Ob godu sv. Florijana, zavetnika gasilcev, predstavljamo zgodbo predanega gasilca.

Rad se spominja svojega otroštva, ki je bilo prežeto z življenjem v gasilskem domu in opazovanjem poguma ter predanosti gasilcev. Sčasoma je postal del ekipe in se izobraževal za gasilca, kar je zanj pomenilo uresničitev sanj. »Ves čas sem opazoval dečke (gasilce), kako se pripravljajo in urijo, da bi svoje naloge opravljali kar se da najbolje,» se spominja. Izkušnje na terenu so bile neprecenljive, saj je spoznal pomen hitrih odločitev in preudarnosti. 

Z mladosti. FOTO: Osebni arhiv 

Takrat se je gasilce klicalo še na 93 

»Že kot dvanajstletnik sem se pretihotapil in šel z gasilskim vozilom na intervencijo. Tam sem jih seveda slišal, sem pa samo gledal od daleč in beležil, kaj vse so počeli. Takoj ko je bilo mogoče, sem naredil tečaj za gasilca in začel sodelovati na vseh intervencijah. Takrat se je še klicalo na številko 93 in dobili so naš stacionarni telefon. Ko je ta zazvonil in je 'atek' dvignil slušalko, smo takoj ugotovili, da gre za požar. Spremenil je ton pogovora in nemudoma je nekdo prevzel telefon, on pa je vklopil sireno. Morali smo držati gumb in se istočasno obleči v uniformo. Takrat je bilo to še toliko bolj adrenalinsko, kot je zdaj,« se spominja.

Spomin z gasilske šole. FOTO: Osebni arhiv 

Hvala Bogu, da sem imel čelado

Pravi, da nikoli ne bo pozabil požara na Kamenščaku. »Gorela je kuhinja in zagorelo je še podstrešje, vendar je bila v kuhinji, kjer se je požar začel, še plinska jeklenka. Opremil sem se z dihalnim aparatom, z enim od štirih, ki smo jih takrat imeli v celotni gasilki zvezi, si nadel čelado in se z vso hitrostjo zagnal proti vhodnim vratom. Mlad, pa vendar z nekaj izkušnjami, sem bil prepričan, da se meni ne more nič zgoditi. Površno sem gledal naokoli in nisem opazil, da so začeli s strehe padati strešniki. Z vso hitrostjo, ki sem jo takrat premogel, sem tekel proti vratom, strešniki pa so leteli navzdol. Z enim strešnikom sva se tik pred vrati srečala. Hvala Bogu, da sem imel čelado. Strešnik je zadel sredino čelade, ki mi je rešila življenje,« pravi Markovič.

Leonardo Markovič v intervencijski obleki. FOTO: Osebni arhiv 

Markovič izbral svojo pot in ustanovil lastno podjetje

Velika prelomnica Leonarda se je zgodila leta 1998, ko je občina Ljutomer doživela razdelitev, ki je privedla do sprememb v lokalni gasilski skupnosti. Kot del te prenove so se vodilni odločili za reorganizacijo, pri čemer je Markovič izbral svojo pot in ustanovil lastno podjetje, imenovano GasiMa. Ime je simboliziralo njegovo zavezanost gasilstvu – »Gasi Markovič« ali narečno: jaz ti pripravim, ti pa boš gasil, in je to dvojina. Čeprav je bil poškodovan v nesreči pri gradnji delavnice v Dobrovniku, je nadaljeval s servisiranjem gasilne opreme, ki je postala ključna dejavnost njegovega podjetja. Ta prelomna izkušnja ga je usmerila na novo življenjsko pot, kjer je združil svojo strast do gasilstva s podjetništvom in odločnostjo za nadaljevanje, ne glede na ovire.

Prevzem odlikovanja za posebne zasluge. FOTO: Arhiv PGD Ljutomer

»Stojim na mizi, uležem se na tla, hodim po kolenih ... skratka, poučujem«

Leonardo zelo rad deli znanje o gasilstvu. Pri predavanjih se poslužuje vseh možnih prijemov, da ostaja zanimiv in pritegne slušatelje. »Od govornih tehnik, do tega, da stopim na mizo, se uležem na tla, hodim po kolenih, telefoniram in jim praktično pokažem, kako lahko reagiraš na intervenciji, ko pogledaš še z drugega zornega kota in slika postane popolnoma drugačna ali jasnejša. Doseči želim, da razumejo, da pri odločanju potrebujejo čim širšo sliko situacije,« pojasnjuje.

Poučevanje je zabava s ciljem 

»Na zaključnih izpitih na Igu izvajam vse mogoče vragolije, da pokažem, kaj vse se ti med intervencijo lahko zgodi, od tega, da lastnik pobegne v gorečo stavbo, do tega, da je v objektu strupena kača. Včasih to izzove veliko smeha, vendar se nekaj naučimo in to je moj namen. Prav je, da je poučevanje zabava s ciljem, da začnejo tečajniki razmišljati, da obstaja tudi drug pogled, oziroma da vidijo, da so lahko stvari tudi drugačne. V takšnih primerih lahko sprejmeš kvalitetnejše odločitve in situacija postane lažje rešljiva,« razmišlja izkušeni Markovič.

Sprejemajte odločitve in pot vas bo vodila v lepe spomine življenja. (Leonardo Markovič)

»Moja največja okupacija je družina«

Poleg svoje vloge v gasilstvu je Markovič predan tudi družini. Z ženo Erži in otrokoma ustvarja trdne vezi, skupaj si prizadevajo za izpolnjeno in srečno življenje. »Starejši sin Vito je takoj po končani srednji šoli pričel delati v našem podjetju in zelo dobro opravlja naloge serviserja gasilnikov. Mlajši sin Beno pa končuje osnovno šolo v Dobrovniku in je prav tako vpet v vse dejavnosti, ki obstajajo v našem mirnem majhnem kraju,« se pohvali ponosni oče.

Leonardo z družino. FOTO: Osebni arhiv 

V družini Markovič so vsi polno zaposleni, pa vendar so najrajši skupaj doma in se pogovarjajo o svojih dogodivščinah ter ustvarjajo nove načrte za naprej.