Leta 1972 so dodali še 15 dni taborjenja v Bariločah pod Andi. Od takrat maturanti (abiturienti) vsako leto letujejo skupaj. Poimenovati so se začeli RAST (Roj abiturientov srednješolskega tečaja). Letošnji »roj« je že 52-ti po vrsti.

Potem ko je Slovenija leta 1991 postala samostojna država, so začeli prihajati tudi k nam. V Ljubljani se udeležujejo poletne šole slovenskega jezika, ob tem pa spoznavajo slovenske kraje in njih prebivalce, nekaj dni pa imajo na voljo tudi za obisk sorodnikov. Povzpnejo se tudi na Triglav.

Po Sloveniji nastopajo s plesi in recitacijami, kulturni program pa so poimenovali Dvojno bogastvo izkoristi. S seboj imajo tudi brošuro, v kateri so se predstavili. To so naredili tudi že zunaj slovenskih meja, ko so nastopili v Števerjanu, bodo pa še v Selah na avstrijskem Koroškem. Svoje nastope bodo sklenili 27. julija zvečer v Narodnem domu v Logatcu. Vmes so nastopali v Šentvidu nad Ljubljano, Šentjoštu, Vipavi in Ljubljani.

Program nastopov 52. generacije RAST. FOTO: Jožef Pavlič

Z njimi (dijakoma vnukoma Andrejem in Katjo) je pripotovala tudi gospa Ljudmila Zarnik, ki ima po moževi strani (že rajnem Vinku Zarniku) sorodnike tudi v naši (komendski) občini, po očetovi in mamini pa zlasti na Notranjskem in Primorskem. V soboto, 15. julija, je obiskala tudi svojo sorodnico Marto Zarnik v Suhadolah.

Marta ji je kot posebno darilo podarila skrbno sestavljeni rodovnik Zarnikov, slovenske čaje in drugo, kar jo bo spominjalo na Slovenijo, za kosilo pa pripravila posebne dobrote. Rodovnika sta se zelo razveselila tudi Andrej in Katja, saj bosta iz njega še bolje spoznavala svoje »korenine«. Martin mož Jožef pa je vse tri obdaril s svojimi knjigami, posebej igro o Petru Pavlu Glavarju. Zaželel jim je, naj jo poskusijo »postaviti na oder« v Argentini, ko v domovini ni pravega zanimanja zanjo. Gospa Ljudmila si je še posebej zaželela obiskati Brezje, kar sta ji Marta in Jožef omogočila.

Ljudmila Zarnik (levo) in Marta Pavlič, rojena Zarnik, ob obisku Brezij. FOTO: Jožef Pavlič

Popeljala sta jo tudi po komendski občini in župniji in ji pokazala največje znamenitosti in zanimivosti.

Ljudmilo Zarnik (v sredini) je na Brezjah sprejela in pozdravila tudi voditeljica tamkajšnjega romarskega urada dr. Andreja Eržen Firšt (desno). FOTO: Jožef Pavlič

Poprej so jo sorodniki peljali v Medžugorje, saj je bila za to enkratna priložnost. Ob vožnji skozi Hrvaško in Bosno in Hercegovino je še posebej občutila, ko je ti državi primerjala s Slovenijo, da Slovenci živimo »v najlepši deželi na svetu«. Prav je, da nam kdaj to pove tudi kdo drug, ko pride od daleč k nam in zna prav videti in ceniti, kar mi ne znamo.

Pri ogledu slik slikarja ruskega rodu Nikolaja Mašukova v samostanskem hodniku. FOTO: Jožef Pavlič

Posebej se je razveselila pogledov na slovenske vršace, zlasti Triglav, cerkve in znamenja. Tudi z bolečino v srcu, kdaj jih bo spet videla, kajti kmalu bo treba vzeti slovo od dežele, ki so jo morali njeni predniki zapustiti, če so hoteli preživeti. V Slovenijo se ne misli vrniti za stalno, ker jo na Buenos Aires vežejo tesne družinske in sorodstvene vezi. Ostaja pa njena domovina »v srcu«.

Ob kipu papeža sv. Janeza Pavla II. sta obudili spomin na njegov obisk 17. maja 1996 na Brezjah. Prav tako ob ogledu Brezjam podarjenega papeževega rožnega venca in relikvije s krvjo svetniškega Poljaka. FOTO: Jožef Pavlič

Kako močno, je pokazala tudi s svojim odličnim znanjem slovenskega jezika, h kateremu, da se ga čim bolje naučijo, spodbuja tudi svoje mlade sorodnike v deželi »pod Južnim križem«. Veliko ji pri tem pomaga branje slovenskih knjig, druženje z rojaki v njihovih središčih in pisanje pisem.

Zgodba njenega očeta, ki je bil vojak kar osem let, se je večkrat čudežno rešil med drugo svetovno vojno (po njej skupaj z nekaterimi zvezanimi ujetniki iz rok partizanov tudi s skokom z mostu v deročo Sočo), pa je vredna romana. Vsem je uspelo pobegniti v Italijo in se tako verjetno rešiti konca v kateri od »fojb«. Že prej pa, ker je služil vojsko pri aviaciji, tudi po strmoglavljenju bojnih letal v puščavi in drugje. Še ena od srhljivk, kaj vse lahko doleti človeka in kljub temu preživi. Vendar, koga danes to še zanima …? Mlada izobraženka mi je rekla: »Jaz živim od samostojnosti Slovenije naprej. Kaj je bilo med drugo svetovno vojno in po njej, kako je bilo v komunizmu, me ne zanima. Hočem živeti po svoje.«

Pri Marijinem oltarju se je kot vneta Marijina častilka izročila Mariji Pomagaj v varstvo, občudovala pa je tudi prekrasen oltarni prt. FOTO: Jožef Pavlič

Slovenski maturanti v Argentini pa nas vnovič spominjajo na to, da je bilo še pred desetletji drugače. Tiste, ki so jim voljni prisluhniti. Njihovi pripovedi, recitaciji in pesmi o »dveh domovinah«. Domovini starih staršev in staršev in njihovi. Res »dvojnem bogastvu«, kot so poimenovali svoje kulturne nastope po Sloveniji.