Gašper je najmlajši član družine, ima še starejši sestri dvojčici. V prostem času slika z oljnimi barvami, najljubše mu je upodabljanje naravnega okolja. Poleg tega uživa v gledanju filmov in serij ter občasno sodeluje kot pevec v pevskem zboru.

Gašper z družino. FOTO: Osebni arhiv 

V spodnjem intervjuju boste izvedeli, kako je Gašperjeva izkušnja prehoda v srednjo šolo oblikovala njegovo pot do diamantnega maturanta in kateri so bili ključni elementi, ki so mu pomagali doseči izjemne uspehe.

Zakaj si se po osnovni šoli odločil, da boš šolanje nadaljeval na katoliški gimnaziji v Želimljem?

Tovrstne odločitve niso nikoli lahke, a ta izbira se mi je za razliko od ostalih zdela precej očitna. Za Gimnazijo Želimlje sem prvič slišal od svoje sestre, ko se je sama hotela vpisati na to srednjo šolo, a ji na žalost zaradi visoke omejitve ni uspelo priti v ta program. Ideja o gimnaziji v kraju, za katerega prej še nikoli nisem slišal, se mi je zdela zanimiva in malenkost skrivnostna, zato sem se jo odločil obiskati ob dnevu odprtih vrat in informativnih dnevih. Takrat sem se skoraj da zaljubil v to šolo: videl sem prostor, kjer bi lahko spoznal ogromno novih prijateljev, se izobraževal pod okriljem najboljših profesorjev ter tudi pridobil veliko novih izkušenj, saj bi bival v dijaškem domu. V času šolanja pa bi bil tudi obkrožen z ljudmi, ki imajo podobne krščanske vrednote. Vse to je pripomoglo k enostavni odločitvi za to šolo.

Razredna fotografija. FOTO: Osebni arhiv 

Kateri gimnazijski dogodki so ti ostali najbolj v spominu? 

Če še niste vedeli, je ravnatelj Gimnazije Želimlje, Peter Polc, tudi odličen organizator potovanj in prav ta mi bodo verjetno najbolj ostala v spominu. Prepotovali smo skoraj celo Evropo in v vsaki državi pridobili mnogo spominov, obiskali ogromno znamenitosti, prehodili na tisoče korakov. Moj najljubši pripetljaj iz tujine je verjetno ta, ko smo na podzemni železnici sredi Londona ugotovili, da vlak, na katerega smo nameravali iti, ne ustavlja na želeni postaji, medtem ko je bil na njem moj sošolec. Preden bi mu to lahko povedali, so se vrata že zaprla, vlak pa je potem tudi kmalu odpeljal. Na srečo smo se pozneje spet našli in skupaj nadaljevali pot.

Fotografija ujeta med potovanjem po Franciji. FOTO: Osebni arhiv 

V čem se po tvojem mnenju skriva recept za uspeh? Kako postati diamantni maturant? 

Enoličnega recepta za uspeh ni, ampak se mi vseeno zdi, da imajo uspešni ljudje naslednji dve lastnosti: vztrajnost, obenem pa tudi zmožnost, da vedo, kdaj je česa dovolj ali preveč. Na vprašanje, kako postati diamantni maturant, pa vam ne znam odgovoriti. Človek za to potrebuje predvsem veliko sreče, saj kljub vsem pripravam nikoli ne moramo vedeti, kdaj bomo imeli slab dan ali nas bo doletelo nepričakovano vprašanje in strog ocenjevalec. Zagotovo pa se je treba učiti, pri čemer je pomembno, da ugotovimo, kakšen način pomnjenja podatkov nam najbolj ustreza, da v glavi res lahko obdržimo čim več informacij. Zame, ki sem bolj vizualni tip, je na primer zelo pomembno, da imam urejene in razumljive zapiske, iz katerih se lahko potem pozneje učim.

Si takšen rezultat na maturi pričakoval? Kako si se počutil ob tem, ko si postal diamantni maturant? 

Glede rezultatov sem si pustil vse možnosti odprte, a sem vseeno malo dvomil v to, da bom na maturi dosegel vse točke. In sprva jih tudi nisem. Ko sem na dan rezultatov odprl spletno stran RIC-a, sem bil pozitivno presenečen nad svojo oceno — dosegel sem 33 točk (od 34), a sem po podrobnem pregledu rezultatov in izpitnih pol ugotovil, da mi je do višje ocene pri angleščini zmanjkalo le 0,25 odstotka. Zaradi tako majhne razlike sem se odločil, da bom vložil ugovor na oceno, saj se mi je zdelo, da je bil v esejskem delu eden izmed ocenjevalcev prestrog in izkazalo se je, da je bilo temu res tako. Po nekaj tednih so mi sporočili novico, da sem diamantni maturant, kar se mi je na začetku zdelo nepredstavljivo, saj takega rezultata res nisem pričakoval. Ne vem, ali se tega sploh že zavedam, a vsekakor sem na ta dosežek zelo ponosen.

