Skrivnost praznika nam bo skušal približati današnji godovnjak, župnik dr. Gašper Kočan iz Srednje vasi v Bohinju, ki bi sicer moral nositi ime Urban. »Prihajam s podeželja, iz župnije Gorje, in tako se mi ime, ki označuje mestnega človeka, ne bi preveč podalo. Ali pač, saj sem precej časa preživel v Ljubljani in Rimu. Kakor koli, starši so si premislili in mi dali ime Gašper, ki ima korenine v perzijskem jeziku in pomeni ˝zakladnik˝,« nam uvodoma pojasni nekdanji gojenec rimskega kolegija Germanik: »Ne vem, ali so starši to takrat vedeli, a vsekakor je pomenljivo, če ime v sebi nosi nek pomen.«

Kot poudarja, mu je Bog zaupal velik zaklad duhovništva, ki ga varuje od leta 2011. »Škof pa mi je pred letom in pol zaupal še en poseben biser: eno od treh bohinjskih župnij, Srednjo vas v Bohinju, z vsemi njenimi lepotami in zlatimi ljudmi.«

Pri blagoslovu obnovljenega Patovega križa nad Staro Fužino. FOTO: Peter Skoberne

V čem vas praznik svetih treh kraljev najbolj nagovarja? Ali ste bili kot otrok kdaj v vlogi kolednika, ki je hodil od hiše do hiše in oznanjal Gospodovo rojstvo?

Od nekdaj mi je bilo najprej všeč to, da moj godovni dan nikoli ne odpade, saj spada v rang Gospodovih praznikov, ki so z vidika bogoslužnega koledarja močnejši celo od nedelje. Tu pa že nastopi prva značilnost, zaradi katere je 6. januar drugačen od običajnih godov. Praznik se imenuje Gospodovo razglašenje ali mednarodno bolj znano Epifanija in dejansko vsebuje tri dogodke, prek katerih se je Jezus razglasil kot Kralj sveta in Božji sin: poklon modrih z vzhoda, krst v Jordanu in čudež na svatbi v Kani. Vse to so dogodki skupnosti: modri, ki skupaj iščejo novorojenega kralja, grešniki, ki skupaj sprejemajo novo pot življenja in se dajejo Janezu krstiti, svatje, ki skupaj praznujejo sklenitev zaveze ženina in neveste. Modri z vzhoda ali magi, kot jih opisuje evangelist Matej, so hodili skupaj, skupaj so bili modrejši in pogumnejši, morda vztrajnejši. Skupaj so počastili Božjega sina. Nagovarjata me njihova modrost, ki išče Boga v konkretni stvarnosti Betlehema, in njihova ponižna drža češčenja. Ne samo kot otrok, celo kot študent teologije sem bil kolednik in prepeval koledniške pesmi.

Križev pot z mladini. FOTO: Osebni arhiv Gašperja Kočana

Miha naj bi Jezusu prinesel zlato, Gašper kadilo, Boltežar pa miro. Glede na različne legende naj bi bil Gašper mladenič dvajsetih let. Kakšno sporočilo Gašper prinaša sodobnemu mlademu človeku?

Ne vem, ali je res tako. Obstajajo različna izročila in legende. Logično bi bilo, da zlato prinaša zakladnik, torej Gašper, a potem bi moral biti to najstarejši od vseh. Vsaj takšna je ikonografija. Najstarejši vedno prinaša zlato, je najbližje Detetu in je že v pozi ležečega češčenja. Evangelist Matej pravi: padli so predenj in ga počastili, odprli so svoje zaklade in mu darovali. Najstarejši, logično najmodrejši, je najponižnejši. Njegova krona leži ob strani povsem vnemar, zaklad je oddan. Največji zaklad pa je tisti, ki ga ta kralj sprejema. Pogosto je namreč upodobljeno, kako dete Jezus z ročico blagoslavlja najstarejšega kralja. Preverite lahko v ljubljanski stolnici, kjer je poklon modrih upodobljen na levem oltarju v prečni ladji, tik nad tabernakljem. To sliko sem imel na svoji novomašni podobici.

