Prve ure po napadu so bile najbolj tesnobne in prežete s strahom, ker ni bilo jasno, kaj se sploh dogaja; ustavljen je bil mestni promet, zaprti so bili vsi mostovi in predori, ki vodijo na Manhattan, vsem letalom v ameriškem zračnem prostoru je bilo ukazano, da takoj pristanejo na najbližjem letališču. 

Novica o naletu letala v Pentagon je tesnobo še povečala, mediji niso imeli nobenih zanesljivih informacij. Poročali so o letalu, ki naj bi se zrušilo v Pensilvaniji, zrušila sta se oba stolpa WTC. 

V mestu, ovitem v prah, je zavladala absolutna tišina.

Gasilec Tom Colucci bi lahko tistega dne bil med 343 žrtvami – gasilci, ki so našli smrt pod ruševinami stolpnic. Končal je svojo nočno izmeno in na poti domov izvedel o napadu. Takoj se je vrnil v službo in s kolegi prišel na kraj napada ravno, ko se je zrušil južni stolp WTC. 

Takoj so začeli kopati skozi ruševine in iskati preživele, obenem pa pazljivo opazovali severni stolp, ki se je kmalu zrušil s strahotnim truščem ... In potem absolutna tišina. Vsi so bežali in hitro jih je dohitel gost oblak prahu. Vsi zaprašeni so zopet začeli kopati skozi ogromen kup ruševin in iskali preživele. Našli so jih zelo malo. 

Njegova gasilska enota je izgubila pet članov, več je bilo ranjenih, nekateri so trpeli zaradi stresa. Spominja se, kako brutalni so bili prvi tedni po napadu. Poleg tega, da so iskali trupla v ruševinah in hodili na pogrebe svojih kolegov, so morali opravljati še redno gasilsko službo, odgovarjati na klice ljudi, ki so videli sumljive pakete vsepovsod, čudne vonjave ali dim in sumljive ljudi. Vdove žrtev so rojevale otroke. Bilo je veliko žalosti. 

Videval je tudi duhovnike, ki so prihajali na pogorišče in bili gasilcem v duhovno oporo. Blagoslavljali so najdene ostanke človeških teles in bili tolažba sorodnikom žrtev. 

Videl je herojstvo frančiškanskega patra Mika Judga, kaplana newyorških gasilcev, kako je umirajočemu delil poslednje maziljenje in so ga do smrti pokopale ruševine, ki so padle. Tom je bil star 45 let in ob dogodkih 11. septembra se je zavedel, kako krhko in obenem dragoceno je življenje, kar je v njem dokončno potrdilo odločitev, da postane duhovnik. 28. maja 2016 je bil v katedrali sv. Patrika v New Yorku kot upokojen kapitan FDNY posvečen v duhovnika.

Tomova zgodba je kot svetel utrinek človečnosti v hurikanu zla in sovraštva, ki je zadel New York in posledično tudi ves svet.

Takrat seveda še ni bilo jasno, kdo so napadalci in kdo stoji za njimi. Njihovo dejanje je bilo, je in bo za naše pojme nezaslišano in neopravičljivo. Vsak razsoden človek takoj išče pojasnila in odgovore, še posebej, kadar gre za dejanja tako katastrofalnih razsežnosti, ko je naš svet dejansko padel s tečajev. 

Zgolj čustveno odzivanje pa vedno rojeva slo po maščevanju in dostikrat vodi v trpljenje nedolžnih. Kot vemo, je Amerika v zelo kratkem času po napadu začela prekrivati Afganistan z bombnimi preprogami, kar gotovo ni povečevalo simpatij do nje, kljub temu da so letala trosila tudi hrano. Začela se je vojna, ki je odprla na tisoče grobov, še večje število ljudi zavila v žalost in po 20 letih je, upam, prevladalo spoznanje, kako nemogoče je spreminjati mišljenje in kulturno držo ljudi zgolj z uporabo nasilja.

Po vsem, kar smo doživljali zadnja leta, je jasno, da zadnje besede v življenju nima sovraštvo, ampak odpuščanje in ljubezen.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (38/2021).