani s svojo revolucionarno morijo povzročili, da se je napadana in terorizirana stran morala organizirati, oborožiti ter postaviti v bran pred to morijo.

92 izkopanih v Jelendolu, partizani so jih tam umorili v noči na 23. oktober 1943, so pokopali na ribniškem pokopališču v Hrovači. VIR: Zaveza

Leto 1944 je bilo polno grozljivega nasilja še na druge načine

4. januarja 1944 so partizani v Lehnu na Pohorju umorili in sežgali osem novincev, ki so se jim hoteli pridružiti. Osumili so jih, da so vrinjenci, med zasliševanjem so jih strahotno mučili. Iz podobnih razlogov so zadnje mesece leta 1943 in prve mesece leta 1944 na Gorenjskem, predvsem pa na Koroškem in na Pohorju ubili od dvajset do trideset ljudi; vse so pred umorom mučili.

3. februarja 1944 so vosovci na Lajšah nad Cerknim ubili 14 domačinov iz Cerknega in jih zmetali v brezno (petnajstemu se je uspelo iz brezna rešiti).

15. marca 1944 so partizani v organizirani akciji v Škofji Loki ubili devet organizatorjev (obrambne) protirevolucije.

27. avgusta 1944 je partizanom uspelo prek dveh otrok »prenesti« »sveženj bombo« v domobranski štab 1. udarnega bataljo­na (Križevega) v Stični. Ob eksploziji je bilo ubitih šest domobrancev: Dragotin Bano (Banova hčerka je bila ranjena), Franci Lipovšek, Riko Metlikovič, Franc Šebenik, vsi oficirji, ter vojaka Vinko Dolenc in Dominik Zajc.

1. septembra 1944 so partizani z veliko silo obkolili in napadli domobransko postojanko v Črnem Vrhu in so jo povsem uničili. Ubili so 53 ljudi (47 domobrancev in šest civilistov). 45 ubitih so domačini pokopali v skupen grob na pokopališču, ki pa so ga komunisti po vojni uničili. Danes so tam drugi grobovi. Čeprav gre za veliko grobišče, ni tam nobenega znaka. Po napadu so partizani skupino 31 ujetnikov odgnali v Gorenjo Trebušo in jih tam ubili, domnevno v Podgrivski grapi. Tudi tamkajšnje grobišče je neoznačeno.

12. novembra 1944 je Kokrški odred med Trstenikom in Tenetišami iz zasede ubil deset domobrancev, osem je bilo ranjenih.

Hrovača pri Ribnici, spomenik na skupnem grobu umorjenih v Bavdlah (Jelendolu) pri Grčaricah. FOTO: Ivo Žajdela

Partizanski pokol ranjencev pri Koprivniku

14. novembra so domobranci napadli Belo krajino. Takrat je v Miklarjih prišlo do tragedije, ko sta se pomotoma spopadla dva domobranska bataljona. Domnevno je bilo ubitih 24 domobrancev in ranjenih okoli 40. Naslednji dan, 15. novembra, so te ranjene in ubite peljali proti Kočevju. Na Hribu pri Koprivniku so sanitetne tovornjake napadli partizani in dva povsem uničili, ranjence ubili in vse skupaj zažgali. O silovitosti spopada govori podatek, da naj bi bilo takrat ubitih še 12 domobrancev in 11 partizanov. Kje so vsi ti ljudje pokopani, se ne ve. Pri Koprivniku o tem ni niti znamenja.

29. novembra 1944 so jeseniški komunisti prek mladih skojevcev v šoli na Jesenicah namestili peklenski stroj. V eksploziji med poukom je bilo ubitih šest učenk in učiteljica.

31. decembra 1944 so partizani v Loški dolini ubili štiri dekleta: sestri Zofijo in Jožefo (16 let) Nanut in Ano Strle, vse iz Podcerkve, ter Megico Komidar (17 let) iz Nadleska.

Domobransko pokopališče Orlov vrh

Najbolj znano domobransko pokopališče med vojno je bilo na Orlovem vrhu na vzhodnem delu ljubljanskega grajskega hriba. Tam so pokopali okoli 150 domobrancev. Prvi pokopani na Orlovem vrhu so bili ubiti v partizanskem napadu na Kočevje 9. decembra 1943, zadnji pa je bil tam pokopan Jakob Grbec 30. aprila 1945. Nova komunistična oblast je v začetku leta 1946 dala grobove izkopati in jih zravnati z zemljo. Takrat so grobove izkopavali in uničevali tudi drugod; na primer grobove osem, ki jih je leta ubil Vosa, na Žalah (Natlačen, Ehrlich, Župec), grobišče nad Podlipoglavom (umorjeni iz Šentpavla) itd.

Hrovača pri Ribnici, spomenik na skupnem grobu umorjenih v Bavdlah (Jelendolu) pri Grčaricah. FOTO: Ivo Žajdela

Glavno se je zgodilo med vojno!

Naštel sem tri skupine, ki jih je komunistična revolucija na Slovenskem ubila med vojno: ubite leta 1941, poboje družin leta 1942 in množične medvojne poboje. Najhujše komunistično-revolucionarno nasilje je potekalo leta 1942 in 1943. V zadnjem letu in pol vojne se je protirevolucija pospešeno organizirala in potisnila komunistične partizane »globoko v gozdove« ter vstran od vasi, kjer so prej »osvobajali« (»osvobojena ozemlja«) in sistematično ubijali politične nasprotnike. Leto 1942 je bilo posebno po tem, da so partizani ubijali večinoma civiliste, pri čemer so ugrabljene ljudi pogosto strašno mučili.

Jeseni 1943 je revolucionarno in partizansko vodstvo pospremilo italijanskega okupatorja domov in hkrati silovito planilo na svojega glavnega nasprotnika. Sledili so množični masakri vojnih ujetnikov. Število ubitih se giblje med 500 in 600. Namen tega pisanja je bil opozoriti slovensko javnost na medvojno komunistično-revolucionarno morijo. Dolgo smo že namreč priče sprenevedanju, da so bili poboji samo po vojni. Tisto, kar se je dogajalo po vojni, je bilo »le« nadaljevanje medvojne »politike« komunistične partije.

V prihodnosti bo moral slovenski parlament sprejeti nov zakon o vojnih grobiščih, saj ta, ki ga z neskončnim sprenevedanjem dedičev revolucije sprejemajo zdaj /leta 2002, ko sem ta prispevek objavil/, popolnoma diskriminira žrtve in grobišča, ki jih je za seboj pustila revolucija.

Konec