Ne samo kot otrok, celo kot študent teologije sem bil kolednik in prepeval koledniške pesmi.

Tudi mlajši izmed kraljev je pomenljiv. Drži se vzravnan še nekoliko stran in se precej skeptično ozira v štalico. Podoba mladega človeka, ki še vse postavlja pod dvom in mora šele priti do prave modrosti in zaupljivosti. Povabilo k zrelostnemu prehodu torej. Ob najmlajšem skeptiku mi pride na misel kratka, a pomenljiva molitev sv. Karla de Foucaulda, ki jo je molil pred svojim spreobrnjenjem kot prvi iskreni izraz ponižnega iskanja: »Bog, če si, daj da te spoznam.«

Z birmanci na romanju v Rimu. FOTO: Matej Pavlič

Sveti trije kralji naj bi predstavljali pogane. Skozi čas so začeli upodabljati Miho kot Evropejca, Gašperja kot Azijca in Boltežarja kot Afričana. Kako pomembno se vam zdi, da se Gospod razodeva tudi današnjim narodom sveta?

Prav vsi smo potrebni, da na novo odkrijemo Kristusa v svojem življenju in stopimo v globine tega, kar izpovedujemo: »Verujem v enega Boga!« Ali nismo morda sodobni kristjani včasih še bolj mlačni in otopeli, kot so bili včasih pogani za svoje bogove? Ali ne bi mogel biti med temi iskalci božanskega kralja, če bi jih upodobil sodobni umetnik, tudi kdo, ki je potreben nove evangelizacije? Kristus se ne boji nobenega človeka, se ne izogiba nobenemu narodu, vendar se je modrim z vhoda dal spoznati, prevzetnemu domačinu Herodu pa se je raje za nekaj časa skril. Noben narod ni toliko privilegiran, da ne bi mogel zapraviti svoje izvolitve. Ali ni danes Evropa, ki je zibelka krščanstva, v marsičem bolj poganska kakor Azija ali Afrika? Toda dovolj je iznajdljiva božja previdnost, da najde pot do srca vsakega, ki iskreno išče Boga. Hkrati pa je naša naloga, da Kristusa prinašamo svetu, kakor – si predstavljam – so to storili kralji, ko so se vrnili v svojo deželo.

V čem vidite največ podobnosti s svojim zavetnikom oz. v čem bi mu bili najbolj radi podobni?

Predvsem si želim, da bi se skupaj z mojimi leti množila modrost, da ne bi nikoli prenehal iskati Boga in mu odpirati svoje zaklade. Kaj pa imam, česar ne bi prejel od njega? Starejši ko postajam, bolj naj se manjšam in bolj naj v meni raste drža češčenja. In da bi to zmogel živeti skupaj z drugimi, tudi mlajšimi od mene. Tega si želim.

Postanek romarske skupine na Bledu na poti na Brezje. FOTO: Osebni arhiv Gašperja Kočana

»Možje in žene vsake generacije potrebujejo pri svojem romanju smer: kateri zvezdi naj sledimo?«, je nekoč ob prazniku Gospodovega razglašenja dejal pokojni zaslužni papež Benedikt XVI. Katerim Božjim znamenjem oziroma zvezdam v svojem življenju sledite vi?

Mislim, da me še vse prevečkrat premamijo iskre zemeljskih strasti. Kratko svetijo, potem ugasnejo in je tema. Hvaležen sem Bogu, da v moji noči ne neha svetiti kot tista blaga, dobrotna Luč, ki osmišlja življenje. Ko sem bil še bogoslovec, me je najbolj pretreslo, če sem videl kakšnega zagrenjenega duhovnika. Obljubil sem si, da se bom tega varoval z vsemi sredstvi. Zato je zame pomembno veselje, ki ga iščem v življenjskem darovanju. Pogosto se kakšni stvari, ki bi me lahko jezila, raje nasmehnem. Z dobro voljo in humorjem se marsikaj reši. Pomembne zvezde v mojem celibaterskem življenjskem slogu pa so tudi moji prijatelji. Pomagajo mi, da preveč ne zaidem sam vase.