Sinodalna pot je projekt Katoliške cerkve v Nemčiji, ki se je začel 1. decembra 2019 in naj bi sprva trajal dve leti. To je dobro vedeti, saj se je v tem času tudi na ravni celotne Katoliške cerkve, torej na željo svetega očeta Frančiška, začel sinodalni proces, ki še traja, vendar pa nima nobene prave povezave z dogajanjem v Nemčiji: gre za dva ločena procesa, ki pa ju hitro zamenjamo zaradi podobnih imen.

Nemški Synodaler Weg je bil sprva namenjen obravnavi vprašanj, ki so se pojavila jeseni 2018 po objavi študije o spolnih zlorabah v Cerkvi na Nemškem.

Nemški Synodaler Weg je bil sprva namenjen obravnavi vprašanj, ki so se pojavila jeseni 2018 po objavi študije o spolnih zlorabah v Cerkvi na Nemškem. Nemška škofovska konferenca in »Komite nemških katoličanov«, kakor se imenuje največje nemško združenje katoliških laikov, sta v odgovor na težka odkritja glede spolnih zlorab v zadnjih desetletjih skupaj začela razprave, ki se je zavlekel vse do danes.

FOTO: Vatican Media

Ta uvod je potreben za razumevanje in komentar današnje situacije v Nemčiji: vsi zaključki sinode naj bi bili usmerjeni v preprečevanje spolnih in drugih zlorab. To je res mračna senca na nemški Katoliški cerkvi, ki terja odgovor v obliki iskanja in priznanja resnice, saniranja škode in predvsem preventive. Ravno zato pa se neredkim opazovalcem zdijo rešitve, ki jih Sinodalna pot sedaj predlaga, neuporabne: veliko izmed njih nima neposredne povezave z začetno problematiko, zato pa se zdi, da je boj proti zlorabam le alibi za neke druge interese.

Zdi se, da je boj proti zlorabam za zagovornike Sinodalne poti le alibi za neke druge interese.

In kaj so te rešitve? Mnogo različnih predlogov se je izkristaliziralo, a najbolj radikalni odgovori so štirje, ki ustrezajo tudi štirim tematskim sklopom, v katere so Nemci razdelili svojo sinodo: V prvem delu, ki obravnava delitev pristojnosti v Cerkvi, se med drugim poskuša čim več odgovornosti prelagati na laike; v drugem delu se glede duhovniške službe predlaga razmislek o nujnosti celibata za posvečene služabnike Cerkve; pod tretjo točko, namenjeno vlogi žensk, se posredno predlaga razmislek o možnosti njihovega posvečevanja; v četrtem delu, namenjenem »spolni moralki«, pa gre za odpiranje vrat »drugim oblikam ljubezni«, pri čemer je cilj prelom s tradicionalnim cerkvenim učenjem glede spolnosti in svetega zakona. Ta, zadnji del, je za razliko od ostalih tudi »padel« na glasovanju, saj ga ni podprla zadostna večina sodelujočih škofov.

FOTO: Vatican Media

Sam bi k temu dodal, da je – po mojih stikih z Nemčijo sodeč – zanimanje vernikov za sinodalni proces precej neznatno. Bolj »svobodomiselni« škofje se srečujejo tudi s tihim uporom duhovnikov, predvsem mlajših generacij. Škofje sami ne vedo, kaj točno je njihova vloga: nasprotovati temu dogajanju ne smejo, saj so potem obtoženi neke vrste »kolaboracije« z učenjem »uradne Cerkve«; hkrati pa točno vedo, da so kot pastirji dolžni braniti in ohranjati katoliško vero, in da zaključki Sinodalne poti na ravni svetovne Cerkve nikakor ne bodo uspeli. Ne smemo pozabiti tudi dejstva, da je nemška Cerkev korporativno gledano »dobro naoljen stroj«, zato pa so finančne statistike in s tem všečnost pri ljudeh tih, a močan faktor pri njihovem odločanju.

Kakorkoli obračamo, se je v nemški Cerkvi že zgodila svojevrstna shizma.

Kakorkoli obračamo, se je v nemški Cerkvi že zgodila svojevrstna shizma, pri čemer pa oblak financ zastira vpogled v dejansko situacijo. V dragih kongresnih dvoranah škofje in skrbno izbrani laiki sedijo kakor v parlamentu v neke vrste vakuumu, saj ni jasno, če peščica vernikov, ki še ostaja zvesta Kristusu in njegove Cerkvi, sploh soglaša z njihovimi zaključki, ali pa je morda vse skupaj le privid nekdaj mogočne Cerkve, ki se bolj ravna po trenutnih trendih kakor pa sprašuje o tem, kaj želi Kristus zanje danes.