Janez kot gasilec deluje že skoraj 50 let. Tudi sam je nad varnostjo mladih udeležencev Stične bdel vse od prvega srečanja 1981, takrat so na srečanju sodelovali trije gasilci. »Do takrat namreč še ni bilo takšne potrebe po sodelovanju, saj je mladina prihajala z rednimi avtobusi in vlaki. Po letu 1994 je srečanje postalo bolj formirano, pridružila se je tudi redarska služba, potem nas je bilo udeleženih že kar od nekje med 12 do 15 gasilcev. 

Živahno je bilo tudi na notranjem prizorišču. FOTO: Janez Kastelic

Požarno stražo smo izvrševali tudi po bližnjih kmetijah, pod kmečkimi objekti in na kozolcih, saj so bili mladi bili povsod, kjer so si oddahnili od naporov in malo pomalicali. »Imel sem navado reči; stara mama mi je rekla , ko smo na kozolcu tlačili seno, da lahko vse delamo, samo kaditi ne smemo! (Janez Kastelic)

Malo so se zasmejali in nagovoril sem jih z lepo besedo, da naj za sabo tudi pospravijo in tako so zapustili objekt po doglednem času v urejenem stanju.

Takole so si ob vaških poslopjih in kozolcih mladi nabrali novih moči. FOTO: Janez Kastelic

Redarjenje in urejanje prometa

Od začetka so člani PGD Stična opravljali dolžnosti kot redarji in urejevalci prometa, potem je dela postalo preveč in so na pomoč poklicali tudi poklicne redarje. Kasneje se pridružila tudi policija, ki je na nekaj srečanj pripeljala tudi svoj tovornjak in orožje in ga razkazala udeleženim, včasih se je pridružila še vojska.

Prva leta so svoje delo financirali z zaslužkom od stojnic, a so zbrana sredstva krila stroške malic sodelujočih. Vse do leta 1996 niso z nobene strani prejeli nobene finančne vzpodbude, a so nato končno ovrednotili tudi vrednost gasilske ure, nekaj sredstev pridobijo tudi s pobiranjem parkirnin.

Parkiranje je v Stični vedno predstavljalo trd oreh. Danes je strt. FOTO: Janez Kastelic

S prvimi zaslužki od parkirnin so si gasilci kupili rdeče pelerine. 

Vsak tretji vikend v septembru je namreč nad Stično dež. Če ne drugače, nas poškropi ob petih popoldne. Vedno. To je tradicija. (Janez Novak)

Danes se prejeti denar namensko porabi za gasilce; v povprečju jih tam deluje okrog 40, še dodatnih 10 jih dela na stojnicah.

Še vedno dobro sodelujemo s policijo. Vsako leto se ustavijo pri nas, že zaradi vizualnega učinka, da se pokažemo skupaj, da smo povezani in da si med seboj pomagamo.  (Janez Novak)

 Na srečanju je sodelujoča vojska predstavila tudi svoja vozila. FOTO: Janez Kastelic

Po letu 1990 razmah

Leta 1996 so v Stični našteli 132 avtobusov in 399 osebnih vozil. To je bilo leto, ko je v Slovenijo prišel papež, kar je pomembno prispevalo k številčnosti obiska. Največ udeležencev pa je bilo leta 1997, ko so jih našteli kar 12.000.

Gasilski dom v Stični in pred njim parkirni prostor. Tako je bilo leta 2007. FOTO: Janez Kastelic

Svojevrsten dosežek je po besedah Janeza Kastelica tudi, da je mlade sprejela Stična kot kraj. Sprva so bile težave zaradi parkiranja in množice, a se je na koncu vse uredilo.

Na enem od srečanj sem premočenega mladega fanta vprašal, kje ima dežnik? 

Odgovoril je: Doma, veste mama mi ga je hotela dati, pa ga nisem vzel, tudi prijatelj, ki je zapustil srečanje prej mi ga je ponujal, pa ga nisem vzel, saj sem si rekel, saj mi bo Bog pomagal, dal mi je dve možnosti, vi ste tretja, ali bi me zapeljali na vlak? Tako smo z gasilskim kombijem odpeljali manjšo skupino brez dežnikov na vlak. (Janez Kastelic)

Ograditev prizorišča 2010

Ko se je prostor Stične mladih ločil od lokalnega prebivalstva, je to tudi v organizacijskem smislu rešilo marsikatero težavo. Mladina se je včasih odkradla po strugi potoka mimo samostana navzgor, tudi do 4 km v gozd. Velikokrat sem se usedel v naše terensko vozilo in jih odšel iskat po okolici.

Ko sem prišel do njih, sem jih vprašal, če vedo, kje se nahajajo. »Božji hram je v nasproti strani,« sem rekel. Odgovorili so mi, da so pota gospodova so različna, kajti Bog je tudi tukaj … (Janez Kastelic)

Za seboj so seveda pustili veliko nereda, zato je bilo potrebno po kraju in okolici za njimi pospraviti. Košev takrat ni bilo toliko, niti današnjim plastičnih stranišč. Prihajalo je tudi do kraj v trgovinah, tako da so gasilci nato morali postati pozorni tudi na to. Dokler nismo prizorišča ogradili, je bilo treba požarno varnost zagotoviti v vsej širši okolici. Zdaj je ta potrebna znotraj ograjenega prizorišča.

S terenskim vozilom je Janez v dolino k samostanu pripeljal mlade, ki so zašli pregloboko v gozd. FOTO: Janez Kastelic

Težave

Med leti 1994-1996 se je v izvedbo srečanj prikradlo tudi precej težav zaradi problematike alkohola na srečanju samem. Prizorišče srečanja takrat še ni bilo ograjeno in mladina se je lahko razkropila po vsem kraju. Gostincem prodaje pijač ni bilo mogoče prepovedati, zato smo z njimi leta 1997, ko je bil organizator Milan Knep, imeli sestanek, na katerem smo se dogovorili za prepoved alkoholnih pijač v času srečanja ...

Dokler prizorišče ni bilo ograjeno, je bilo požarno varnost potrebno zagotavljati v vsej širši okolici. FOTO: Helena Adamič 

Stična mladih je v prvem desetletju prinesla veliko težav tudi v smislu parkiranja. Ceste so ob določenih urah zapirali s pomočjo policije. Ker pa so se organizatorju po vsakem letu skupaj srečali na sestanku in preučili težave preteklega leta in kako jih v naslednjem letu izboljšati, so se stvari uredile sproti. Danes je parkiranje, obračanje avtobusov in pobiranje udeležencev postalo utečeno

Danes se mladina veliko trudi in uvaja novosti. Tudi v duhovnem smislu. Na enem od srečanj je bil zadaj na mostu listek in papir v smislu – napiši svoje težave in tegobe ter ga zažgi. In sem poskusil tudi sam. Tako sem videl, koliko je različnih pristopov, da ti je lažje, ni nujno, da to nekomu poveš. (Janez Kastelic)

1/6