Zavetnik: Zavetnik mesta Sackingen in švicarskega kantona Glaruso, živinorejcev in krojačev, priprošnjik ob požarih in povodnjih ter za lepo vreme; priporočajo se mu pri otroških boleznih ter boleznih rok in nog.

Atributi: Upodabljajo ga kot opata, pogosto z darilno listino ali kot potujočega meniha (v benediktinski redovni obleki) z romarsko palico in torbico; velikokrat je ob njem skelet obujenega Ursa.

Bil je priljubljen svetnik v širokem ozemeljskem pasu, ki se začenja na Irskem in sega prek južne Anglije v Belgijo, od tam dalje oklepa srednje Porenje pa še pokrajine ob gornji Donavi. Zaupanja in ljubezni do tega svetnika pa prav nič ne motijo težave, ki jih imajo zgodovinarji ob iskanju zanesljivih podatkov o njegovem življenju.

Po najstarejšem življenjepisu meniha Baltherja naj bi se rodil na Irskem po letu 460. Premožni starši so bili veseli, da je sin kazal izredno pobožnost, in so ga izročili v vzgojo menihom. Takoj po posvetitvi za duhovnika je Fridolin razdelil dediščino cerkvam in revežem. Bil je dober govornik, zato so ljudje trumoma hiteli poslušat njegove pridige. Ko je zapustil rodno Irsko, je šel oznanjat evangelij po deželah zahodne Evrope in si za bivališče izbral mesto Poitiers. Tu je bil nekoč škof sv. Hilarij.

Fridolin je odkril njegov grob. Natančno je preučil njegove spise zoper krivoverske arijance. Odločil se je, da jih bo začel spreobračati; zato je v mestu obnovil stari samostan, da bi v njem našel sodelavce za svoje načrte.

Kasneje je šel misijonarit na sever v porečje reke Moselle, potem v Alzacijo in Loreno in naprej v Porenje. Življenjepisec pripoveduje, da se mu je v sanjah prikazal nebeški zavetnik sv. Hilarij in mu naročil, naj sezida samostan na otoku sredi Rena. Svetnik se je odpravil na pot. Končno se je ustavil in se odločil sezidati samostan, prvi na nemških tleh. Razvilo se je mesto Sackingen, žarišče krščanske kulture za deželi Baden in Würtenberg ter za sedanjo nemško Švico.

Fridolin goduje 6. marca.