FOTO: FB Neurje.si

»Prve ure smo reševali človeška življenja, zatem domove, zdaj čistimo industrijske in trgovske objekte, da gospodarstvo čimprej 'zalaufa' in da bomo imeli kam po kruh,« pripoveduje v nedeljskem opoldnevu (13. avgusta) komandir prostovoljnega gasilskega društva Nazarje Sebastjan Solar. Gasilec operativec je že tri desetletja, polovico tega časa je namestnik poveljnika oziroma poveljnik. »Vajeni smo, da Savinja in Dreta poplavljata, nemalokrat črpamo vodo iz kleti«, a take katastrofe tudi vsega hudega vajeni gasilec ne pomni.

Gasilski dom v Nazarjah. FOTO: Ksenja Hočevar

Tistega jutra … pobočje je zaplavalo na cesto tik pred gasilski avto

Tisto jutro, 4. avgusta, ob 3.35, je iz državnega klicnega centra dobil poziv: zdrs vozila s cestišča, dve osebi ujeti v vozilu, kraj Struge v občini Luče (PGD Nazarje ima namreč tudi enoto za hitro posredovanje v prometnih nesrečah). V dobrih treh minutah po klicu »smo izvozili«, kot se v žargonu izrazi Solar: »Takrat v Nazarjah še ni bilo nobenih sledi o poplavi. Ko smo se bližali Ljubnemu, pa so avtomobilske luči obsvetljevale travnike ob poti, videlo se je, da voda že stoji. Hudo bo, sem prvič pomislil. Poklical sem v klicni center, razložil situacijo in prosil, če lahko obrnemo, saj ljudje v vozilu niso bili poškodovani in da lahko zanje poskrbijo lokalni gasilci. Zavrnili so nas, češ da smo bili napoteni mi. Vozili smo naprej in 2 km ven iz Ljubnega avtomobilske luči obsvetlijo podivjan hudournik med hišo in gospodarskim poslopjem mojega dobrega prijatelja – pokličem ga, zbudim in mu povem, kaj se zunaj dogaja. Še kakšnih 200 metrov naprej pa se je zgodil prizor, ki ga nikoli v življenju ne bom pozabil: v ovinku so pred naš avto pridrsele ogromne smreke, še so stale, pobočje je dobesedno drselo, hrib je priplaval na cesto. Bilo je grozljivo.« Naprej niso mogli, gasilski avto so obrnili in se vračali v Nazarje. Že prej so se slišali z rešilnim avtomobilom, bil je poklican k oboleli osebi v Ljubno. Na poti nazaj je bil slabe tri minute za njimi. Na cestišču je bilo vedno več vode, na rondoju v Radmirju je bila voda že do vrha koles gasilskega tovornjaka. Speljali so čez, za njimi je reševalno vozilo na rondoju »odplaknilo«, kot pripoveduje Solar: »Reševalca sta skočila iz avtobila, potegnila ven bolnika, ga naložila na rame, vozilo je odneslo.«

FOTO: FB Urša Zgojznik

Na bencinski črpalki reševal življenje uslužbenke

Do nazarskega gasilskega doma so se komaj prebili, tam so drugi gasilci že reševali gasilska vozila in opremo, vode je bilo že skoraj meter. Začeli so se klici – iz državnega, regijskega centra, klici posameznikov, klici iz industrijske cone ... »Voda je bila iz minute v minuto višja in bolj deroča. Moji gasilci so za reševanje ljudi tvegali svoja življenja. Bilo je strašno, borili smo se z vodo in s časom.« Tudi komandir je bil v smrtni nevarnosti. »Dobili smo klic, da so pri bencinski črpalki ljudje ujeti na most – voda je v trenutku zalila avtomobile – te je odneslo, ljudi zaliva že skoraj do vratu. Odpeljal sem se s cisterno do tja in splezali so na vrh. Povedo mi, da gospa, prodajalka, z bencinske črpalke noče. Prebil sem se do tja, imela je zaprta vrata. Bolj sem jo klical po imenu, poznam jo, bolj se je upirala, češ da če vrata odpre, bo zalilo prodajalno. Čez odprtino, ki je še ni zalilo, sem jo zgrabil, takrat so se odprla tudi steklena vrata, prineslo je njen avtomobil, takrat je vedela, da gre zares. S pomočjo cevi za točenje bencina sem jo le s težavo spravil na cisterno – šlo je za trenutke in bi oba odplaknilo. Bog je varoval tudi cisterno, zataknila se je ob robnik, tako smo se rešili, sicer bi jo odneslo – kot je voda nosila druga prevozna sredstva.«

Sebastjan Solar: Lepo je delati s takimi fanti, pogosto sploh ne potrebujem besed, sami vedo, kaj je treba narediti. Meja ne poznamo. Meja je – ko padeš dol. FOTO: Ksenja Hočevar

Dokler voda ni začela upadati, so reševali življenja. »Ljudje so bili nemočni, prestrašeni, mešala so se čustva jeze in žalosti. Mnogi so izgubili vse,« čustveno pripoveduje gasilec, ki je leta 1991, ko je bival še doma v Ljubnem, izgubil dom. »Bival sem še doma, bil sem mlad in upal sem, da je ena taka katastrofa dovolj za eno življenje. Morda prav zato zdaj še bolj razumem in čutim z ljudmi, ki so izgubili dom, izgubili delo,« pripoveduje srčni komandir gasilcev, ki od leta 1996 živi v Nazarjah, od koder je njegova žena – hišo sta zgradila dobrih sto metrov od Savinje, a je dovolj dvignjena, da je povodenj ni zajela.

