Gabrijel Wutti (1887–1945) je bil sin Matjaža Wuttija, lastnika p. d. Pajovčeve hube na Ločilu v Ziljski dolini, in Marije Petschnig. Ko se je leta 1921 poročil, je delal v neki mlekarni na Jesenicah. Skupaj z ženo je nato gospodaril v Dolah pri Šmohorju na kmetiji pri Vinklarju, ki jo je podedovala žena.

7. aprila 1941 so ga koroški nacisti iz narodno-političnih razlogov aretirali in zaprli v ječo v Beljaku, kjer je ostal do 10. maja 1941.

15. aprila 1942 so ga z družino in taščo Alojzijo Grafenauer, hčerko znamenitega ziljskega narodnjaka Franca Grafenauerja, ki so ga koroško-nemški nacionalisti uničili, nacisti prisilno izselili v taborišče Frauenaurach. Iz taborišča Eichstätt so ga predčasno izpustili na Zgornje Avstrijsko, kjer je družina delala v nekem obratu za oboroževalno industrijo. Umrl je kmalu po vrnitvi zaradi izgorelosti zaradi nacističnega preganjanja.

Zapiski obsegajo čas od 15. aprila 1942 do 29. decembra 1943

Dnevnik je Gabrijel Wutti začel pisati takoj po prisilni izselitvi njegove družine 15. aprila 1942. To ni bil njegov prvi dnevnik.

S pisanjem je začel vedno tedaj, ko se je njegovo življenje dramatično spremenilo in ni mogel več sam svobodno odločati o svojih življenjskih okoliščinah. Prve izkušnje s pisanjem dnevnika je naredil kot vojak v prvi svetovni vojni.

Vendar je tedaj kar trikrat izgubil dnevnik, zadnjega oktobra 1918. S tem je bilo dnevno zapisovanje dogodkov prekinjeno za naslednjih skoraj 24 let. Šele v času prisilne izselitve je Gabrijel Wutti spet začel z dnevnim zapisovanjem.

Ti zapiski so se ohranili in obsegajo čas od 15. aprila 1942 do 29. decembra 1943. Ali je v letih 1944 in 1945 še kaj zapisoval, ni znano.

Knjiga vsebuje tudi daljši spominski zapis njegove hčerke Mire Zorec o času v prisilnem izseljeništvu iz leta 1952.

Daljšo spremno študijo je napisala zgodovinarka Brigitte Entner, ki je v njej odlično prikazala nasilno nemškutarsko raznarodovanje v Ziljski dolini.

Koroški nacisti so nasilno izselili 227 družin

Brigitte Entner je o prisilni izselitvi slovenskih Korošcev, ki so jih avstrijski nacisti nasilno izselili z njihovih domov, te pa zaplenili in vanje naselili svoje ljudi, več tudi iz sosednje Kanalske doline po sporazumu Hitler–Mussolini, zapisala, da so pripadniki rezervnega policijskega bataljona 171 14. in 15. aprila 1942 na silo s kmetij oziroma domov pregnali 227 družin, 1.075 moških, žensk in otrok iz Ziljske doline, Roža in Podjune

Odpeljali so jih v zbirno taborišče na celovški Žrelski cesti (v pogovorih in virih pogosto imenovano taborišče Žrelec) v Celovcu. Iz občine Brdo so bile to družine Brugger, p. d. Bolt iz Most, Rauter p. d. Bedenč, Popatnik, p. d. Kovač in Fellacher, p. d. Trbišnik iz Melvič ter Grafenauer in Wutti, p. d. Plic iz Most in p. d. Vinklar (Winkler) iz Dol.

Nacistične oblasti so v internih poročilih imenovale svoje ravnanje akcija K. Prizadete so označili za »politično nezanesljive elemente«. Polovica prisilno izseljenih je bila otrok in mladostnikov. Najmlajši otrok je bil star šele nekaj dni.

Vsi prizadeti niso bili tudi lastniki, kakor je bilo zapisano v Himmlerjevi odredbi iz avgusta 1941, med njimi so bili tudi zakupniki, občinski reveži ali osebe, ki so stanovale v najetih stanovanjih.

Na razdejane domove so se lahko vrnili šele leta 1945 – Wutti samo še umret

V celovškem zbirnem taborišču so družine registrirali in jih označili s tako imenovanimi »številkami ognjišča« (Herdstellennummern). Predstojniki gospodinjstva so morali navesti svoje premičnine in nepremičnine ter s podpisom potrditi predajo Nemški naselitveni družbi (Deutsche Ansiedlungsgesellschaft – DAG).

Kako bo šlo z njimi naprej, jim niso povedali. Po političnih intervencijah so posamezne osebe, pa tudi cele družine izpustili iz zbirnega taborišča. 15. in 16. aprila so jih z vlaki odpeljali v Frauenaurach, Glasow, Hagenbüchach, Markt Bibart in Wassertrüdigen.

Od tam so družine premestili v taborišča v Frauenaurach, Rehnitz, Hagenbüchach, Schwarzenberg in Hesselberg. Taborišča so bila po opremi, pa tudi po taboriščnih vodstvih zelo različna med seboj. Hesselberg in Frauenaurach sta bila novi taborišči iz barak, druga taborišča so bila v že obstoječih stavbah, ki so jih priredili za nove potrebe.

Taborišče Rehnitz so opustili že poleti leta 1942, odprli pa so tudi nova. Kot posebno hudo so občutili taboriščniki namestitev v nekem bivšem samostanu v Eichstättu. Tam so ločili družine in moške nastanili ločeno od otrok in žena.

Koroška, izgnanci v nacističnem zbirnem taborišču Žrelec v Celovcu aprila 1942

Fotografiji sta iz knjige

Slikanica za otroke Medvedki v raju 2.0

Slovenska prosvetna zveza iz Celovca in JSKD sta izdala slikanico za otroke Medvedki v raju 2.0.

V slikanici se avtorica Birgit Hohensasser-Schlebier posveča dvema temama, ki ogrožata življenje vseh živih bitij na Zemlji in njihovo mirno sožitje. To sta globalno segrevanje in rasna nestrpnost.

Zgodbo pripoveduje s pomočjo medvedov vseh vrst in barv, ki jih z njihovih domov preženejo okoljske katastrofe. Ko se po dolgem iskanju znajdejo v raju, potrebujejo kar nekaj časa, da ugotovijo, da je tam dovolj prostora za mirno sobivanje belih, črnih, rjavih, malih in velikih medvedov.

Birgit Hohensasser-Schlebier (roj. 1988) je po poklicu socialna oskrbovalka. Živi na Bistrici na Dravi, skrbi za otroka in končuje študij filozofije. Pri pisanju jo je vodila želja, da bi bralci spoznali pomen mirnega reševanja sporov in zanj navduševali tudi druge.

Kot mama bi rada ustvarila kulturo miru, v kateri bi odraščali vsi otroci tega sveta, kot socialna oskrbovalka pa si prizadeva za integracijo in prenos Filozofije miru v prakso.