Udeleženci vsak teden molijo rožni venec in vse nosečnice, ki se znajdejo pred težko odločitvijo v življenju, priporočajo Božjemu usmiljenju. V molitveni skupini so tudi svetovalni delavci, ki poskušajo govoriti z mladimi ženami (in včasih tudi možmi) na poti v prostore klinike ali proti domu. Vsake toliko časa, je v nedavnem prispevku na svojem blogu zapisala Knapova, jih kakšna mati spomni, zakaj so tam.

Vsake toliko časa kakšna mati molitveno skupino spomni, zakaj je tam.

Pred približno dvema letoma so ravno zaključevali molitev rožnega venca, ko je cesto pred kliniko prečkala ženska z mladeničem ob strani. Pristopila je k molitveni skupini in dejala:

»Rada bi se vam le zahvalila, da ste tu! Pred sedemnajstimi leti sem prišla na podoben kraj, z načrtom, da opravim splav, pa je tudi takrat pred kliniko molila skupina, kot je vaša. Tako lepe transparente so imeli … Enega se spomnim: Življenje je sveto. Besede so mi dale misliti, zato sem se odločila, da se vrnem domov in premislim o svoji odločitvi. In po tistem nisem mogla opraviti splava. Rodila sem otroka, in glejte ga, zdaj je tu!«

Kar žarela je od sreče in ponosa, ko je zbranim predstavila svojega 17-letnega sina. Oba sta se skupini pridružila pri molitvi.

»Življenje je sveto«

Pozneje je k skupini molilcev začel prihajati mladenič, ki je imel vedno pri sebi napis »Življenje je sveto« in prav posebej si je prizadeval, da je nagovarjal fante in moške, ki so svoja dekleta in žene pripeljali v kliniko za splave. Nihče izmed molilcev ga ni poznal, zato so ga nekega dne vprašali, zakaj se jim je pridružil. 30-letni Dan jim je zaupal, kako je svoje dekle med študijem prisilil, da je splavila njunega otroka. Začel je pretirano uživati alkohol in na ta način vetriti svojo jezo, ne da bi se zavedal, kako je njegovo ravnanje povezano s splavom.

Šele nekaj let pozneje je »prepoznal« življenje svojega nerojenega otroka, ko mu je starejša sestra med nosečnostjo pokazala ultrazvočne posnetke svojega deteta. To ga je spodbudilo, da je začel preiskovati učinke splava na moške in na koncu se je udeležil celo duhovnih vaj za moške, ki so si prizadevali za ozdravljenje po splavu. Ko je ugotovil, koliko mladih fantov in mož svoja dekleta spodbuja k splavu, ne da bi se zavedali posledic svojega ravnanja, se je Dan odločil, da bo najbolje, če s svojim obžalovanjem poskuša doseči nekaj takšnih oseb. Takrat je začel prihajati v molitveno skupino in je eno ali dve uri na teden molil pred kliniko Planned Parenthood.

To boste obžalovali do konca življenja.

Knapova še piše, kako večkrat opazi izraze na obrazih moških, ki svoja dekleta pripeljejo na splav, ko jim Dan pove: »Tudi jaz sem bil tak kot vi. Prepričan sem bil, da bo vse enako kot prej, če le dekle opravi splav. Prosim vas, naklonite mi nekaj minut. To boste obžalovali do konca življenja, in ne bodo vam pokazali ultrazvoka.« Prisluhnejo mu na način, je prepričana Knapova, kot nikoli ne bi prisluhnili starejši ženski, kakršna je sama.

Na kliniki ne omenjajo negativnih stranskih učinkov splava

Pred kratkim, piše ameriška podpornica življenja, je na parkirišču ustavila ženska, eden od svetovalcev iz molitvene skupine pa ji je s kretnjo nakazal, naj odpre stransko okno avtomobila. To je storila.

»Lahko vam pomagamo, ne glede na to, zakaj ste prišli sem,« ji je dejal. planila je v jok in rekla: »Prepozno! To sem opravila prejšnji teden.« »Prejšnji teden ste opravili splav?« »Da,« je odvrnila. »Tega si nisem želela, toda morala sem …«

Skupina jo je prosila, naj ustavi in eden od svetovalcev ji je ponudil, da se lahko z njo pogovori. V bližnji restavraciji je pretresena žena pojasnila, da je bila tretja nosečnost zanjo preveč in otrokov oče je pritiskal nanjo, naj vendar splavi. Na kliniko Planned Parenthood se je vrnila na »obisk po posegu«, kar običajno pomeni, pojasnjuje Knapova, da ženskam predpišejo »primerno« kontracepcijo.

Žena je spregovorila o globokem obžalovanju, da njen zdaj triletni otrok nikoli ne bo spoznal mlajšega bratca ali sestrice.

Ko so jo povprašali glede nedavno opravljenega splava, so izvedeli, da na kliniki kot običajno niso omenjali nobenih negativnih stranskih učinkov splava, zaslon z ultrazvočno podobo pa so obrnili stran od nje, da ni videla svojega otročiča z utripajočim srcem. Tovrstna taktika je skrajno zahrbtna v luči domnevne »izbire«, saj ultrazvočni pregled na kliniki opravijo le za potrebe osebja, ki bo opravilo splav – da ugotovijo velikost otroka in temu primerno zaračunajo »storitev«. Omenjena žena je spregovorila o globokem obžalovanju, da njen zdaj triletni otrok nikoli ne bo spoznal mlajšega bratca ali sestrice.

Užaloščeni materi so ponudili pogovor z duhovnikom in vsa solzna je z veseljem privolila. Uredili so ji srečanje z duhovnikom, ki se posebej posveča ženam v duševni stiski po opravljenem splavu.

»Otrok je zdaj star 25 let in je vsem družini prinesel eno samo radost«

Nekega dne, še pričuje Knapova, je mimo klinike prišel starejši moški. »Dobro stvar opravljate tu. Moja hči je skoraj postala ena od njihovih žrtev,« je dejal in pokazal proti kliniki. Nato je molilcem povedal, da je njegova hči pred 25 leti zanosila. Moški, s katerim je živela, ji je dal jasno vedeti, da z njo ne želi imeti opravka, če otroka ne splavi. Upala je, da si bo premislil, če bo videl ultrazvočne posnetke otroka, pa jih ni hotel niti pogledati. Pojasnil ji je, da otrok ni del njegovih načrtov, saj si je želel postati kuharski mojster v priznani restavraciji in potovati po svetu. Hči tega moškega je bila povsem strta, ker je bila prepričana, da se bosta poročila. Zdaj pa je morala izbirati med njim in otrokom.

Moja hči nikoli niti za trenutek ni obžalovala, da je rodila svojo deklico.

»Toda zavedala se je, da je narobe odvzeti otrokovo življenje, zato se ni odločila za splav. Rodila je otroka, ki je zdaj star 25 let in je vsem družini prinesel eno samo radost,« je povedal otrokov ded. V vseh teh letih otrokovo oče niti enkrat ni poskušal vzpostaviti stika z lastno hčerjo: »Izdaja je bila izjemno boleča, toda moja hči nikoli niti za trenutek ni obžalovala, da je rodila svojo deklico.«