FOTO: FB Urša Zgojznik

Najhuje v industrijski coni, v Obrtniški ulici do kuhinjskih elementov zalilo 50 hiš

Najhuje je v Nazarjah bilo v industrijski coni, poplavilo je dva ogromna objekta: proizvodne hale podjetja BSH, ki zaposluje 1800 delavcev, zajemajo 14 tisoč kvadratnih metrov površine, drugo podjetje ima zaposlenih 500 ljudi – stavbe so bile zalite z vodo in blatom, stroji so povečini uničeni. Od metra in pol do dveh metrov vode je bilo tudi v vseh treh nazarskih trgovinah na različnih koncih kraja, zalita je pošta in lekarna, voda pa se je, kot po čudežu, ustavila tik pred zdravstvenim domom. Od stanovanjskega dela kraja je najhuje v Obrtniški ulici, kjer je zalilo 50 hiš. »Postavljene so na ravnini, hiše v naselju so podobno grajene, večina je imela zalito do vrha kuhinjskih elementov,« pove Solar, a hitro pristavi, da je 10 dni po ujmi povečini že vse očiščeno. »Iz domov smo sčrpali vodo, po tavelikem smo očistili tudi že industrijske in trgovske objekte. Zdaj je na vrsti sušenje in razvlaževanje.«

FOTO: FB Neurje.si

Garamo po 15 ur na dan, a zelenic ne urejamo

Da je kot poveljnik gasilcev moral nekje postaviti mejo, pristavi Sebastjan Solar: »Ne moremo urejati zelenic, čeprav nas nekateri kličejo tudi za te reči. Ne gre. Fantje so izmučeni, raje vidim, da eno uro več posedijo pred gasilskim domom, kot da čistijo gredico. Žal tega vsi ne razumejo. Gasilci bi radi pomagali vsem, a zdaj so še vedno izredne razmere.« Še vedno se dogajajo tudi nesreče, pristavi Solar, gasilska enota Nazarje za urgentno prvo pomoč ob nesrečah na cesti, ob elementarnih nesrečah, potresih, nesrečah z nevarnimi snovmi prva posreduje na širokem območju: od Pavličevega sedla na avstrijski meji na severu do Letuša, kjer mejijo s poklicnimi gasilci iz Celja, na zahodni strani je meja s Črnivcem, kjer se srečajo s Kamnikom, in na drugi Velenje.

Most, ki pelje na nazarski hrib k samostanoma sester klaris in bratov frančiškanov. FOTO: Ksenja Hočevar

V zadnjih dneh je močni nazarski enoti priskočilo na pomoč skoraj dvesto gasilcev in prostovoljcev iz vse Slovenije, pri njih je tudi ekipa hrvaške in srbske vojske z bagrom in kamionom: »Dela bo še nekaj časa na pretek za desetine ljudi. Nazarje bodo dobile staro podobo – pri tem mislim na industrijo, da bo spet v polnosti delala – prej kot v enem letu.«

FOTO: FB Neurje.si

Ko padeš dol – to je meja za gasilca

Ko bodo zunanja dela na hišah in objektih »poštimana«, bodo psihološke in duhovne praske ostale, se zaveda Solar, ki vlaga dosti naporov, da gasilci travm in čustev ne nesejo s seboj domov. »Veste, na terenu dela adrenalin. Gasilec ne sme pokazati čustev, čeprav bi včasih najraje kričal z jokajočimi. Moramo ostati trdni in pomagati.« Zvečer, ko se vračajo v gasilni dom, jih poveljnik pričaka s pivom: »Pri nas je alkohol dovoljen šele zvečer, čez dan je strogo prepovedan.« Sedejo za mizo, si pripovedujejo zgodbe, žalostne in travmatične, vesele in hvaležne. Nemalokrat se jim v pogovoru pridruži frančiškan p. Andraž Arko, v Nazarjah je šele slabo leto, a je z njimi, posebej v tej preizkušnji, navezal lep odnos in zanje je, kot pravi poveljnik, nepogrešljiv. »Večerni del v gasilskem domu je za nas zelo pomemben, lažji si, če svojo težko izkušnjo ubesediš, z nekom podeliš. Do konca tako in tako v tako kratkem času ne moreš predelati … Prideš domov, na smrt utrujen, a zaspati ne moreš, pred očmi se prikazujejo slike tega dne …«

FOTO: FB PGD Svibno

Da je lahko biti komandir izjemni vojski, se pošali Solar, ki ima v gasilski enoti tudi svoja dva sinova, stara 20 in 23 let: »Lepo je delati s takimi fanti, pogosto sploh ne potrebujem besed, sami vedo, kaj je treba narediti. Meja ne poznamo. Meja je – ko padeš dol. Ne v tej strašni preizkušnji ne kdaj prej še nisem slišal reči gasilca: Ne zmorem več – to o nas pove vse.«

FOTO: FB PGD Svibno

FOTO: FB Urša Zgojznik