Zavetnik: Lekarnarjev, farmacevtov, študentov; priprošnjica proti tuberkulozi, zgodnji smrti staršev in skušnjavam

Atributi: simbolom križa in srca na prsih

Gemi so starši kmalu umrli, tako da je morala že zgodaj kljub boleznim in šibkosti skrbeti za brate in sestre. Občudovanja vredna pobožnost jo je spremljala že od zgodnjega otroštva, tudi duševno je zgodaj dozorela in razvila junaške kreposti, zlasti jo je privlačilo premišljevanje Kristusovega trpljenja. Kljub temu da je bila tudi sama vse življenje v obilni meri deležna trpljenja, je prosila Jezusa, da bi smela telesno občutiti tudi bolečine njegovega trpljenja. Bila je uslišana in 8. junija 1899 je prvič začutila, kako je puščica prebodla njeni roki, nogi in stran. Rane so bile vidne in krvaveče, prenehale pa so, ko ji je spovednik naročil, naj jih več ne sprejema. Ta dogajanja, njena videnja in zamaknjenja so popisana in trdno izpričana, prav tako tudi njene molitve in prošnje za različne priložnosti. Prosila je za sprejem v več redov, a je zaradi njene telesne šibkosti niso nikjer sprejeli, dokler ni lahko zasebno naredila redovne obljube v redu pasijonistinj.


Ime: Pri krstu je prejela imena: Gemma, Umberta in Pija; poznamo jo najbolj kot sv. Gemo. Beseda pomeni biser.

Rodila se je 12. marca 1878 v Camiglianu v Italiji,

umrla pa 11. aprila 1903 v Lucci blizu Ligurske obale v Italiji.

Družina: Bila je najstarejša hči izmed osmih otrok obubožanega lekarnarja Henrika in njegove žene Avrelije.

Skupnost: Ustanovitelj reda pasijonistov je sv. Pavel od Križa. Pasijonisti poleg običajnih redovniških zaobljub naredijo še četrto, da bodo premišljevali Kristusovo trpljenje in oznanjali njegov pomen.

Zavetnica: Lekarnarjev, farmacevtov, študentov; priprošnjica proti tuberkulozi, zgodnji smrti staršev in skušnjavam.

Kreposti: Bila je žena molitve in junaške ljubezni do trpljenja; bila je skromna, iznajdljiva, darežljiva, sočutna in rada je negovala bolnike.

Čudež: Gemo so napadale hude bolezni. Pri enaindvajsetih so bili prepričani, da bo umrla. Na priprošnjo sv. Marjete Alacoque je v trenutku čudežno ozdravela in se celo zaposlila.

Doživetja: Od čudežne ozdravitve do smrti je doživljala zamaknjenja in mistična doživetja. Na sebi je nosila Kristusove rane, ki so se pojavljale vsak četrtek, doživela je tudi kronanje s trnjem, bičanje in krvavi pot.

Upodobitve: Upodobljena je kot dekle, ki moli, s Kristusovimi ranami ali s simbolom križa in srca na prsih.

Goduje: 11. aprila.

Beatifikacija: Papež Pij XI. jo je 29. novembra 1933 razglasil za blaženo, papež Pij XII. pa 2. maja 1940 za svetnico.

Grob: V cerkvi samostana pasijonistinj v mestu Lucca.

Napis na grobu: »Bolj jo je razjedal žar zaradi božje ljubezni kot njena bolezen.«