V stresnih obdobjih sem še bolj zaupal svojim zmožnostim in načrtu, ki ga ima Bog pripravljenega zame. (Gašper Posedi)

Koliko časa dnevno si v povprečju posvetil učenju? Kateri predmet ti je bil najbolj zanimiv in zakaj? Si bil kdaj pod stresom in kako si se soočal z njim? 

V času šolanja sem stanoval v dijaškem domu Janeza Boska, kjer se v dnevnem redu dijaka najdejo tudi učne ure. Med njimi imajo dijaki možnost, da opravijo vse obveznosti za šolo, kot so domače naloge, učenje, izdelovanje seminarskih nalog ipd. Ta čas sem včasih pridno izkoristil, kdaj drugič pa tudi ne in sem se raje kaj več podružil s sostanovalci ali pa se malo spočil. Učenje mi je tako dnevno lahko vzelo od nič pa vse do nekaj ur. Najraje sem imel predmete, ki temeljijo na razumevanju, kot sta npr. matematika in kemija, saj si je pri njih treba zapomniti samo koncepte reševanja nalog, brez “piflanja” velikih količin informacij. Vseeno sem tudi pri takih predmetih doživljal stres, ki je zagotovo prisoten pri vsakem srednješolcu. Povzročajo ga velika količina snovi, nešteta ocenjevanja in visoke vpisne meje na fakultete. Ob takem počutju sem poskušal še posebej zaupati svojim zmožnostim in načrtu, ki ga ima Bog pripravljenega zame, saj bi drugače ta pritisk zelo vplival na moje splošno počutje.

Gašper in njegovi sostanovalci v dijaškem domu. FOTO: Osebni arhiv 

Kaj ti je poleg znanja še dala gimnazija?

Gimnazija mi je dala predvsem celosten pogled na svet in možnost, da na stvari in situacije pogledam tudi iz drugih zornih kotov. Za to je zaslužen širok kurikulum, ki ga ponuja ta program izobraževanja in ki se dotakne prav vsakega področja delovanja tega sveta. Poleg tega sem sklenil ogromno iskrenih prijateljstev, za katera sem prepričan, da se bodo obdržala tudi do konca življenja.

Maturantski ples. FOTO: Osebni arhiv 

Kakšen je tvoj nasvet dijakom, ki bodo v letošnjem šolskem letu opravljali maturo in tistim, ki so letos prvič prestopili prag srednje šole? 

Če boš letos opravljal maturitetni izpit, ti priporočam, da si glede njega ne paraš preveč živcev, saj boš videl, da matura le ni tako strašna. Nanjo se v šoli pripravljaš že štiri leta, tako da zagotovo že ogromno veš. Moj nasvet zate je, da bodi pozoren na to, kaj ti ne gre, ko boste v šoli reševali testne izpitne pole in potem to poskušaj skozi leto še sam vaditi. Tako si prihraniš veliko dela, ko pride čas za učenje za maturo. Če pa greš letos prvič v srednjo šolo, ti svetujem le to, naj te ne skrbi preveč. Obkrožen boš s celim razredom sošolcev, ki bodo, kakor ti, postavljeni v novo okolje. Tudi če boste imeli kdaj kakšen grozen test ali pa ogromno dela, se boste vselej lahko zanesli drug na drugega in si medsebojno pomagali.

Ravnatelj Peter Polc, ko je Gašperju izročil spričevalo. FOTO: Osebni arhiv

Vpisal si se na medicinsko fakulteto v Ljubljano. Kaj je vplivalo na tvojo odločitev? Je kdo v družini povezan z zdravniškim poklicem? 

Sprva me je s poklicem zdravnika seznanila moja stara mama, ki ga je včasih tudi opravljala. Večkrat mi je pripovedovala svoje zgodbe iz ordinacije in skozi čas sem za ta poklic pridobil vedno več zanimanja. Že od druge polovice osnovne šole sem nekje v mislih vedno imel željo, da postanem zdravnik in tako pomagam ostalim ljudem pri premagovanju lastnih zdravstvenih težav. Da se posvetim tej življenjski poti, je morda še dodatno vplivalo dejstvo, da trenutno v Sloveniji primanjkuje kadra v zdravstvu, zagotovo pa je ta želja starejša od tega družbenega problema.

Kakšna so pričakovanja pred začetkom študija? Se ga veseliš? 

Študij zagotovo že nestrpno pričakujem. Seveda mi po glavi skačejo tudi mnogi pomisleki in skrbi, saj prehajam v neko novo življenjsko obdobje, kjer bo vse drugačno in nepoznano, obenem pa še vedno ne vem, ali sem sploh izbral pravi poklic. Skrbi me tudi težavnost faksa in kako mi bo šlo, a vseeno poskušam na te stvari gledati s čim bolj pozitivne strani.

Kako si izkoristil letošnje počitnice in si nabral novih moči? 

Med počitnicami sem večinoma opravljal poletno delo, in sicer v prelepem Bohinju. Poleg tega bom preostanek prostih dni preživel tudi na potovanju na Malto in Hrvaško, kjer nameravam pridobiti čim več energije za sledeče študijsko leto.